Ko je bilo jasno, da bo prvotni načrt potovanja v skupini preko agencije zaradi datumskih prilagoditev splaval po vodi, sva se spogledali: »Greva sami?« – »Greva!« Seveda sva se pred potovanjem naposlušali različnih svaril in nasvetov: »Kaj, sami, v Maroko kot dve ženski ne smeta sami, sploh pa ne z najetim avtomobilom skozi berberske vasi, preko Atlasa …« »Ne jejta nič surovega, nobenega sadja brez lupine in solat, zboleli bosta!« »Ne rezervirajta sob z zakonsko posteljo in nobenega alkohola, sicer vama grozi zapor!« »Ne vozita se mimo obljudenih vasi in mest, napadli in oropali vaju bodo!« »S fotografiranjem bo težko …« In podobno.
Bilo pa je tudi veliko takih, ki so nama bolj redkobesedno dejali: Pojdita! Zagotavljam vama, da se bosta želeli vrniti! Ti so imeli prav.
Priznam, tudi sami sva imeli nekatere pomisleke in tudi malce strah naju je bilo.
Doslej sva sicer v lastni režiji veliko prepotovali, vendar ne še izven meja Evrope. Zato sva pot skrbno načrtovali. Odšli sva takoj po prvomajskih praznikih, na voljo sva imeli 10 dni in želeli sva videti Marakeš, Fes, gorovje Atlas in puščavske sipine (t. i. klasična maroška tura). V Marakešu, kjer je pristalo letalo, sva najeli avto in se po malce več kot 1000 prevoženih kilometrih in 4 dneh pripeljali v Fes. Ker sva želeli imeti za ogled mesta Fes vsaj dva dni in nato vsaj toliko za ogled Marakeša, sva v Fesu pustili avto in si rezervirali notranji let za Marakeš.
