László Krasznahorkai – sodobni madžarski mojster apokalipse

Krasznahorkai, rojen leta 1954 v Gyuli, na jugovzhodu Madžarske, je literarno pot začel z romanom Satanov tango (1985), delom, ki ga danes razumemo kot enega ključnih besedil poznega socialističnega obdobja. Roman, znan po svojih dolgih, hipnotičnih stavkih in ritmu, ki se razteza kot počasni ples propadanja, je v madžarski literaturi pomenil prelom. Kmalu ga je v filmsko zgodbo preoblikoval Béla Tarr, čigar sedemurni film iz leta 1994 velja za enega največjih dosežkov evropskega filma. Krasznahorkaijev svet je od samega začetka nastajal na presečišču proze in slike, literature in kinematografskega časa. Njegova pisava je gosto tkivo misli in ritma, stavki tečejo brez odmora, skorajda brez diha in z vsakim zasukom odpirajo nova vprašanja o smislu obstoja. V tem je Krasznahorkai radikalen, saj zavrača idejo, da bi morala literatura bralca pomirjati, njegov svet ni odrešen, temveč razklan, v njem vlada entropija, ki ni le politična ali družbena, ampak tudi ontološka, gre za razpad sveta, ki je hkrati tudi razpad jezika, smisla in upanja. Toda Krasznahorkai ni nihilist, v njegovih romanih in zbirkah – Melanholija odpora (1989), Vojna in vojna (1999), Svet gre naprej (2013) – se med razvalinami vedno znova pojavi nenavadna oblika upanja, ne kot obljuba, temveč kot gesta vztrajanja. Njegovi junaki so pogosto popotniki, preroki, samotniki, ki v neskončnih monologih iščejo smisel, čeprav vedo, da ga ne bodo našli. Njihova pot ni teleološka, ampak eksistencialna, ne vodi k odrešitvi, ampak k trajanju. Krasznahorkai nadaljuje srednjeevropsko tradicijo, ki jo zaznamujejo Franz Kafka, Robert Musil, Thomas Bernhard in Danilo Kiš, to je literatura, ki ne beži pred absurdnostjo sveta, ampak jo jemlje kot njegovo osnovno strukturo, ki jo Krasznahorkai ne izpisuje fragmentirano, temveč izjemno zgoščeno Njegovi stavki niso razbiti, ampak so neskončno raztegnjeni in ta forma ni le estetska poza, temveč način mišljenja, način, kako se soočiti z realnostjo, ki se ne da več razložiti.

Roman Satanov tango je tako alegorija propadanja in hkrati tudi ritual očiščenja. V njem se vaščani, ujete figure socialistične periferije, vrtijo v začaranem krogu laži, pijanosti in upanja, da bo prišel nekdo, ki jih bo odrešil. Namesto odrešitve pride razodetje, da se svet ne bo spremenil, ker se ljudje ne spremenijo. Svet gre naprej, zbirka kratke proze, napisana skoraj trideset let pozneje, je na drugi strani meditacija o razpršenosti, o posameznikih, ki so na robu sveta, fizično in duhovno. Tam, kjer se meja razblini, ostane le še govor, ki poskuša opisati tisto, česar ni mogoče izraziti. V tem smislu je njegov jezik orodje upora proti banalnosti. Pisati tako dolge, zahtevne stavke je dejanje zoper svet, ki zahteva hitrost in površnost, vsaka stran je povabilo k upočasnitvi, k razmisleku, k odpiranju prostora, kjer lahko bralec, kljub vsemu, še vedno misli. Krasznahorkai je tudi eden redkih avtorjev, ki mu je uspelo povezati visoko filozofijo in visceralno izkušnjo. Njegovi opisi propadlih mest, razpadlih institucij in izgubljenih ljudi niso zgolj metafore; so zemljevidi sveta po katastrofi. V njih odseva resničnost vzhodnoevropskega prostora, a tudi univerzalno stanje sodobnega človeka, ujetnika med koncem in nadaljevanjem, njegova dela so vizionarska, ker ne opisujejo prihodnosti, temveč sedanjost, ki jo nočemo videti. Nobelova nagrada je zato več kot priznanje literarnemu opusu, je opomnik, da literatura še vedno lahko vzpostavi prostor resnice, čeprav samo za trenutek. Krasznahorkai ne ponuja odrešitve, ampak pogum za soočenje, njegov svet je mračen, toda v tem mraku se skriva svetloba jezika, tista, ki ne razsvetljuje, ampak omogoča, da vsaj vidimo.