Marko Rop - Povratek v lepoto

Kakšne so bile vaše otroške risbe? 

Od nekdaj sem zelo rad risal. Še posebej na vse tiste prazne, bele strani v knjigah, tako se je veliko mojih najzgodnejših risb ohranilo. Večina jih je veselih, pisanih, se pa pojavlja tudi meni kot odraslemu zelo poetičen, ponavljajoč se likovni motiv trojice srna-zajček-veverica, ki se sprehajajo po pokopališču. Očitno so me filozofska vprašanja zanimala že kot otroka. Zanimive se mi zdijo tudi risbe, na katerih sem vsakemu otroku narisal svoje lastno sonce.

Že tedaj umetnik? 

Moje življenje bi bilo dosti manj srečno, če se ne bi kot otrok naučil gledati sveta skozi oči umetnika. In tega sem se naučil od drugih umetnikov. Prva hiša ob potoku, kjer sem odraščal, je bila hiša - slikarjeva. Davno jo je bil zgradil, sam, in še danes se mi zdi najlepša hiša, kar sem jih videl. Babičina prosojna ruta, poveznjena preko televizijskega ekrana, je črno-bel beli program spremenila v bombažni Tehnicolor. Najbolj od vsega me je kot osebo definirala prav vez z babico. Naklonjeno, spoštljivo je pozdravila vsako mojo idejo. Pozornost in spoštovanje odrasle osebe do otroka se mi zdi nekaj najbolj čistega in lepega. Mislim, da si otrok tako zgradi mehanizme, ki mu pomagajo skozi življenje. Sam sem skozi otroške slikanice in risanke zgradil močno zanimanje za naravo, stvarno in metafizično. V trenutkih opotekanja skozi labirint življenja me je spomin na otroštvo, na babico, na metulje, vedno potolažil in mi ponudil spoznanje, da bistvo ni v tem, kam gremo, ampak kam se vračamo.

Torej ste se v Kostel ob Kolpi, kamor ste se preselili kot študent turističnega managementa na Bledu, dejansko vrnili, čeprav ste šli tja prvič? 

Da.

Kakšen kraj je Kostel, kaj vam podaril? 

Tih, mističen, prvobiten. Hiša na samem pod gradom, ki zre v širne pragozdove in strugo Kolpe, travniki polni divjega življenja, srne, medvedi, jelenjad in široko tiho zvezdnato nebo, meter snega pozimi. Kraj, ki spomni na stvari, ki si jih pogrešal, ne da bi to vedel. V letih v Kostelu sem veliko bral in pisal, prvikrat v življenju pa sem imel res veliko časa za sprehode po naravi in slikanje. Takrat sicer nisem resno razmišljal, da bi bil ilustrator, bolj sem se videl kot nekdo, ki bo pisal, je pa izkušnja tega boemsko-odročnega življenja dokončno definirala to, po čem v življenju hrepenim. Povsod po malem iščem ta 'Kostel'. 

Ko ste v Bratislavi delali reportažo za Pil Plus, ste srečali ljubezen, bili sprejeti na Univerzo za uporabne umetnosti na Dunaju. Štiri leta ste živeli na Dunaju in študirali scenografijo.  

In postal ilustrator.

V katerem trenutku? 

Sicer sem tu in tam kaj narisal, ampak še vedno nisem zares razmišljal o tem, da bi bil ilustrator. Potem pa sem proti koncu četrtega letnika začel s študentskim delom – bil sem natakar. Najprej mi je šef pokazal kako se skuha kava, moja druga naloga pa je bila na novo napisati na tablo cene rogljičkov in peciva. Poleg cen sem na tablo dodal še nekaj ilustracij, in šef je bil tako navdušen, da sem bil namesto kot natakar najet kot hišni ilustrator.

Komplimenti so deževali in v nekaj dneh sem se odločil, da bom postal – da že sem – ilustrator. Bilo mi je pravzaprav absolutno jasno, da je to to, hkrati pa sem bil hvaležen za pretekla iskanja; za pesem Otroška igra, za dramaturgijo plesne predstave Soba brez odmeva, za radijsko pravljico O metulju, ki izgubil krila … Rad imam nekonvencionalnost, in kadar mi življenje ponudi možnost česa povsem novega, tako priložnost sprejmem.

Zdaj živite na Mostu na Soči. V nekdanjem hotelu. Kakšna je zgodba te hiše? 

Prvi zapisi o hiši so iz osemnajstega stoletja, v zgodovini je šlo skoznjo mnogo zgodb. Je rojstna hiša pisatelja Saše Vuga, v njej so med snemanjem prvega slovenskega filma Na svoji zemlji bivali člani snemalne ekipe, soba, v kateri imam spalnico, pa je bila nekaj časa tudi dom Vitomila Zupana. V predalih omar so še vedno knjige gostov, iz časov, ko je bil v hiši hotel. Sredi glavnega hodnika visi veliko ogledalo, nekoč inventar bordela v Kobaridu. Tako kot stare fotografije po stenah in suhe rože po predalih je videlo mnogo zgodb.

Kakšna pa je vaša zgodba v tej hiši? 

Kar nekaj časa sem razmišljal, kje bi zares rad živel. Ko sem si odgovoril, da bi rad vnovič živel v kraju, podobnem Kostelu, se je Most na Soči zgodil tako rekoč v nekaj dneh. Nisem človek, ki rad potuje, rad pa se preselim v nov kraj in tam živim. Iskal sem kraj, kjer so mir, voda in gozdovi. Iz spalnice se pogled razprostira na Sočo in brežine, ki so med najpomembnejšimi prazgodovinskimi najdišči v Evropi. Preplet neokrnjene narave in zgodovine v Posočju je izjemen.

Imate slovito kolekcijo rož. 

Zelena, sploh smaragdna, je moja najljubša barva. Zelo uživam v konceptu vrta. Na balkonu, na njivi, v herbariju ali pa na steni. Ukvarjanje z rastlinami je eden mojih načinov meditacije.

Radi hodite na sprehode v naravo? 

Da. Del mene se zelo identificira z umetniki na prehodu iz 18. v 19. stoletje. Pravzaprav se sam dostikrat počutim kot lik na znameniti sliki C. D. Friedricha Popotnik nad meglenim morjem. Pred leti sem obiskal nemški otok Rügen, na katerem je omenjeni slikar naslikal eno svojih najbolj znanih slik Kredne pečine na Rügenu. Dolgi sprehodi v naravi, sam ali v paru, so že vse življenje moj ritual, moj modus operandi. Na njih razdelujem načrte, si sestavljam urnik, nabiram rastline, opazujem naravo narave. Obožujem raziskovanje izvirov potokov, iskanje skritih razglednih točk. Pogosto tudi foto-dokumentiram prizore, ki jih potem uporabim kot izhodišče za kadre, ko ilustriram knjige. Kadar se sprehajam v paru, se ponavadi pogovarjam o klasičnih filozofskih temah, o smislu, smrti, strasti do življenja. Včasih me na takih sprehodih sreča tudi kakšna pesem.

Lahko kakšno delite z nami? 

Da, zadnja leta sicer ne pišem veliko poezije, kadar pa jo, vedno zapišem tri pesmi skupaj. Temu pravim tropesmje.  

OBLAK NAD JEZEROM 

Lepo je umreti, kakor umre oblak.  
Padati po kapljah na gladino lastnega ogledala,  
iz lastnega ogledala sprati lastno sliko.  
In na koncu postati lastno ogledalo.  
Brez odseva, na praznem nebu.  

MORJE  

Prvi dotik, ali –  
neizbežen začetek najinega oddaljevanja, 
okončenje neke prej neskončne končnosti,  
ki jo zdaj spreminja v valove, las, potokov,  
kakor tvojih.  
Vedno bolj naju bo zbliževalo to,  
kako se bova vedno bolj oddaljevala drug od drugega.  

JUTRO  

Sonce razkaplja zvezde v roso.  
Drevesa se kadijo 
nad potokom. 

Antoine de Saint-Exupéry v Citadeli zapiše: »Če hočeš zgraditi ladjo, ne zbiraj ljudi, da bi nabrali les, ne dodeljuj jim nalog in dela, pač pa v njih vzbudi hrepenenje po neskončni brezkrajnosti morja.« 

Antoine je razumel bistvo.