Fenomenologija afterja
Taksi ustavi na znanem naslovu. Kakofonija štirih dezorientiranih in relativno zblojenih glasov direktno iz 4-ke in nekakšen glas razuma taksista, ki nam pove neke številke, predstavljale naj bi ceno vožnje. Usujemo se na cesto pred še kako znano hišo. Glasno zazeham in pogledam na uro – 6:48. V daljavi se počasi dani. Mrzlo je, zato pohitimo v hišo. Že pred vhodnimi vrati slišimo pridušene base, ki še ne izdajajo jasne oblike glasbe. Odpremo vrata v hišo, odpremo vrata v neki vzporedni svet. Jutranja ura, ki jo običajno povezujemo s počasnim, utrujenim, zehajočim, se tu obrne na glavo. Skozi vrata vstopimo v alternativni svet. Bas linija glasbe se izkristilizira v obliki globokega hausa. Povsod znane face iz pretekle noči v 4-ki, prešvicani objemi, vriskanje, ples, splošna dinamika zadetih ljudi na afterju, vse to me posrka vase. Miza, obložena s pivi, vodko, viskijem, magnezijevimi tabletami, bananami, črtami spida, flaško ghb-ja, kupom ekstazijev in podobnim, me vabi, da si postrežem. Hrup glasov me objema z mehkim srcem. Evforija narašča. Norost se stopnjuje. Kolega mi vsuje kupček mdma-ja v usta. Grenke kristale poplaknem s sladkim gin tonikom. Sklonim se nad mizo in potegnem črto ketamina. V glavi mi izbruhne vulkan, telo zajamejo butajoči valovi ekstatičnega ugodja. Okolica se konkretno, a prijazno spremeni. Vse postane bolj fluidno, prekrivajoče se, organsko, neka drugačnost prevzema realnost in počutim se super. Bolj se odtujujem od realnosti, bolj postajam jaz. Celoten prostor se ziblje v čudni, a neverjetno lepi glasbi, ki blazno točno ujame nihanje biti vesolja in s tem ritem našega smejanja. Trenutek se razpotegne v neko vzporednost, ki deluje sinhrono z našo, vsak gib je usklajen z našim bistvom, naše bistvo pa poganja vesolje samo. Simple as that. Na tleh dnevne sobe se zvijam v položaju ugodja. Zraven mene se uleže punca, s katero sva se v 4-ki ponoči pogovarjala najprej o Foucaultu, proti jutru pa o manku ljubezni v sodobnem svetu. Pa kako prav sva imela! Pogledal sem jo v oči in videl najino večnost. Že naslednji trenutek sva se poljubljala ob psihedeličnem vibriranju vesoljskega techna. Posrkana sva bila v nekakšno črno luknjo, prostorno-časovni paradoks, ki se realizira skozi našo zaznavo tega trenutka …