Lina Akif - Izraz mulatka je žaljiv, saj prihaja iz besede mula

Spraševale smo se, kje sta ženski pogled in ženski užitek.

Mlado igralko Lino Akif trenutno lahko gledamo v štirih gledaliških predstavah: v Črni koži, belih maskah (Anton Podbevšek Teater), Strahu in bedi Tretjega rajha (koprodukcija SMG-ja in Kina Šiška), Razcufanih zgodbah (Mladinsko gledališče) ter v nizu petih predavanj-performansov Spolna vzgoja II (Slovensko mladinsko gledališče), ki z različnih zornih kotov in skozi raznolike uprizoritvene prakse osvetljujejo pravico do seksualnega užitka kot temeljno spolno pravico v okviru človekovih pravic.  

Dve uri po najinem pogovoru je bilo mogoče prebrati, da je Spolna vzgoja II uvrščena v tekmovalni program Borštnikovega srečanja. Lini so se ob tem zasvetile oči. O vseh projektih, pri katerih je sodelovala, govori zbrano, umirjeno. Njihov skupni imenovalec je različnost ras, telesa, spolne usmerjenosti in družbenega spola. 

»Učili so me, da so vse 'nenormativne' spolne prakse, na primer BDSM, svinganje, raziskovanje fetišev, striptiz, vse oblike spolnega dela itd., deviantne in 'nefeministične'. Da služijo le moškemu pogledu in moškemu užitku,« je zapisala v članku Moč erotike. Avgusta 2022 je šla na umetniško rezidenco v New Yorku. Hotela si je ogledati čim več vznemirljivih off-off-broadwayskih predstav. Vse naštete prakse se razlikujejo in so vsaka po svoje zapletene in specifične, skupen pa jim je element sramotenja – javnega in lastnega. V Spolni vzgoji II več performerk raziskuje »alternativne« konsenzualne spolne prakse: »Hotele smo raziskovati žensko spolno in telesno emancipacijo. Spraševale smo se, kje sta ženski pogled in ženski užitek.«  

Tik preden so končali prvi sklop vaj za Spolno vzgojo II in ko je razmišljala o lastni spolnosti, so na površje priplavali njeni boji s sprejemanjem telesa, spolno sramotenje in »nenormativno« spolno vedenje. Pri tem se ji zdi ključno, kdo v imenu koga sploh govori kako zgodbo.  

Vedno znova belopolti straight ljudje pripovedujejo zgodbe drugih marginaliziranih skupin. Pri Spolni vzgoji II, ki je dokumentarna predstava, je zelo pomembno, da gledalci slišijo dejanske glasove teh ljudi. »Če že nismo mogli na oder postaviti dejanskih ljudi, da bi bila torej na odru namesto mene hendikepirana performerka, smo poskrbeli vsaj, da so zgodbe povedane z njihovimi glasovi. V tistem delu sem jaz večinoma zgolj animatorka in povezovalka,« je dejala Lina, ki se je med pogovorom nekajkrat opravičila zaradi preskakovanja s teme na temo. Toda očitno je, da jo zanimajo različne stvari.  

Oče kot pozitivna kurioziteta

Lina je od nekdaj vedela, da je ne zanima zgolj vprašanje rase, čeprav je rasa nekaj, s čimer se bo ukvarjala vse življenje, kakor pravi sama. Takšen pristop razbira tudi v delih drugih ustvarjalk, posebej pisateljic. Omeni Bernardine Evaristo, leta 2019 z bookerjem ovenčano pisateljico, ki v romanu Dekle, ženska, druga-i, pa tudi v Manifestu, pripoveduje o današnjem mnogoterem svetu. »Ko sem brala njen Manifest, sem si ves čas prikimavala. To sem jaz. To je tudi moj položaj.«  

Z Lino pogovor le posredno začnem pri razredu. Ne moreva mimo gibanja neuvrščenih, v katerega je bilo včlanjenih več kot sto predvsem nekoč koloniziranih držav. Med njimi tudi Sudan, od koder prihaja njen oče. »Pri devetnajstih je dobil štipendijo od Tita in prišel v Slovenijo.« Čeprav je bil med cilji gibanja neuvrščenih boj proti imperializmu, kolonializmu, rasizmu, je bila osrednja ideja kolonialistična. Jugoslavija je z izobraževanjem mladih Afričanov, predvsem inženirjev in zdravnikov, tudi delovala imperialistično – pomagala naj bi razviti »tretji svet«. »Nedvomno je bila pri štipendiranju afriških intelektualcev v tedanji Jugoslaviji prisotna ideja, da pomagajo razviti zaostali svet. Ali če to še potenciram, gre za white savior moment.«  

Nekaj afriških študentov je ostalo v državah, kjer so se izobraževali, med njimi Linin oče. Študiral je v Mariboru in tam spoznal Linino mamo. »Mama je del madžarske manjšine v Sloveniji. Študirala je dramsko igro v Ljubljani. Nastanili so jo v študentskih domovih, kjer sta se z očetom spoznala. On je študiral, ona je ravno začela službo v SNG Maribor. Zaljubila sta se, nekaj let kasneje se je rodila moja sestra in potem jaz.«  

Ko je očeta spraševala o rasizmu v času Jugoslavije, ji je odvrnil, da ga ni občutil. »Oče je bil pozitivna kurioziteta. Skupina Afričanov, ki je prišla študirat v Slovenijo, je veljala predvsem za zanimivost. Bili so vključeni v skupnost, hkrati pa so se držali zase. Oče pravi, da ni doživel rasizma, ampak z mojimi očmi, morda tudi pokvarjenimi, je vseeno bil kurioziteta. In biti objekt, ki je gledan, opazovan, to se mi ne zdi enako kot biti vključen v skupnost.«  

Oče prihaja s severa Sudana, iz glavnega Kartum, ki je izrazito islamski in arabski. »Po rasi so sicer temnopolti, toda po kulturi in veri so muslimani.« 

Očetova identifikacija s Sudanom, čeprav zdaj več časa preživi v Sloveniji kot pa v Sudanu, načenja spraševanje o pogojih za sprejem v imaginarni pojem slovenstva. Lina se še enkrat vrne v čas Jugoslavije: »Jugoslavijo idealizirajo skoraj vsi, s katerimi sem govorila. Se je pa zgodil prelom, ko se je Slovenija osamosvojila. Predvsem v smislu, kako Slovenci dojemamo druge.«  

Prepričanje, da rasizma v Sloveniji ni

Ob vprašanju, ali je do preloma prišlo tudi v očeh njenega očeta, previdno prikima. Za magistrsko nalogo je prebrala knjigo Catherine Baker Race and the Yugoslav Region. Knjiga umešča ozemlja in kolektivne identitete nekdanje Jugoslavije v politiko rase – ne le etnične pripadnosti. Catherine Baker pravi, da v deželah jugovzhodne Evrope vlada prepričanje, da zgodovina kolonializma nanje ni vplivala. In da rasizma ni. Ta naj bi se vedno dogajal nekje drugje. Posledično za druge veljajo južnjaki, čefurji, cigani, begunci, ne pa nekaj deset Afričanov, ki so v Slovenijo prišli, da bi pridobili znanje. »Šele s pomočjo te knjige sem spoznala, zakaj se je ideja bratstva, ne samo medrasnega bratstva, tudi medetničnega, mednacionalnega bratstva, spremenila in prelomila. Slovenija se je identificirala s srednjeevropskim prostorom. In Srednja Evropa je ideja bele, krščanske Evrope. Kar je bilo zelo opazno v času begunskega vala leta 2015.«  

Catherine Baker navaja, da je Slovenija izmed vseh jugoslovanskih držav najostreje pristopila k begunskemu vprašanju: »Seveda se je to zgodilo že prej, v času izbrisanih. Govorim o času, ko je prišlo do begunskega vala iz Sirije. Sklepam, da se je to zgodilo, ker je bila Slovenija zadnji branik pred Evropo. In zdi se mi, da je to okolje pustilo pečat tudi na meni.«  

V času odraščanja je zaradi barve polti imela občutek drugosti: »Na hitro sem morda videti kot migrantka ali begunka. V otroštvu sem bila izpostavljena predvsem verbalnemu nasilju. Hočem reči, da je ideja o nepripadanju nekaj, kar sem v otroštvu zelo močno čutila. In kadar se pogovarjam z drugimi birasnimi ljudmi, ugotavljam, da je ta drugost prisotna pri vseh nas.« 

Lino so v otroštvu pogosto zamenjavali z Romko. »Žal mi je, da je romska skupnost pri nas neskončno marginalizirana in izpostavljena nasilju, tako verbalnemu kot fizičnemu.« Seveda se ji danes zdi, da je biti del romske skupnosti nekaj, na kar so lahko ljudje ponosni. »Gre za živo skupnost, z bogato kulturo, bogatim jezikom. Kot otroku mi je bilo pomembno, da sem sprejeta, in sem se bala biti marginalizirana, zato romski skupnosti nisem želela pripadati. Tako da mi je bilo pomembno povedati, da imam afriške korenine. Ko sem pojasnila, da sem ‘mulatka’, takrat sem ta izraz še uporabljala, sem postala kurioziteta.« 

Neprimernost besed, kakršni sta mulat, mulatka 

»Moja izkušnja rasizma je drugačna od očetove. Gre za različna konteksta, v katera sva vstopila. Oče je bil del ene največjih črnih diaspor v regiji. Povabili so ga kot mladega afriškega intelektualca. Dobil je štipendijo. Bolj ali manj so ga, tudi zaradi ideje bratstva in enakosti, sprejeli z odprtimi rokami. Kontekst, v katerega sem vstopila jaz, pa tega absolutno ni poznal. Tako da sta najini izkušnji radikalno drugačni. In tako je tudi z najinim dojemanjem rasizma.« 

Zelo pomembno je povedati, da arabski in temnopolti očetje, vsaj kot jih doživlja Lina, težko priznajo, da je karkoli narobe. In težko priznajo svojo ranljivost. »Zato moj oče nikoli ni govoril o rasizmu v Sloveniji.« Poudari, da je bil njen oče prisotni oče. Čeprav vera v družini ni bila izpostavljena, niti arabska kultura kot taka, se je Linin oče držal načel: »In če pogledam svojo vzgojo, v primerjavi s sošolkami, se mi je zdelo, da je drugačna, strožja. In morda tudi zaradi vzgoje nisem mogla biti tako vpeta v svet vrstnikov.« 

Linin oče danes živi Mariboru in je zelo povezan z arabsko skupnostjo v Mariboru. Z arabskimi prijatelji se vsakodnevno srečuje. Pomagajo si med seboj in ohranjajo svojo kulturo.  

O očetovi barvi polti, ki določa, kako jo vidijo v Sloveniji, kjer je bila rojena, se pravi kot drugo, nekoga od zunaj, je premislila šele, ko je bila na faksu. Danes še bolj kot temnopolto reprezentacijo pogreša prezentacijo vseh marginaliziranih oseb – spolnih identitet in usmerjenosti, vseh ras, vseh tipov teles. »Teh podob nimam in mi manjkajo. Zdaj sem bolj lačna teh podob, kakor pa sem jih bila kot otrok.« 

Kot otrok si želiš biti sprejet, in tako sem povsem prevzela bele podobe kot svoje.

Pomembno pa je tudi, katere izraze uporabljati. V Sloveniji še vedno operirajo z izrazi, kakršna sta mulat, mulatka. Lina navede anekdoto, ko se je s kolegi peljala na predstavo Črna koža, bele maske: »Zaradi močnega sneženja se je predstava zamaknila. V avtomobilu smo preživeli tri ure. In tako sem soigralce in soigralke začela spraševati o rabi besede 'mulat, mulatka'. Sama sem popolnoma opustila ta izraz, medtem ko ga nekateri temnopolti še vedno uporabljajo in se z njim identificirajo. Mišljen je kot žaljivka, saj izhaja iz besede mula. Šele ko sem pri štiriindvajsetih za magistrsko nalogo naredila intervju z igralko Metko Trdin, sem se seznanila z izvorom te besede. Zelo mi je pomembno, da uporabljam izraz birasen ali pa temnopolt. V resnici v slovenščini nimamo izrazov. V angleščini je to veliko laže. Če rečem, da sem 'person of colour', se mi zdi, da je najbolj 'komot'. S tem izrazom se veliko laže poistovetim.« 

Postavlja se vprašanje, kako je z njenimi vzornicami. Med njimi omenja predvsem pisateljice. Audre Lorde, Bell Hooks, Rafia Zakaria, Angela Davis, Maya Angelou, Bernardine Evaristo in Zadie Smith ter najbolj Amia Srinivasan, ki je izdala odmevno knjigo The Right to Sex (Pravica do seksa). Knjiga pripoveduje zgodbo temnopolte deklice, ki je bila, »čeprav je bila lepa in priljubljena«, »neustrezna«, ko je šlo za zmenke na zasebni šoli, ki so jo obiskovali večinoma belopolti otroci. Ker so »vroče blondinke« in vzhodnoazijske ženske v naši družbi »nadvse fukabilne«. Z izrazom »fukabilnost« Srinivasan ne cilja na spolno razpoložljivost teles, temveč na njihovo sposobnost, da »podelijo status tistim, ki imajo spolne odnose z njimi«. 

Kako pa je s slovenskimi zgledi? 

»Kot otrok sem noro pogrešala, da bi temnopolte ali pa birasne ženske nastopale v javnem prostoru. Kaj bi dala, da bi na mariborskem odru videla Metko Trdin! To bi bilo fenomenalno! Da bi Metka igrala čudovito, raznoliko paleto vlog. Pa pač te možnosti ni bilo. Moramo zato me o tem govoriti in na to opozarjati.« 

Ko oče razume, zakaj je hčerki pomembno najti identiteto 

Odmevni projekt Slovenski pasijon, v katerem je na »oltar slovenstva«, na Triglav, odnesla kurentovo glavo, se soočila z barvo svoje kože in s svojo slovenskostjo, je pomenil prelomnico. Nastal je v koprodukciji Zavoda Melara in Zavoda Godot. V osemminutnem dokumentarnem filmu vidimo mlado temnopolto žensko, ki se s Pokljuke vzpenja proti Aljaževemu stolpu z bremenom kurentove maske. Vidimo pa tudi njene starše.  

Oče je v filmu spregovoril o tem, da ima domovino, v katero se lahko vrne, in da se ga opazke, češ da ni enakovreden ali enakopraven, ne dotaknejo. Medtem ko je z njegovo hčerko drugače. Ker je Slovenija njena domovina: »Ti si Slovenka. Pure Slovenka.« 

Lina pravi, da se je je očetova izjava v dokumentarcu zelo dotaknila. 

Raznolike in podobne izkušnje temnopoltih Slovencev in Slovenk  

»Kadar se pogovarjam, na primer, z Josephom Nzobandoro, ki je znan kot Jose, pa z Mašo Kagao Knez, opazim očitne razlike med nami. In ne samo v generacijskem pogledu. Moj oče prihaja iz Sudana, kjer je islam prevladujoča religija. Gre za povsem druge kontekste, čeprav smo vsi temnopolti. Po kulturi mi je najbližji Tarek Rashid, ki je zaposlen v celjskem gledališču.« 

Ker je Lina na začetku pogovora omenila, da ji je bilo v otroštvu pomembno poudariti, da je Slovenka afriškega porekla, ne Romka, se je odprlo vprašanje, ali je kdaj imela občutek, da birasne otroke ali pa kar odrasle primerjajo, in to zgolj zaradi barve njihove polti. 

»Mislim, da so naše izkušnje podobne, predvsem v smislu, da komentirajo našo 'lepo' slovenščino, ali pa nas popolni neznanci na cesti sprašujejo, od kod prihajamo. Vendar se odzivamo različno. Glede na kontekste, v katerih smo odraščali. Sama sem odraščala v petčlanski družini, oba starša sta bila prisotna, mama je igralka, odraščala sem z gledališčem. Te štartne pozicije so pri vsakem drugačne. Zaradi barve polti so med nami določene podobnosti, si pa ne tajim, da so določene izkušnje drugih veliko bolj grenke od moje ali pa prežete celo z nasiljem. In mi je zato hudo.« 

Lina je bila deležna verbalnega nasilja. Gre za blage oblike rasizma. Komentar tu pa tam. In zato je včasih komu zelo težko opisati dogodek, ker se zdi, da pretiravaš. Poleg tega skupnost temnopoltih v Sloveniji ni enotna: »Ni nas veliko. In razmere tudi niso primerljive z ameriškimi. Toda ne moremo reči, da rasizma v Sloveniji ni.«  

V mladih letih sem čutila, da me zdravnice in zdravniki drugače obravnavajo kot moje belopolte vrstnike.

Gre torej bolj to, v kateri življenjski krivulji se z rasizmom soočiš in kako se nanj odzivaš. »Nič čudnega, da smo se nekateri birasni otroci odločili za performativne poklice. Se mi zdi, da skozi performanse razvijamo lastnosti, ki so všečne in niso toliko vezane na barvo kože.« 

Na vprašanje, ali se je morala zaradi barve polti več dokazovati, več delati, biti pri določenih predmetih pametnejša, pomolči. »Ne vem. Morda. Podzavestno. Nekaj je doprinesel tudi moj karakter. Svoje pa je verjetno opravilo tudi to, da sem bila punčka … Morda je to bolj povezano s spolom kot z barvo kože. Barva kože in dokazovanje sta se pokazala v medvrstniških dinamikah. Tam sem se morala dokazovati, da bi bila sprejeta v skupine prijateljic. In med ljudmi, ki so me prvič spoznali. Zdravniški pregledi, na primer. V mladih letih sem čutila, da me zdravnice in zdravniki drugače obravnavajo kot moje belopolte vrstnike. In zdravniki ali medicinske sestre so mi večkrat rekli: Ah, vi Romi …«  

Torej niso problem samo policisti? 

»Ne, ne, diskriminacijo sem občutila predvsem ob zdravnikih. Sistematski pregledi so bili najočitnejši primer, ker sem bila takrat s svojimi belopoltimi sošolci. Zelo očitno je bilo, da sva bila jaz in moj romski sošolec obravnavana drugače. Bi pa poudarila, da pri učiteljih, ki so me že spremljali, ni bilo diskriminacije. Poznali so moj kontekst, tudi gledališke igre, vedno sem bila v milijon krožkih … Torej so me vzeli za svojo. Ko smo šli skozi predstavitveno fazo, ko so ugotovili, da imam afriške korenine, sem se čutila del skupnosti.« 

Lina pravi, da najlaže govori o izkušnjah v gledališču. V času študija jo je nekaj mentorjev opozorilo, da bodo nastopile težave zaradi njene polti: »Vsi smo se zavedali, da je barva moje kože nekaj, česar ni mogoče spregledati. Obstajala je skupina ljudi, ki je poudarjala, da bo to problem. Druga skupina pa je trdila, da ne vidijo barve moje kože. Obstajal je medprostor, v katerega se tudi sama nisem znala umestiti. Tako ali tako me je bilo strah za prihodnost. Tako kot večino vrstnikov. Ko sem diplomirala, torej leta 2019, kar je sovpadlo z begunskim valom, sem dobila zaposlitev. In igrala begunko. V tistem času sem igrala izključno temnopolte vloge. Šlo je za pomembne zgodbe beguncev, Arabcev, temnopoltih, ki jih je treba obravnavati resno in delikatno. Toda zdelo se mi je, da ne bom preživela, če bom igrala zgolj temnopolte vloge. Verjela sem, da mora znotraj gledališča obstajati prostor, kjer se lahko osvobodim. In da torej tudi nekdo, ki je videti kakor jaz, lahko igra lepo Vido. Klasično slovensko vlogo. Ko sem izstopila iz celjskega gledališča in se podala na samostojno pot, so te vloge začele prihajati.« 

Takšen primer je predstava Vsi ptice, koprodukcija Mestnega gledališča Ptuj, Mini Teatra in Festivala Ljubljana. Zdi se ji pomembno, da je njeno vlogo igrala oseba arabskega porekla. Prav tako v primeru predstave Rajzefiber, koprodukciji celjskega gledališča s Prešernovim gledališčem Kranj: »Čudno bi bilo, če bi se v vlogi begunke iz Iraka pojavljala belopolta igralka.« Omeni tudi predstavo Strah in beda Tretjega rajha v koprodukciji SMG-ja in Kina Šiška v režiji Sebastijana Horvata, kjer v prvem delu vstopa v vse navedene vloge, ki niso rasno opredeljene. Potem pa pride prizor, kjer na večerjo k slovenski družini nepričakovano pride arabska begunka. »V tem prizoru, kjer je v ospredju rasno vprašanje, begunska kriza, rasizem in podobno, pa je pomembno, da vlogo igram jaz.«  

Na vprašanje, zakaj ravno maske, in to še slovenske, Lina sprva odgovori dvoumno: »Zdelo se mi je pomembno, da čim prej začnem delati tiste vrste teatra, ki me zanima. Gre za izrazito avtorski, politični in družbenokritični teater. Zato sem tudi zapustila celjsko gledališče.« Po drugi strani pa je šlo pri ukvarjanju z maskami tudi za dejstvo, ki je postalo še očitnejše, ko je stopila na trg dela: »Nekateri režiserji in dramaturgi so me začeli pozivati, naj razmislim, ali bi me zanimala lutkovna umetnost. Ker naj se tako ne bi videlo, kakšne barve sem. In da mi bo v lutkovnem gledališču precej laže.« 

Takšen nasvet naj bi ji dal nekdo z akademskim nazivom? »Ideja o umiku z odra, saj se tako ne bi videlo mojega obraza ali pa telesa, je bila izrečena mimogrede. Kot nekakšen by the way rasizem, ki pa pusti pečat.« 

S Slovenskim pasijonom, projektom, ki izvira iz intimnih izkušenj, je Lina opozorila na problem zmotnih prepričanj družbe, ki umešča posameznike v nacionalno ali rasno pripadnost le po odtenku kože. Predvsem pa je iznašla način, kako izkušnjo rasizma prenesti v družbenopolitični prostor, ter se na ta način tudi notranje osvoboditi:

Ugotovila sem, da ne morem vplivati na to, kakšne vloge mi bodo dali, lahko pa se razbremenim občutka tujke v lastni domovini.

Lina se je torej zavestno odločila, da ne bo igrala vloge žrtve. In ravno v tem pogledu je predstava Črna koža, bele maske, v kateri še vedno sodeluje, izjemna. Ne išče zaključkov in odgovorov. Igralci, ki na odru predstavljajo svoje zgodbe, ne kažejo s prstom proti publiki in Slovencev ne obtožujejo rasizma. Nenazadnje, kdo vse so Slovenci? V predstavi gre bolj za to, da so zgodbe Slovencev afriškega porekla dali na kup. Pri tem se je pokazal vzorec, ki o slovenski družbi nekaj govori. Kaj pa s tem storiti, ostaja odprto.  

Lina poskuša o rasizmu razmišljati v zdravem okolju. Recimo, Slovenski pasijon je projekt, ki je bil izjemno dobro sprejet. Okoli perfomansa se je ustvarilo precej dialoga. Ko je bil projekt že končan, jo je Mesto žensk povabilo k sodelovanju. Na isti način so jo povabili na Trienale mladih umetnikov v Celje. In potem tudi na Borštnikovo srečanje. »Moja teza ni bila, vi vsi ste rasisti. Nikakor! To je bolj moj križ, s katerim bom hodila in iskala načine, kako se z rasizmom soočiti. Tudi ker se ves svet ukvarja z rasnimi vprašanji.« 

Navrže berlinsko izkušnjo. Povabljena je bila na International Forum, diskurziven program, namenjen mladim profesionalcem z vsega sveta, kjer se je udeležila okroglih miz, artist talkov, se mrežila itd. »V Sloveniji imam občutek, da preveč govorim o rasi. Preveč travmatiziram. Potem pa sem prišla v Berlin, in smo vsi ves čas govorili prav o tem. Cela skupina raznolikih ljudi, od spolnih identitet do spolnih usmerjenosti in rase, je ves čas govorila o tem, kako premalo je na odru raznolikosti.« 

Kako iznajti jezik ali pa orodje, s pomočjo katerega se lahko bojujemo proti rasizmu?

Vprašam, ali ima kdaj občutek, da smo se Sloveniji glede rasnih vprašanj zataknili. V pogovoru za časopis Delo je na primer Maša Kagao Knez spregovorila o Fanovovem tekstu Črna koža, bele maske. In o tem, kako se še vedno lahko identificira z besedilom, ki je nastalo daljnega leta 1956: »Berem in se čudim, da knjiga opisuje enake občutke, kot jih imam jaz na drugem koncu sveta 70 let pozneje. Skupna s Fanonom nama je le temnejša polt od tiste, ki velja za normo.«  

Gre za to, da je Franz Fanon tako dober pisatelj (in psihoanalitik), ali pa se do danes ni nič spremenilo? 

Lina meni, da ni bilo narejenega toliko, kot bi si želela. »In želela bi si, da bi nas bilo na akademiji neskončno več. Vsi bi bili ful mešani, rasno, telesno drugačni, spolne identitete različne. Ja, v neki moji utopiji, v kateri bi rada živela. Absolutno ni bilo narejenega dovolj. Ne morem pa reči, da začenjam iz čiste nule. Ker obstajajo močni predhodniki. Edina temnopolta igralka, ki je bila na akademiji pred menoj, je Metka Trdin. In med nama je dvajset let razlike. Moram pa poudariti, da je ona z akademije prišla v nekem čisto drugem času kot jaz. In da je bilo zanjo neprimerljivo drugače. In spet, ne morem reči, da štartamo iz nule, ker imamo tukaj Mašo. In Josa. In Ireno. Leticijo. Vse to so pomembni ustvarjalci, ki v Sloveniji ustvarjajo že dvajset let, ali pa manj oziroma več, odvisno od starosti. Njihov doprinos je izjemno pomemben.« 

Lini se zdi pomembno, da so vidni. Navede primer Irene Yebuah Tiran, ki je bila žirantka v prvi sezoni popularnega šova Znan obraz ima svoj glas. Koliko ljudi je na televizijskih ekranih in torej na poziciji moči tedaj prvič videlo temnopolto žensko slovenskega porekla? 

Čeprav ne moreva mimo državne proslave leta 2011 v režiji Matjaža Bergerja. Sodu je izbilo dno, ko je Irena Yebuah Tiran zapela himno. Spletni troli so se zgražali. Lina dogodek, ki ponazarja, kako je nekaterim še vedno nemogoče sprejeti raznolikost kot »našo«, označi za grozljiv, nesprejemljiv, katastrofalen. In opozori, da se nekateri odzivi vedno znova ponavljajo. »Vendar ne želim, da negativne stvari preplavijo dogodke, pojavljanja, ki so pomembna.« Kar je ključno, je iznajdba jezika ali pa orodja, s pomočjo katerega se lahko bojujemo proti rasizmu.  

»Celo odkar sem leta 2021 ustvarjala Pasijon, se je marsikaj spremenilo. Ko sem pred nedavnim prebirala zapiske za magistrsko nalogo, se mi je zdelo, da sem bila tedaj v obdobju, ko sem se formirala kot oseba. Ne samo kot igralka. Takrat sem morala sprejeti odločitev, kako se bom soočala z resničnostjo. Prišla sem iz zavetja akademije in študijskega procesa na trg dela in začela dialog s profesionalno skupnostjo. Ugotovila sem, da je edino, kar imam na vajetih, možnost, da se pomirim sama s sabo. In odločitev, kako govorim o barvi kože. In da ne morem vplivati na to, kaj si bodo drugi mislili ali kako me bodo dojemali. Dolgoročno seveda upam, da se bodo razmere za temnopolte v Sloveniji drastično spremenile. Ampak to ne bo samo zaradi mene, pač pa zaradi vseh nas.« 

***

Povezave do gledaliških iger, iz katerih smo črpali fotografski material:

Spolna vzgoja II: Igre

Slovenija šteje

Razcufane zgodbe