Mahlerjeva Šesta, brez olepšav
Letošnji Festival Ljubljana je Mahlerjance pogostil s tremi izvedbami njegovih simfonij. Na Prvo in Drugo simfonijo sem se že odzval z dvema pozitivnima kritikama, vendar lahko z gotovostjo rečem, da je Mahlerjeva »tragična« Šesta v izvedbi Državne kapele iz Dresdna in pod taktirko Daniela Gattija 7. septembra predstavljala enega izmed interpretativnih vrhuncev letošnjega festivala, ki nam bo še dolgo ostal v spominu.
Suverenost Gattija na področju Mahlerjeve glasbe se je nakazala že pred samim začetkom koncerta, saj dirigenta na odru ni pričakalo stojalo za partituro. Celotno uro in pol dolgo simfonijo je Gatti dirigiral povsem po spominu! Še pomembnejši dosežek pa je bila izredno premišljena interpretacija, ki je dosledno sledila vsem Mahlerjevim napotkom v partituri in zahtevam samega glasbenega materiala; tudi na mestih, kjer ga marsikateri dirigent poskuša »omehčati«.
Tako se druga tema prvega stavka v Gattijevi interpretaciji ni spremenila v preprosto ljubezensko temo, saj sta se v njej ohranila in še dodatno izpostavila ves kič naslojenih melodij in prekomerna, na mestih skoraj parodična poznoromantična orkestracija. Ta dvoumnost je dosegla vrhunec v navidez zmagoslavnem zaključku stavka, ko je bila »ljubka« melodija druge teme zaigrana z vso silo in nasiljem prve. Pavke in trobila so na trenutke poteptale preostali orkester ter sredi zmagoslavja druge teme ljubezen prikazale »kot da bi bila korakajoča vojska«, v besedah kritika Alexa Rossa. Prav v tem, da se dirigent ni bal značaj glasbenega materiala izpeljati do konca, se je izrazila njegova prava pomenska razsežnost. Žal pa druga tema ni doživela oddiha niti v osrednji pastoralni epizodi, kjer se znebi vsega kiča in končno nastopi v iskreni obliki: nekoliko prehiter tempo je tudi tam ohranil njen nervozni značaj.
Tako se druga tema prvega stavka v Gattijevi interpretaciji ni spremenila v preprosto ljubezensko temo, saj sta se v njej ohranila in še dodatno izpostavila ves kič naslojenih melodij in prekomerna, na mestih skoraj parodična poznoromantična orkestracija.
Že v uvodnih taktih se je izkazala tudi kakovost Državne kapele iz Dresdna. Dvorano je v trenutku napolnila s polnim zvokom in patosom. Motivični drobci so bili jasno slišni in suvereno vodeni skozi svoje transformacije tudi v najgostejših odsekih. Malenkostni izjemi sta bili le vztrajna prva tema, ki se je v mostu žal porazgubila med komaj slišnimi brenkanji godal, ter t. i. »Moto« simfonije (sosledje akordov A-dur–A-mol, ki se pojavlja skozi celotno delo), pri katerem bi lahko bil zdrs velike v malo terco izrazitejši.
Drugi stavek (Scherzo) se je odvil v izredno hitrem tempu, ki je še toliko bolj poudaril njegovo groteskno vzdušje in šok po navidez zmagoslavnem koncu prvega stavka. Pri kontrastnem triu pa je Gatti očitno vzel komentarje Alme Mahler, da glasba predstavlja »neenakomerno stopicanje njunih otrok«, z vso resnostjo. Ponavljajoče note so bile igrane neenakomerno, spotikajoče in z nenadnimi spremembami tempa, kar je ustvarilo posrečen kontrast temačnemu značaju scherza. V počasnem stavku, enem najlepših, kar jih je Mahler napisal, je bila krhka melodija lepo vodena in podajana med različnimi instrumenti, pa tudi med levo in desno stranjo dvorane, saj so bile druge violine, kot pri Londonskih simfonikih teden prej, ponovno postavljene na desno stran dirigenta.
Pri kontrastnem triu pa je Gatti očitno vzel komentarje Alme Mahler, da glasba predstavlja »neenakomerno stopicanje njunih otrok«, z vso resnostjo.
Polurni finale, znan po dveh »udarcih usode«, ki jih prinese ogromozansko kladivo v rokah tolkača, je Gatti izpeljal kot v enem samem vdihu in našo pozornost držal vse do tragičnega konca. Tudi tu je Mahlerja vzel za besedo in v glasbi ohranil vso njeno ostrino. Uvod, v katerem se glasba počasi oblikuje v stabilne enote, je dobil skoraj ekspresionističen značaj z ekstremnimi kontrasti v tempu in dinamiki. To je jasno vzpostavilo nasprotje med hladno objektivnostjo usode in emfatičnimi temami, ki ji želijo ubežati. Šele malo pred udarcema kladiva so izvajalci končno postavili v ospredje tekočo melodiko in žametne teksture, s katerimi so se teme z vso silo zaletele v svoj propad, ne da bi slišale opozorilne znake Mota v ozadju. Tudi sama udarca kladiva sta vsebovala vse, kar bi od njiju lahko pričakovali: neverjetno glasna in topa udarca, ki sta presenetila tudi izkušene poslušalce, hkrati pa sta dodala pomembno vizualno komponento, ki je dramaturško vsebino glasbe napolnila s kristalno jasnostjo.
Tako kot vsaka dobra tragedija nas je tudi Mahlerjeva Šesta v pričujoči izvedbi po svojem koncu pustila z občutkom katarze: prerojene in celo napolnjene z energijo. Dirigent je posledično po zadnji odigrani noti, ki predstavlja dokončno uničenje simfoničnega heroja, žal le neuspešno poskušal zadržati aplavz občinstva.
7. 9. 2026
Mahlerjeva Šesta
Cankarjev dom
Državna kapela iz Dresdna, Daniele Gatti (dirigent)