Lepši svet

»Res je čudak, ne vem, zakaj sploh še hodiš tja in mu nosiš kosila,« mi je rekel Peter.  

»Pač, nosim. Človek si zasluži, da se z njim ravna lepo. Nikoli ni nikomur škodil,« sem mu zabrusila. Peter je čisto super, samo včasih me preprosto ne razume.  

»Saj mu ni mogel, tako … mislim, od doma,« je še rekel. 

»Peter, prosim te, vsi imamo svoje probleme, kajne?«  

Dobro je vedel, kam ciljam.  

»Lepo te prosim. To sploh ni primerljivo.« 

Posodi s hrano sem zložila v vrečko. V eni sta bila kranjska klobasa in krompir, v drugi zeljna solata.  

»Čao!« sem mu rekla in ga poljubila. 

»Kdaj prideš nazaj?« je rekel.  

»Jutri.«  

Namenil mi je enega tistih zdolgočasenih nasmeškov, ko ustnice raztegne v ravno črto preko celotnega obraza.  

»Joj, no, šala Peter. Okrog enajstih bi morala zaključit. Danes dvomim, da bo gneča.«