Mascherada - maska kot prostor preobrazbe

Mascherada 

6. november – 15. januar 2026, Spazio MU.RO, Viale Campania 33 – Milano 

Na prvi pogled se zdi nenavadno, da se pomemben del sodobne afriške umetnosti danes razvija v dialogu z mesti, kot sta Milano in Dubaj. Vendar prav ta na videz nepričakovana geografska navezava razkriva nove poti globalnega kulturnega dialoga, v katerem umetnost presega tradicionalna središča in se giblje skozi mrežo transnacionalnih izmenjav. 

Otvoritvena razstava Mascherada je nastala v sodelovanju z AKKA Project, galerijo, ustanovljeno leta 2016 v Dubaju, ki sta jo zasnovala Lidija Kostic Khachatourian in Kristian Khachatourian. Danes AKKA Project deluje tudi v Benetkah ter se uveljavlja kot ena ključnih platform za sodobno afriško umetnost. 

Ustanovitelja AKKA Project sta predvsem zbiratelja afriških umetnin. Kristian Khachatourian je že v devetdesetih letih živel in delal v več afriških državah, med drugim v Liberiji, kjer je vzpostavil stike z lokalnim kulturnim okoljem. Lidija Kostic Khachatourian pa se je po selitvi v Dubaj leta 2008 postopoma usmerila v raziskovanje sodobne umetnosti podsaharske Afrike. 

Skozi leta potovanj, sodelovanja z umetniki in zbiranje umetnin sta razvila platformo, ki afriškim umetnikom omogoča dolgoročno podporo, mednarodno mobilnost in vidnost. AKKA Project tako ni le galerijski projekt, temveč pomeni dinamično srečevališče, ki povezuje umetnike, kuratorje, institucije. 

Danes delovanje AKKA Project obsega galerijske razstave, rezidenčne programe in obsežne institucionalne projekte. Med najodmevnejšimi je kuriranje mozambiškega paviljona na Beneškem bienalu leta 2019, ki je pomembno prispevalo k prepoznavnosti sodobne afriške umetnosti v globalnem kontekstu. Njuno delo temelji na prepričanju, da umetnost deluje kot prostor srečevanja geografij, zgodovin in simbolnih pomenov, kar danes uteleša tudi sama struktura galerije, razpete med Dubajem, Benetkami in afriškim kontinentom. 

V ta mednarodni, večplasten kontekst se umešča tudi projekt Mascherada, ki s sodelovanjem med različnimi mesti, praksami in pogledi odpira prostor za novo branje identitete, tradicije in sodobnega izraza. 

Elisabetta Roncati: glas sodobne umetnosti v središču projekta Mascherada 

V središču projekta Mascherada ni le vizualna podoba ali koncept, temveč Elisabetta Roncati – komunikatorka, ustvarjalka vsebin in ena najvidnejših sodobnih glasov na področju popularizacije umetnosti v digitalnem prostoru. 

Roncati deluje kot digitalna ustvarjalka pod imenom Art Nomade Milan (oziroma @artnomademilan na Instagramu in TikToku), kjer jo spremlja več kot 100.000 sledilcev. Elisabetta Roncati vsebina presega klasično predstavljanje umetnosti in odpira teme identitete, telesa, civilnih pravic in medkulturnih povezav, s posebnim poudarkom na ekstraevropski umetnosti. 

Po izobrazbi je ekonomistka in menedžerka, a je akademsko znanje združila s strastjo do umetnosti. Na ta način pri njej ne gre le za interpretacijo umetnosti, temveč predvsem za njeno učinkovito komuniciranje s širšo javnostjo. 

Elisabetta Roncati je aktivna na več področjih kulturnega delovanja. Piše za številne umetniške in kulturne publikacije ter deluje kot digitalna strateginja za izbrane galerije in muzeje. Je tudi obraz platforme Exibart na TikToku, članica upravnega odbora mednarodnega sejma sodobne umetnosti The Others ter so-ustanoviteljica Collezione MU.RO. 

Skupaj z Andreom Mustom je vzpostavila MU.RO kot zbirko sodobne umetnosti, ki deluje kot odprta platforma za razstave, dogodke in projekte, usmerjene v dialog med različnimi umetniškimi in kulturnimi praksami. Septembra 2025 sta v Milanu odprla tudi Spazio MU.RO, kreativni atelje in prostor srečevanja umetnikov, kuratorjev in javnosti. 

Leta 2023 je pri založbi Rizzoli izšla njena knjiga Arte Queer. Corpi, segni, storie, v kateri raziskuje queer umetnost skozi telesa, znake in zgodbe umetnic in umetnikov z vsega sveta.  

V zadnjih letih je Roncati razširila svoje delovanje tudi na televizijo in radio, kjer širši javnosti priporoča kulturne dogodke, razstave in umetniške destinacije ter tako utrjuje svojo vlogo povezovalke med strokovno umetniško sfero in vsakdanjostjo umetniškega dogajanja. 

Knjiga kot sprožilec: Benetke, Afrika in nova kulturna topografija Milana 

Projekt Mascherada se tako bere kot naravno nadaljevanje njenega celostnega delovanja: umetnost razume kot živo, angažirano in odprto polje. 

Vse se je začelo s knjigo Venezia Africana — knjigo, ki sistematično obravnava povezave med Benetkami in afriškim kontinentom. 

V italijanskem kulturnem imaginariju Benetke skoraj samoumevno povezujemo s Kitajsko: z Marcom Polom, Svilno potjo, trgovino z Vzhodom. O Afriki pa se govori bistveno redkeje. Prav zato je Venezia Africana pomembno delo, saj razkriva prepletenost in zgodovinske povezave med afriškim prostorom ter italijansko umetnostjo in kulturo. 

Kasneje je Elisabetta Roncati stopila v stik z Lidijo Kostic Khachatourian. Predlagala ji je, da bi v Milanu končno nastal prostor — srečevališče — ki bi se sistematično posvečalo Afriki, saj takšnega prostora do tedaj preprosto ni bilo. Poudarek pa ni zgolj na afriški umetnosti, temveč širše na islamski kulturni dediščini in sodobnih umetniških praksah. 

Res je, da v Milanu obstaja MUDEC, muzej kultur, kjer so predstavljeni afriški predmeti, vendar v mestu ni zasebne galerije ali fundacije, ki bi se dolgoročno in poglobljeno posvečala sodobni afriški umetnosti. To je še toliko bolj presenetljivo, če upoštevamo, da je Milano danes eno osrednjih umetniških in kulturnih vozlišč v Italiji. 

Hkrati je italijanski javni prostor močno zaznamovan z razpravami o migracijah ter o odnosu Evrope do islama — teme, ki so pogosto obravnavane predvsem skozi politično in ideološko prizmo. Namen ustanovitve prostora, kot je Spazio MU.RO, je zato tudi premik razprave: od abstraktnih in polariziranih političnih diskurzov k ustvarjalnosti, umetniški produkciji in kulturnemu dialogu. 

Onkraj karnevala: maska kot prostor prehoda 

V italijanski kulturi je maska neločljivo povezana z Benetkami in s karnevalom. Tradicionalno omogoča prehod v začasno drugačnost: skrivanje družbenega statusa, spola, identitete in vloge. Maska ustvarja prostor svobode, subverzije in igre, kjer se posameznik lahko izmakne vsakdanjim pravilom in raziskuje alternative družbenim normam. V tem smislu beneška maska ni le dekoracija, temveč orodje socialne igre in kritike, ki omogoča distanco do lastne vloge ter refleksijo sistema. 

V afriških kulturah maska deluje drugače. Ima predvsem ritualno, duhovno in družbeno funkcijo, povezano s skupnostjo, predniki, obredi prehoda, zdravljenja in kolektivnega spomina. Afriška maska ni individualna; ni dekoracija, temveč dejanje. V obeh tradicijah pa maska presega površinski videz: postane prostor transformacije, v katerem se identitete, vloge in povezave med posamezniki ter skupnostjo začasno razrahljajo in preoblikujejo, hkrati pa ohranja moč simbolnega spomina in ritualnega pomena. 

Ta dvojnost – maska kot prostor igre in maska kot prostor moči – je ena ključnih osi razstave. Elisabetta Roncati pri tem izhaja tudi iz osebne zgodovine. Njen oče je bil zbiratelj tradicionalne umetnosti, kar pomeni, da ima zelo jasno sliko glede tega, kakšen status ima umetnost, posebej v Italiji. Na ta način se tudi Mascherada ne naslanja zgolj na sodobne umetniške prakse, temveč tudi na vprašanje, kako danes beremo in reinterpretiramo tradicionalno umetnost. 

Ime projekta ni naključno. Beseda mascherada v beneškem dialektu označuje zabavo, norčijo, predvsem v času karnevala. Vendar se Roncati zavestno oddaljuje od površinskega razumevanja karnevala kot turistične atrakcije. Zanima jo globlja struktura pomenov, ki jih maska nosi v zgodovinskem in političnem smislu. 

»Razmišljala sem, kako skonstruirati rdečo nit med Milanom in afriškim kontinentom,« pojasnjuje. »Milano je danes moralno, ekonomsko in odločevalsko središče Italije. To je mesto poslov, moči in sprejemanja odločitev.« Prav zato se ji je zdelo nujno preseči podobo Milana kot zgolj privlačnega kulturnega in turističnega mesta ter se kritično soočiti z njegovimi notranjimi protislovji: množičnim turizmom, razrednimi neenakostmi in ekonomskimi pritiski. 

V pogovorih z milanskimi poslovnimi krogi Roncati pogosto odpira temo Benetk — vendar ne Benetk kot romantične razglednice, temveč kot zgodovinskega središča moči, trgovine in političnega vpliva. Tako kot so bile Benetke nekoč vozlišče globalnih tokov, je danes to Milano. V tem premiku vidi možnost vzpostavitve simbolne povezave: Benetke – Milano – Afrika. 

Ko se je vprašala, kateri je najbolj prepoznaven simbol Benetk, je bil odgovor samoumeven: maska. Čeprav se maske danes pojavljajo kot suvenirji, je pomembna njihova simbolna vrednost. Ne glede na karnevalskost, je maska postala vizualna in kulturna ikona Benetk. Hkrati pa v Afriki maska deluje kot univerzalni povezovalni element, ki presega etnične, geografske in kulturne razlike. Prav v tem Roncati prepozna njeno izjemno moč. 

Mascherada je tako konceptualni okvir, v katerem se srečujejo tradicija in sodobnost, igra in ritual. Z uporabo beneškega izraza projekt zavestno vzpostavlja dialog med lokalnim jezikom in globalnim pomenom.  

Od Reinata Sadimba do Mascherade: izbor umetnikov skozi simbol maske 

Izbor umetnikov za razstavo Mascherada je nastajal postopoma in zelo organsko. Izhajal je iz osebnega srečanja in razmisleka o tem, kako maska deluje kot simbol v sodobnem umetniškem jeziku. Prva umetnica, o kateri je Roncati začela resno razmišljati, je bila Reinata Sadimba. 

»Renato sem srečala pred približno tremi leti in njeno delo me je takoj globoko nagovorilo,« pripoveduje. »Letos sem znova videla njene skulpture. Takrat sem se poglobila v njeno življenjsko zgodbo.« Sprva je razmišljala o samostojni razstavi v Milanu, tudi zato, ker ima vzpostavljene stike z institucijami, ki se ukvarjajo s feminizmom in trans-feminističnimi študijami. Sadimbina biografija namreč razkriva kompleksno in težko življenjsko pot: bila je mati številnih otrok, od katerih niso vsi preživeli, imela je boleč in konflikten zakon ter se dolga leta borila za preživetje. Vse te izkušnje so globoko vtkane v njeno umetnost. 

Toda njene keramične skulpture so pogosto majhnih formatov, kar bi samostojno razstavo prostorsko in narativno omejilo. V dialogu z Lidijo Kostic Khachatourian se je zato odprlo vprašanje, kaj, če Sadimbino delo beremo skozi motiv maske? Ne nujno dobesedno, temveč kot konceptualni prostor, kjer se telo, identiteta, bolečina in duhovnost preoblikujejo v simbol. 

Iz te točke se je porodila odločitev, da Mascherada ne bo solo projekt, temveč razstava petih umetnikov, ki jih povezuje motiv maske kot orodje transformacije. 

Hkrati pa je bilo pomembno tudi, da vsi izbrani umetniki še nikoli niso razstavljali v Milanu. 

Razstava tako predstavlja pet umetnikov različnih generacij in izrazov: Reinata Sadimba, Teddy Mitchener, Gonçalo Mabunda, Filipe Branquinho in Kelechi Charles Nwaneri. 

Kako maske prepletajo tradicijo in sodobnost 

V središču projekta nedvomno stoji Reinata Sadimba (1945, Mozambik), pionirka mozambiške sodobne umetnosti in ena najpomembnejših živečih afriških umetnic. Rojena v severni provinci Cabo Delgado je s svojim delom radikalno preoblikovala materijo kot je keramika, ki je bila dolgo umeščena v sfero domačega, obrtnega in »ženskega« dela. Sadimba je večkrat poudarila, da gline nikoli ni razumela kot materiala za uporabne predmete, temveč kot živo snov, skozi katero lahko pripoveduje zgodbe žensk, teles in duhov. 

Njene skulpture — izrazite, pogosto tetemsko zaznamovane figure — združujejo izkušnje materinstva, bolečine, izgube in ponovnega rojstva. Temeljijo na bogati dediščini makondske kulture in kozmologije, a hkrati presegajo lokalni okvir. »Ko delam žensko figuro, delam spomin,« je povedala v enem izmed intervjujev. Njena dela ne predstavljajo posameznic, temveč stanja: nosečnost, žalovanje, prehod, moč in vztrajnost. Njene skulpture tako ne delujejo kot artefakti preteklosti, temveč kot priče — vztrajne nosilke kolektivnega spomina, ki kljubujejo kolonializmu in patriarhatu. 

Pomemben skupni imenovalec izbranih umetnikov je tudi izkušnja diaspore. V dialogu z ustavrjanjem Sadimbe se na primer umešča delo Filipeja Branquinha (1977, Mozambik), ki živi med Londonom, Lizbono in Mozambikom. Fotograf in ilustrator v seriji Bestiarium (2020) raziskuje živalskost človeškega stanja ter občutke strahu in nelagodja, ki so zaznamovali obdobje pandemije. V tej fotografski seriji opušča kombinacijo ilustracije in podobe ter se osredotoča na obraz kot masko, ki je nekakšen prostor metamorfoze in kjer se razkrivajo napetosti med nagonem in zavestjo. Njegove podobe prikličejo makondske maske in vzpostavljajo simbolno vez s Sadimbino duhovno dediščino. Po sodelovanju na Beneškem bienalu leta 2019 je Branquinho svojo mednarodno prepoznavnost utrdil s samostojno razstavo v MUSEC – Muzeju kultur v Luganu leta 2023. 

V tem okviru je izbor Gonçala Mabunde še posebej pomenljiv. Njegove skulpture, ustvarjene iz orožja, ki je bilo zaženo po dolgi mozambiški državljanski vojni, pretvarjajo zlo in nasilje v lepoto. Maske in prestoli, sestavljeni iz pištol, nabojev in vojnih fragmentov, ne skrivajo izvora materiala, temveč ga preoblikujejo. 

Mabunda je prav iz teh fragmentov ustvaril maske — predmete, ki so v afriški tradiciji nosilci moči, zaščite in prehoda. S tem je nasilju odvzel njegovo prvotno funkcijo ter ga preusmeril v simbol kolektivne odpornosti in možnosti ponovne vzpostavitve skupnosti. Njegova dela, razstavljena na 56. Beneškem bienalu, v Muzeju Afrike v Bruslju in v galeriji Saatchi v Londonu, dokazujejo, da se lahko tudi najbolj travmatična zgodovina preoblikuje v univerzalen vizualni jezik. 

Vprašanje, zakaj pet umetnikov petih generacij, se tu jasno izriše. Maska postane orodje za razmislek o povezavi med tradicijo, posameznikom in skupnostjo. Od Sadimbine keramične reinterpretacije kolektivnega spomina do Mabundove politične transformacije nasilja, maske odpirajo temeljna vprašanja identitete, pripadnosti, duhovnosti in preživetja. Vsaka generacija se z njimi sooča drugače. 

Izginjajoča Afrika 

V tej večplastni razpravi ima pomembno vlogo tudi Teddy Mitchener (1972, Združene države/Kenija), ameriški umetnik in fotograf s sedežem v Nairobiju. Mitchener fotografiji vrača ritualno in duhovno dimenzijo. V seriji Disappearing Africa se posveča ohranjanju kulturnega spomina na način digitalizacije tradicionalnih mask v času, ko številne veščine in tradicije izginjajo, mlajše generacije pa teh znanj ne prevzemajo več. Umetnik maske odkupuje, jih fotografira in v postprodukciji komponira v nove vizualne entitete. 

Njegovo delo govori o izginjajoči Afriki. Ne toliko v nostalgičnem pomenu, temveč kot opozorilo na krhkost kulturnega spomina, ko se Afrika sooča s političnimi, ekonomskimi in infrastrukturnimi izzivi. Mitchener se zaveda, da se odnos do umetnosti spreminja: »Če je vaš jezik digitalen, potem bom govoril vaš jezik,« pravi. Digitalizacija zanj ni grožnja, temveč orodje za zaščito in ponovno rojstvo. Maske, ki so jih nekoč ustvarjali duhovni voditelji in so imele animistično moč, v njegovem delu preidejo v fotografski arhiv — prostor med dokumentom in simbolno vizijo. 

To razmišljanje se organsko povezuje z delom Kelechija Charlesa Nwanerija (1994, Nigerija), najmlajšega razstavljavca in predstavnika generacije Z. Kelechi Charles Nwaneri (1994, Nigerija), predstavlja enega najprepričljivejših glasov nove generacije afriških umetnikov. Njegova slikarska praksa se giblje na meji med realizmom in nadrealizmom, kjer brazgotine, telesne zaznambe in simboli delujejo kot notranji zemljevidi duše. V navezavi na igbojevsko tradicijo in jungovsko psihologijo njegova dela raziskujejo razmerja med preteklostjo in prihodnostjo, spominom in zdravljenjem, duhovnostjo in osebno močjo. 

Mlajše generacije Afričanov naj bi izgubljale stik s tradicijo svojih staršev, vendar Nwaneri ponuja alternativo. Njegove slike so prežete z motivi mask, telesnih poslikav in intenzivnih barvnih nanosov, kjer ličila delujejo kot sodobna oblika maske. Obraz postane prizorišče identitetne transformacije — prostor, kjer se srečujejo afriško in univerzalno, tradicionalno in sodobno. V tem smislu Nwanerijeva dela ne obujajo tradicije kot oddaljenega spomina, temveč jo prevajajo v vizualni jezik sedanjosti, s katerim neposredno nagovarja svojo generacijo in globalni umetniški prostor. 

Afrika kot prostor sprememb 

Pomembno je, da te podobe niso nastajale z namenom, da bi bile razstavljene v Milanu. Nastale so že veliko prej — iz notranje potrebe po povezavi s spominom, telesom in duhovnostjo. Tako kot beneške in afriške maske tudi Nwanerijeve figure delujejo kot vmesni prostori med tem, kar je bilo, in tem, kar šele nastaja. 

Motiv spomina se tako pojavlja skozi celotno razstavo — ne kot preprosto vračanje k tradiciji, temveč kot eden od načinov, kako razumeti sedanjost. Afrika je v Mascheradi predstavljena kot prostor intenzivnih sprememb, napetosti in ustvarjalne energije. 

Mascherada je zato šele začetek. Projekt ne želi ponuditi zaključene pripovedi, temveč odpreti dolgoročen proces. Že od leta 2026 so načrtovani novi projekti, razstave in sodelovanja, ki bodo nadaljevali raziskovanje afriške sodobne umetnosti v dialogu z Milanom, Benetkami in širšim mednarodnim prostorom. Maska ostaja odprt simbol — tak, ki se z vsakim pogledom, generacijo in kontekstom znova preoblikuje.