Luči na njej

Skobacala se je iz postelje ter se z negotovim korakom odpravila na stranišče. S telefonom v roki in njegovo kamero na sebi si je nerodno slekla trenirko, sedla na školjko ter lovila svoj bledi in od spanja zabuhli obraz na ekranu. Videlo se ji je, da je kronično utrujena in zdelo se je, da so tedni poležavanja to utrujenost samo še poglabljali. Ni se želela gledati takšne, zato je počasi pomežiknila v kamero in ženska na ekranu je pomežiknila nazaj. 

»Kopalnice so tako brezosebne,« je rekla z nežnim glasom, ker se ji je zdelo, da mora nekaj reči. »A ni lepše, če vas vzamem s sabo?« 

S prijaznim nasmeškom na ustnicah se je obrisala in vstala s školjke. »Oblečem se …« Obstala je sredi stavka in giba. Na ekranu se je pokazalo opozorilo, da je ostalo še samo petnajst odstotkov baterije. Ne, da bi potegnila vodo, je pohitela do postelje, kjer je priklopila telefon v elektriko, sedla in gledala vanj, dokler stanje baterije ni naraslo najprej na šestnajst in potem na sedemnajst odstotkov. 

»Skoraj sem pozabila,« je zašepetala. »Ne vem, kaj bi naredila, če bi te zmanjkalo.« 

Dvignila si je majico, da je pokazala trebuh. Videla so se rebra. Pokazala je tudi prste na rokah. Suha koža in do živega pogrizeni nohti. Kosti in kite. »Ženska iz sosednjega stanovanja mi nosi hrano, a ne morem jesti. Ona pa samo jé. Indijka je. Ogromna ženska. Saj sem jo že pokazala … Lahko bi pojedla mene.« 

Ob oknu si je prižgala cigareto in se zagledala v ulico pod sabo. Zaslišala je sireno bližajočega se rešilca in za trenutek se ji je stemnilo pred očmi. »Sirene, sirene …« je bolj zapela kot rekla. »Neprestano tulijo. Vse drugo pa je prazno.« Globoko je vdihnila dim. »No ... V zraku je napetost. Še dim je bolj prazen od zraka.« 

Gledali sta se. Da bi se poigrala in potolažila obe, je iztegnila jezik. Na njem je imela debelo plast rumenih oblog. Kislo se je nasmehnila in potegnila nov dim, da je laže pozabila. Pogledala je nekam mimo kamere. »Cigarete so slabe, ker se ne moremo lepo smehljati, ko vlečemo dim.«