Poglej navzgor. Kako malokrat v življenju zares dvignemo pogled. Kot da bi to bila posebna veščina. Kot da bi bilo navzgor rezervirano samo za sanjače. Zgoraj so vendar oblaki, ki burijo domišljijo, spodaj je vsakdanje življenje, cesta, pločnik, prehod, kup ovir, kjer se je treba ustaviti, križišče, kjer se moraš odločiti, ali boš zavil levo ali desno.
Če bi se med sprehodom po koprskih ulicah večkrat zazrli navzgor, bi brez pretirane domišljije opazili, da se na opečnatih strehah dviguje še eno mesto. Množica stolpičev sili proti nebu. Čepijo skupaj kot jata vrabcev ali pa se držijo vsak zase, kot bi samo za trenutek prišli na streho zajet svež zrak in izpustit misel v obliki belega oblaka.
Koper je Capodistria, glava Istre, in prav je, da se zgodba začne zgoraj med dimniki.
Glede na svoje osnovno opravilo se koprski dimniki sicer prav nič ne razlikujejo od sorodnikov po svetu.
Odvajajo dim iz hiše, tu ni veliko prostora za improvizacijo. Tudi njihova sestava je podobna kot drugod. Imajo tuljavo, obložene elemente in kapo, da jih ne zmotita veter in dež. A znotraj teh osnovnih značilnosti, tu, visoko na strehah hiš, težko najdeš dva enaka. Dimniki v Kopru so odraz svojevrstne mestne elegance. Na glave so si nadeli klobuke, baretke in dragocene turbane iz uvoza. Nekateri so tako radovedni, da so raje brez pokrivala. Poglej navzgor in opazil boš, kako iztegujejo gole glave. So taki, ki imajo na vrhu pravo palačo s kolonado. Drugi so si glavo raje obzidali s ploščatimi opekami, ki štrlijo na vse strani neba in morda pridejo v modo šele naslednjo sezono.
Tudi drugod po svetu so si dimniki omislili svoje posebnosti, a redkokdaj tako enotno in po vsem mestnem jedru kot v Kopru.