
Mnogo takšnih primerov
Sedim na postaji in čez cesto gledam opečnato stolpnico, v kateri z ženo živim zadnji dve leti. Je srednja med tremi enako visokimi. Pogledam uro. Avtobus zamuja že šest minut. Še enkrat sem nategnjen. Moral bom počakati na naslednji vlak.
Podplačani voznik prispe. Skozi dolino nas pripelje do železniške postaje v kanjonu reke Save, ki se, danes smaragdna in otožna, prosojnejša in umirjena, razide od mene v Zidanem Mostu. Ampak tja je treba najprej priti. Vlak je na postaji, kot kaže, tudi on zamuja. Včasih se dva minusa takole združita v plus. Vendar mi odpelje tik pred nosom. Odprem telefon in začnem pisati županu. Napišem mu, da ne bom odnehal, dokler ne bo urejen mestni prevoz, saj na prevoznika, katerega lastnik je eden najbogatejših Slovencev, nad katerim se vsi pritožujejo, vendar se nič ne spremeni, ne gre računati.
Na srečo vendarle pripelje še en vlak, ki zamuja še veliko dlje, in nanj sedem. V Zidanem Mostu pa ni zveze za naprej, kot mi reče sprevodnik. Odločim se, tokrat bom še zaupal, da je bolje seznanjen od mene. Sedem na kavo in jo počasi pijem, saj imam še pol ure časa. Po petnajstih minutah po zvočnikih napovejo vlak za Maribor, ki očitno prav tako zamuja in bi moral priti ob nekem prejšnjem terminu. Ta zamuda pa mi spet pride prav.