MOJA JUTRA - Starejši

Ko sem ju na začetku poletja obiskal, prvič z namenom, da raziščem njuno jutranjo rutino, se nisem zavedal, da bodo slike in posnetki kmalu služili drugi, bolj žalostni zgodbi. A vendar, kot zmeraj sta me sprejela odprtih rok in mi dovolila pogledati v njuno jutranjo rutino.  

Znašel sem se v skromnem, na videz vsakdanjem stanovanju. Marija se je najprej opravičila, češ da kava še ni skuhana, jaz pa sem se zato lahko dobro razgledal, si pogledal, kje se prebujata, si ogledal njuni sobi in se prepričal, da sta vse prej kot dolgočasni. 

Staro hrastovo pohištvo, razne preproge, gobelini in majolike, kristalni servísi in radio Telefunken, kot jih najdeš tudi drugod, so bili vsak na svojem mestu tako kot v šoli. Zraven njih so se na številnih policah, na čipki, skrivali še drugačni, njima lastni in pomenljivi predmeti, kot so plišaste igrače, ki so me zabavale kot otroka. Slike in portreti ter spominki s potovanj pa so pričali o polnem življenju, četudi je bilo potrebno kdaj zaviti h krojaču … 

Po ogledu sob me je babica poklicala na balkon. Med pitjem goste črne kave, ki je kar škripala med zobmi, je dedek predstavil ne le svojo, marveč jutranjo rutino, kakršno bi želel predpisati vsakomur. Marija je medtem odšla na vrt – biti svoj vsakdanji boj s polži. Preden se je z vrta vrnila, pa se je dedek z mislimi ustavil še pri njej.  

Ko sva z dedkom spila kavo, se je babica že vrnila in postregla s svežimi novicami z vrta. 

Nenavadno, a vendar, je kavi sledil zajtrk. Za Ferdinanda in Marijo zmeraj, le tistega jutra ne, enak; pašteta na kruhu, banana in jogurt ter trije mandlji za Ferdinanda, marmelada na krekerju, ne kruhu, ker hujša, jabolko in jogurt ter trije mandlji za Marijo.  

Po gosti črni kavi in polnem zajtrku sta zavila na vrt. Tam sta še enkrat temeljito preverila za polži, vrt pa zalila, varčno … 

Preden se je njuno jutro končalo, ju je razveselil še poštar. S položnicami manj, s časopisi tem bolj. Nemudoma sta jih odšla preučit na balkon, položnice pa sta pustila za po kosilu.  

Preletela sta naslove in se tu in tam pri katerem ustavila, glasno pokomentrirala in izrazila svoje nestrinjanje ali strinjanje, najzanimivejši pa so bili vici … Ob nenadnem glasnem krohotu si lahko takoj ugotovil, da so prišli na vrsto. In naj je bil še tako neumen, ga je Ferdinand prebral tako posrečeno v smehu, da si se mu moral nasmejati še sam.  

Preden se je jutro končalo in sem jaz odšel, je dedek – preden sta skupaj odšla pripravljat  kosilo – za konec ponudil še modrost ali dve, v poduk in v spomin … 

***

Ferdinandu Hudeju, 7. 5. 1936–2. 10. 2024