Dr. Gabor Maté, kanadski zdravnik in specialist družinske medicine, razume travmo kot globok psihofizični odziv na izkušnje, v katerih posameznik ni imel dovolj varnosti, zaščite ali podpore, da bi lahko predelal dogodek, ki ga je presegal. Travma v tem smislu ni omejena zgolj na notranje prilagoditve v sicer navidezno varnih okoljih, temveč zelo pogosto nastane kot neposredna posledica travmatičnih dogodkov, kot so fizično ali psihično nasilje, spolna zloraba, dolgotrajno poniževanje, zanemarjanje, kronični strah ali življenje ob nepredvidljivih, agresivnih ali zasvojenih odraslih. Ključno pri Matéjevem razumevanju je, da travma ni samo spomin na dogodek, temveč trajna sprememba v načinu, kako telo in živčni sistem doživljata svet, bližino, grožnjo in varnost. Ko otrok ali odrasla oseba doživi nasilje ali dolgotrajno ogroženost, se organizem prilagodi, da bi preživel. Živčni sistem se nauči stalne pripravljenosti, pretirane pozornosti na okolico ali, nasprotno, čustvene otopelosti. Otrok, ki je bil tepen, poniževan ali ustrahovan, se pogosto nauči, da je svet nevaren in nepredvidljiv, ljudje pa vir bolečine, ne zaščite. Če nasilje prihaja od oseb, od katerih je otrok eksistenčno in čustveno odvisen, se travma še poglobi, saj se varnost in grožnja združita v istem odnosu. Takrat otrok nima možnosti pobega, niti možnosti, da bi dogodek razumel ali o njem spregovoril, zato ostane le prilagoditev, ki omogoča preživetje. Te prilagoditve so lahko zelo različne. Nekateri otroci postanejo pretirano ubogljivi, neopazni in prilagodljivi, da bi zmanjšali tveganje nadaljnjega nasilja ali zavrnitve. Drugi razvijejo nadzor, trdoto ali čustveno zaprtost, da bi preprečili ranljivost in ponovno poškodbo. Spet tretji se naučijo, da je bližina neločljivo povezana z bolečino, zato se kasneje v življenju bližini izogibajo ali jo nezavedno sabotirajo. Travma se tako ne shrani kot jasno strukturiran spomin, temveč kot telesni odziv, refleks ali notranja napetost, ki se sproži ob podobnih dražljajih tudi takrat, ko dejanske nevarnosti ni več.
Po Matéjevem razumevanju se te zgodnje izkušnje nasilja, ogroženosti in pomanjkanja varnosti neposredno odražajo v odraslih odnosih, zlasti v ljubezenskih vezeh, kjer se ponovno vzpostavi intimnost in s tem tudi ranljivost.
Odrasel posameznik ne vstopa v odnose kot nevtralna oseba, temveč s telesom in živčnim sistemom, ki sta se nekoč naučila, kaj pomeni bližina. Tako se lahko zgodi, da se v odraslosti močno povežeta dve osebi, ki sta doživljali podobne oblike travme, na primer nasilje, poniževanje ali zapuščenost. Njuna privlačnost ni nujno zavestna ali racionalna, temveč temelji na prepoznavanju znanega notranjega sveta in na občutku, da se razumeta brez razlage. Po Matéjevem razumevanju je prav ta točka prepoznavanja ključna za razumevanje, zakaj se včasih najdeta dva človeka, ki sta doživela isto ali zelo podobno travmo. Dva posameznika z izkušnjo nasilja, poniževanja ali dolgotrajne ogroženosti se lahko srečata v občutku takojšnje bližine, ki presega običajno simpatijo. Ta bližina se ne vzpostavi zato, ker bi si zavestno želela ponoviti bolečino, ampak zato, ker njuna živčna sistema prepoznata sorodno notranje stanje. Drug v drugem zaznata znane odzive, znane strahove, znano napetost ali potrebo po nadzoru oziroma umiku. Pogosto se to izrazi kot občutek, da se razumeta brez besed, da drug drugemu ni treba pojasnjevati določenih odzivov, ker so obema že domači. Takšna zaljubljenost je lahko zelo intenzivna in doživeta kot globoko resnična, saj oba partnerja ob tem občutita olajšanje, da nista več sama s svojo izkušnjo.
Skupna travma lahko ustvari občutek povezanosti, ki temelji na znanosti, ne nujno na miru. Živčni sistem obeh prepozna isto dinamiko in jo interpretira kot bližino. V tem smislu se ne zaljubita v travmo samo, ampak v občutek domačnosti, ki ga travma pusti za seboj. Vendar pa podobna travmatična izkušnja sama po sebi še ne pomeni, da bo odnos zdrav. Če travma ni ozaveščena in predelana, se v odnosu pogosto začnejo ponavljati iste dinamike, ki so bile prisotne v preteklosti, le da se zdaj odvijajo med partnerjema. Eden lahko prevzame vlogo nadzornega ali čustveno nestabilnega, drugi vlogo prilagodljivega ali umikajočega se, ali pa se vlogi izmenjujeta. Čeprav oba čutita, da sta se našla, odnos pogosto ne prinaša pomiritve, ampak ponovno aktivacijo starega notranjega stanja. Maté opozarja, da je pri ljudeh z zgodovino travmatičnih izkušenj pogosto prisotna zamenjava med intenzivnostjo in ljubeznijo. Močni čustveni vzponi in padci, ljubosumje, strah pred izgubo ali nenadni izbruhi bližine lahko ustvarijo občutek globoke povezanosti, čeprav telo v resnici ostaja v stanju kroničnega stresa. Takšne vezi so lahko izjemno močne in hkrati zelo izčrpavajoče, saj temeljijo na starih preživetvenih mehanizmih, ne na občutku stabilne varnosti. V tem kontekstu ljudje ne iščejo bolečine, temveč olajšanje stare notranje napetosti, ki jo telo prepozna kot znano. Pomembno je poudariti, da Maté pri tem ne govori o krivdi ali o slabih odločitvah, temveč o posledicah izkušenj, ki so presegle posameznikove zmožnosti obvladovanja. Travma po njegovem ni znak šibkosti, ampak dokaz prilagoditve. Težava nastane takrat, ko prilagoditve, ki so bile nekoč nujne za preživetje, v odraslosti postanejo omejujoče in začnejo oblikovati odnose na način, ki ohranja star strah. Odnos, ki bi lahko bil vir opore, se tako spremeni v prostor ponavljanja pretekle bolečine.
Razumevanje travme kot posledice nasilja in ogroženosti odpira možnost drugačnega pogleda na ljubezenske izbire. Namesto vprašanja, zakaj nekdo ostaja v bolečem odnosu, se pojavi vprašanje, kaj se v njem aktivira in kaj poskuša telo ohraniti. Ta premik je ključen, saj omogoča sočutje do sebe in postopno razrahljanje notranjih vzorcev, brez samo obsodbe in brez zanikanja realnosti. Po Matéjevem razumevanju zdravljenje pomeni postopno vračanje občutka varnosti, najprej v odnosu do samega sebe, nato tudi v odnosih z drugimi. To vključuje prepoznavanje telesnih odzivov, učenje postavljanja mej in razvijanje odnosa, v katerem bližina ni povezana z grožnjo. Ko telo začne doživljati, da je mogoče biti v odnosu brez strahu, se začne spreminjati tudi notranja orientacija, ljubezen pa preneha biti podaljšek travme in lahko postane nova izkušnja, ki ne temelji na preživetju, ampak na prisotnosti.