Midva

Zadnje čase z Anjo preurejava sobo. Razgrnila sva novo preprogo in premaknila knjižno omaro ter pisalno mizo bližje oknu. Ob postelji, dovolj široki za dva, je prostor za dojenčico. Zibelko sva okrasila z lesenimi igračkami, ki so jih podarili sorodniki. Anja si je nadela nosilko za dojenčka, ki sem jo prinesel iz Tajpeja, in se zleknila na bok. Skozi rešetke zibelke je segla z roko in vadila tone in glasove, s katerimi bo nekoč uspavala otroka. Takrat sem prvič res začutil, kako subtilno so prepletene besede in melodija glasu. 

Spomladansko sonce v Slovenj Gradcu je tiste dni žarelo skoraj nespodobno močno. Sosedje so iz omar vlekli kratke rokave, zmečkane od zime, in vzklikajoče govorili, da se ne spomnijo, kdaj je bilo aprila nazadnje tako toplo. Sam sem se že navajal na misel, da bom postal oče. 

Nosilka za dojenčka je Anjo naredila še bolj sijočo. Cvetlice na vrtu so kot čudežno preživele zimo in čez noč razprle vse barve. V tem majhnem dolinskem mestu na meji z Avstrijo se vsako leto pomladne cvetlice borijo, da bi v ljudi vlile čim več veselja. Gozd za hišo je bil kot sveže prepleskana stena, na kateri so se menjavale plasti zelene; na vejah so se sramežljivo kazali novi poganjki, veterani zime pa so se nežno pozibavali v vetru. Zdelo se je, kot da drevesa, ki so Anjo spremljala skozi otroštvo, zdaj šepetajo in ugibajo, ali bo otrok v njenem trebuhu deklica ali deček. Anjina knjiga o nosečnosti je bila odprta pri 38. tednu, kjer je bila ilustracija žareče nosečnice – podoba, ki mora marsikateri bralki vliti neizmerno poguma. 

Trudil sem se, da bi vso to pomladno živahnost sprejel brez motenj. Zdelo se je, da vesolje pušča drobne sledi – od stopinj, ki jih pustijo mravlje, ko prenašajo drobce peska, do utripa našega vsakdana. Ant ne prenašajo zrn peska zato, ker bi se vdale usodi; njihova naloga je že dolgo zapisana. Kot da bi se tudi nad našimi glavami iste zvezde že ob rojstvu odločile, kakšne poti bomo hodili. Anja je v devetem mesecu nosečnosti. Najina deklica v njenem trebuhu kolca, se obrača in nestrpno čaka začetek svojega potovanja. Midva pa se učiva glasov, ki jo bodo pomirjali, ker verjameva, da je največje veselje življenja to, da znova in znova odkrivaš svet okoli sebe.

Pred osmimi leti sem se izselil v Evropo, da bi potoval in fotografiral. Moja praška zgodba se je zaključila spomladi 2010. Anja mi je pomagala pospraviti sobo v Pragi, potem pa sem se preselil v Slovenijo, majhno državo na severnem robu Balkana. V Pragi sem nameraval ostati le pol leta, a hitro sem spoznal, da bo iskanje samega sebe trajalo vse življenje – iskanje, ki ga ne bom dokončal niti ob zadnjem vdihu. 

Da bi se pripravil na to pot, sem potreboval orodja. Med njimi tudi jezik. Učiti se novega jezika po tridesetem ni enostavno, a znanje češkega jezika mi je pri učenju slovenskega precej pomagalo. Slovenščina je posebna: poleg ednine in množine ima še dvojino. MIDVA pomeni »midva« – »mi« in »dva«. Če je osebek v dvojini, mora biti tako spregan tudi glagol. Ta posebnost jezik dela edinstven. 

Življenje v Pragi je bilo kot podaljšano obdobje mladosti – s fotoaparatom in nenasitno radovednostjo sem stopal v zgodbe, ki bi jih sicer gledal le v filmih. Opazoval sem ljudi, jih beležil in si v mislih zapisoval njihove zgodbe. Po selitvi v Slovenijo mi je Anja potrpežljivo razlagala dvojino – ne samo v slovnici, temveč tudi v življenju. 

V tistih letih v Pragi sem nenehno spraševal: »Kdo sem?« Manj novic od doma je pomenilo več zmede. Vsak letalski polet domov mi je skozi majhno okno kazal oblake, kot bi mi hoteli ponuditi odgovore, ki pa so se kot dim razblinili, še preden sem jih uspel ujeti. Katolik sem od otroštva, a nikoli nisem imel potrpljenja za gosto besedilo Svetega pisma. Namesto tega sem bral obraze ljudi na poti – obraze, ki so skušali urediti svoje misli in čustva. Mislim, da je prav ta empatija tista, ki jo želi prebuditi vsaka vera. 

Sedem let sem študiral na praški filmski akademiji FAMU. Do diplome mi je manjkal le zaključni izpit, a bolj kot teorija me je oblikovalo dveletno delo na projektu o igralcih v industriji za odrasle. Če bi ostal v Tajpeju, bi danes na televiziji morda vrteli projekte, ki bi jih režiral. Toda odločil sem se drugače. Kot umetnik, ki obrne platno, da bi začel znova, sem tudi sam zapustil znano in stopil na pot, kjer je vse negotovo, a hkrati nenavadno jasno. 

Potem sem našel svojo novo izhodišče v Evropi, sedem ur oddaljeni od doma. To izhodišče je bilo le vrh ledene gore, pod katerim je še neodkriti svet. Potovanje v tuje kraje je postalo oblika meditacije – včasih samotne, a vedno osvobajajoče. 

Slovenija je bila moja druga šola. Dvojina me je naučila, da imajo tudi najmanjše stvari poseben pomen. Še vedno iščem prave besede, se lovim med slovničnimi oblikami, a tudi v tem procesu sem našel lepoto. Življenje v dvoje je kot nova, prazna stran zvezka, ki jo piševa vsak dan znova. Različni kulturni pogledi naju včasih oddaljijo, a še pogosteje naju naučijo topline in razumevanja. 

Ko gledam na svoje delo, spoznavam, da je fotografija pravzaprav nenehno raziskovanje dvojine – MIDVA v vsakem prizoru: jaz in Anja, jaz in drevo na dvorišču, jaz in obraz tujca na vlaku, jaz in otrok, ki prihaja. Vsaka fotografija je posnetek trenutka, ki obstaja le enkrat – trenutka, ki potrjuje to vez med dvema svetovoma. 

V letih, ki sem jih preživel tukaj, sem spoznal, da fotografija ni le poklic, ampak usoda. Noben trenutek se ne ponovi, vsak je kot kristal soli na papirju – droben, a neskončno dragocen. Včasih se mi zdi, da je življenje kot galerija, kjer je vsakdanji prizor najlepša slika. Če vsakdan gledamo skozi dvojino, odkrijemo neskončno novih perspektiv, ki čakajo, da jih ujamemo.

Zdaj se pripravljava na novo poglavje. Čez nekaj tednov se nama bo pridružila hčerka. Priznam, še nikoli nisem bil tako nemiren; dnevi se vlečejo počasneje kot kdajkoli. Medtem ko urejam fotografije, ki sem jih posnel v teh tednih pričakovanja, se mi zdi, da nastaja mozaik nečesa večjega – podoba, ki je še ne znam povsem razbrati. 

Ko igram z lesenimi igračkami nad zibelko, se sprašujem, kako bo najina deklica nadaljevala najino zgodbo. Zunaj pomlad praznuje svoje življenje, vesolje se vrti, mravlja pa je že prenesla svoje zrno peska na drugo stran poti. Stisnem Anjino roko in si poskušam vtisniti ta prizor v spomin: deklica, ki se smehlja, v rokah drži vrvico lesenih igrač in vleče rob rdečega predpasnika svoje mame. Fotograf pripravlja novo filmsko rolo; nežne sence postajajo jasnejše in ostrejše. V ozadju se razprostira gozd v vseh odtenkih pomladne zelene. 

***

Refleksija predstavlja introspektiven pristop k raziskovanju lastnih čustev, odzivov in spoznanj. Je prostor, kjer avtorji delijo svoje osebne misli, občutke in izkušnje. Vabljeni, da se skupaj z njimi poglobite v razmišljanje.