Milijoni džulov energije

Medtem ko so vlaki v preteklosti razmeroma pogosto zamujali, pri čemer pa so bili tudi razmeroma točni, se je stvar v zadnjih mesecih spremenila. Subjektivni občutek, gotovo napačen, je, da zamudijo skorajda večkrat, kakor pa pridejo ob pravem času. Vlak v Celju zaradi izrednih postankov zamuja približno dvajset minut. Potem ko pride mimo Zidanega Mosta, začne voziti približno trideset minut na uro, kar na upravičeno pritožbo sopotnice, starejše gospe, pove sprevodnik. Pred Zagorjem zaradi obnove železnice stoji kakih deset ali petnajst minut, nato pa se sploh ne ustavi v Trbovljah, za katere sem kupil dvakrat – pred prestopom v Zidanem Mostu in po njem – overjeno karto. Pristanem v Litiji, in najboljša stvar, ki mi pride na pamet, je, da pokličem taksi iz Trbovelj. Gre za nenaspanega moža, ki dela štiri ure na dan, širi biznis, mlajšega človeka pravzaprav, mojega vrstnika bi rekel, Bosanca. 

Taksi čakam petintrideset minut.

Ko me pobere in ne vem točno, kam bi dal torbo, me pogleda in priljudno vpraša, zakaj sem tako raztresen, izkaže pa se seveda, da je to zgolj projekcija, saj je raztresen on.