Ljubezen v času stanovanjske krize

Po prvem valu korone in spomladanskem lockdownu 2020, ki sva ga s partnerko preživeli utaborjeni na tridesetih kvadratnih metrih moje odločno predrage garsonjere, sva se prisilno soočili z zelo kočljivim vprašanjem vseh mladih ljubljanskih parov: naj se preseliva v skupno stanovanje? In kako si ga bova sploh privoščili? Kvadratura, primerna za dve obsežni zbirki knjig in še obsežnejši garderobi, dva flambojantna karakterja in nekaj bodočih mačjih otrok, namreč vsekakor ne bi bila poceni. Debata je trajala več tednov, vključevala je hude eksistencialne krize na moji strani in zahtevala dobršno mero potrpljenja na strani vsega hudega vajene partnerke, nazadnje pa sva celotni podvig pospravili na polico za boljše čase. Pol leta kasneje, ko so cene nepremičnin v dodobra zapuščeni Ljubljani močno padle, sva imeli srečo, da sva našli finančno dostopno stanovanje s primerno kvadraturo – še več, lastnica ni imela nič proti domačim živalim in queer osebam. In potem sva se morali soočiti z resnično težavo, ki ni imela nič skupnega z nabitimi cenami, svojimi omejenimi financami in tečnimi najemodajalci: kako dejansko živeti skupaj. 

V preteklosti sem vedno srečno živela sama in bila zelo hvaležna za ta privilegij, ali pa sem živela doma s starši in si želela, da bi živela sama. V študentskih letih se je folk okoli mene nenehno pritoževal nad študentskimi domovi in stanovanji ter jadikoval nad grozotami življenja s cimri(ami), hkrati pa so vsi hoteli živeti s svojimi puncami, fanti ali nebinarnimi ljubeznimi. Le zakaj bi bilo toliko laže živeti s partnerjem(ko) kot pa s cimri(ami)? Golo sprehajanje po hodnikih in nenapovedana live pornografija prav gotovo nista sprejemljivo obnašanje v večini cimrskih stanovanj, kar pa še ne pomeni, da skupno življenje s partnerjem(ko) ne prinaša prav nobenih težav. Onkraj klišejskih pritoževanj deklet nad pomanjkljivo higieno svojih tipov (... le zakaj katerakoli sploh hodi in živi z nekom, ki ne zna potegniti vode na stranišču?) in pritoževanj tipov nad svojimi bejbami (... le zakaj mu ne pusti, da bi umazane nogavice puščal po vsem stanovanju, in zakaj je kopalnica nenehno zasedena?) tiči dejstvo, da še vedno mislimo, da se moramo po določenem času v zvezi vseliti v skupno stanovanje, hišo, fotogenično jamo ali, skratka, skupno bivališče. Sicer je jasno, da zveza ni resna. Nenazadnje, le zakaj ne bi hotele(i) preživljati več in več časa s partnerjem(ko)? 

Golo sprehajanje po hodnikih in nenapovedana live pornografija prav gotovo ni sprejemljivo obnašanje v večini cimrskih stanovanj, kar pa še ne pomeni, da skupno življenje s partnerjem-ko ne prinaša prav nobenih težav.