Skupina golobov na strehi, obsijani s soncem
Foto: Sebastian Krawczyk (Pexels)

Moji klošarji

Samanta Hadžić Žavski 28. januar 2025

Odraščala sem na Vrtni ulici v Celju. Ob robu mestnega pokopališča je stala naša hiša, za katero sem se vedno bala, da bo nekega dne kdo potrkal na njena vrata in nas izselil, saj sem starše večkrat slišala, da živimo na območju črne gradnje. Takrat se mi je to zdelo nekaj prepovedanega in zaradi tega sem živela v groznem strahu. 

Naše majhne hiše ne bi namreč zamenjala za katerokoli kraljevo palačo, saj je imela nekaj, česar mi ne bi mogel omogočiti noben dvorec na svetu: najboljšo lokacijo. Stala je namreč v neposredni bližini hiš mojih dveh najboljših prijateljic iz otroštva, in kar je še pomembneje, zraven pokopališča. In ta občutek bo razumljiv samo ljudem, ki so odraščali ob pokopališču in v nekem oziru tudi na pokopališču. Tam smo preživeli namreč ogromno prostega časa. Ob večerih smo se dobivali pri vežici ali ob grobnici Stermecki, ponoči pa pri pipi, ki je služila za nalivanje vode v kanglice, s katerimi so ljudje potem zalivali svoje najdražje oziroma rože nad njimi. Moj najljubši prostor iz otroštva je vsekakor prostor pri pipi.  

Prostor s kontejnerjem z napisom "odpadne sveče", zraven katerega je pipa
Naš "najljubši plac". Foto: Samanta Hadžić Žavski

Tipični večer v mojem najstniškem življenju je bil videti takole: počakati, da starši zaspijo, zlesti skozi moje pritlično okno (naj živijo delavske plače in majhne hiše!), iti mimo Tarzana (nemški ovčar), mimo našega golobnjaka (res je, golobe imamo, in ne, ne jemo jih, in ja, ko jih spustimo, se vrnejo), čim tiše odpreti ograjo, steči do kamnite ograje in po travniku hoditi do njenega konca, smukniti mimo nje na pokopališče, nato pa kolikor mogoče hitro teči mimo štirih vzporednih vrst grobov do prvih stopnic, klančine in znaka za prepovedano sprehajanje psov, potem pa mimo dveh pravokotnih vrst nagrobnikov, ob živi meji, na koncu pa zaviti levo takoj za drugimi stopnicami. Levo od njih se pojavi kraj zločina.  

Gre za v hrib, vkopan prostor, sestavljen iz dveh delov. V prvem je prostor za odpadne sveče, v drugem pa pipa in klop. Ta klop je naša klop, pred in za nami se na njej verjetno ni tako pogosto zbrala ekipa, kot se je naša. Na začetku (pred zbiralnikom sveč), na sredini (med košem za sveče in predelom, kjer je pipa) in na koncu (za klopjo) so betonski tobogani, po katerih pridemo do vrha teh dveh prostorov; ravne ploščadi, kjer sedimo v raztrganih in porisanih kavbojkah na zvon in širokih teniskah, če je le mogoče, so te črne ali kariraste. Gre za kraj, kjer se je predebatiralo vse, o čemer se je debatirati dalo. Bili smo: darkerska soseda Nina, Rok, v katerega sem bila takrat na smrt zaljubljena, Dayvi, za katerega je za njegovim hrbtom veljalo, da je pozer, včasih se nam je pridružil Martin, podžupanov sin, potem pa se je kasneje občasno zraven pojavila še moja sošolka Nastja, ki je najprej hodila z Dayvijem, nato pa z Rokom.  

Potka na pokopališču, ob kateri so grobovi
Pokopališče s kamnito ograjo, za njo naše hiše. Foto: Samanta Hadžić Žavski

Naš drugi najljubši prostor pa je zgornja klop na Mirni poti, ki vodi do pokopališča. Gre za naš dnevni prostor. Ta je na neki način še bolj zanimiv, saj je od našega naselja, za katero sem kasneje izvedela, da se mu je včasih reklo Kurja vas, kar precej oddaljen. Prečkati je treba celotno pokopališče, tako da je ta dnevna klop od naše hiše na črni gradnji oddaljena kar dobrih deset, petnajst minut hoje. Pri tej klopi je pravzaprav najzanimivejše, da sta pod njo stali še dve, ki bi v očeh naivnega mimoidočega bili čisto navadni klopi, mi pa smo vedeli, da je sredinska klop veljala za mejo, na spodnji pa so se vse dneve zbirali klošarji. Zakaj ta izraz? Ker niso bili brezdomci, bivali so namreč v hiši, ki je od nekdaj oklicana za Hotel California. To je pisalo celo na njej, v obliki slabega grafita. 

Tudi to njihovo bivališče ni bilo tako zelo blizu, ampak kaže, da nas je vse skupaj tja vlekel neki magnet. Ali pa bi lahko to pripisali našemu begu od doma. Najstniki smo lahko tukaj na skrivaj kadili, klošarji pili, zato je med nami šlo za neke vrste skrivno zavezništvo. V nasprotnem primeru bi mi dobili prepoved zapuščanja svojega doma, oni pa prepoved vračanja vanj. 

Pot med drevesi, ob kateri so bele klopce
Klošarska klop in pot do naše. Foto: Samanta Hadžić Žavski

V tistem času sem s sosedo velikokrat hodila tudi v mesto ali pa vsaj do Voglajne, tako smo namreč domačini rekli Mercatorjevi trgovini pod Mirno potjo. Začelo se je z občasnim pozdravom, nadaljevalo pa s tem, da sva se z enim izmed njih, klošarjem Bojanom, ogromno pogovarjali. Tako me je včasih klošar Bojan spremljal, kadar sem šla sama iz mesta ali pa proti njemu. Klošar Bojan je bil precej fit klošar, nosil je majice brez rokavov, ki so razkrivale mišice na njegovih rokah, kavbojke s ketnami in dolge, v čop spete lase. Po krajšem pogovoru z njim je tudi najstnik hitro sprevidel, da je nekje verjetno veljal za vaškega posebneža, nikoli pa ni bil vsiljiv ali na kakršenkoli način prostaški ali kaj podobnega. Kar bi danes mogoče skrbelo vsakega starša, mojih takrat vsekakor ni, saj sta ob mojih omembah Bojana lenobno zamahnila z roko in rekla nekaj v smislu: Ti in tvoji klošarji. To najino druženje je vztrajalo nekaj let, tudi skozi obdobje mojega obiskovanja srednje šole, ko pa se je Bojan že začel malo izgubljati. Ko zdaj gledam nazaj, je šlo verjetno za faze, ki so ga spremljale vse življenje. Razlagal mi je o vladi in o tem, kako so mu neke gorile, ki delajo zanjo, polomile rebra. Kako so na njem izvajali poskuse in podobno. Takrat sem se ga začela izogibati, če se je le dalo. Postajal je naporen in res se mi ni ljubilo ukvarjati se s tem. V tistem času se je na klopci pojavila nova klošarka, Esma, stara ženska iz Bosne, za katero je Bojan večkrat trdil, da jo onegajo vsi klošarji Hotela California ter da ima kraste med nogami. To sem si takrat zelo močno vizualizirala. Esma je bila vedno dobre volje, veselo me je pozdravljala in me, tako kot sem bila navajena že pri očetu, klicala »sine moj« in mi pripovedovala o svoji družini, vendar nikoli o tem, kaj se je z njo zgodilo. Esma je bila res posrečen karakter, spomnim se, da sem jo nekoč zagledala na nekem naključnem pogrebu, kako stoji praktično v prvi vrsti, nato pa sem jo na poti domov vprašala, kdo je umrl, in odgovorila mi je: Šta ja znam tko, nemam pojma, ali netko jest. Imela je tudi zelo zabavno navado, ki se mi, vse do takrat, ko  sem s pripovedmi o njej zabavala kolege, sploh ni zdela pretirano zabavna: ko si se že odmikal od nje in korakal dalje, se je vedno drla za tabo. In tudi ne vem, iz katerega razloga smo jo klicali princeska. Drugi najljubši spomin, povezan z njo, je vsekakor, kako je enkrat, ko sva se pogovarjali, sredi pogovora začela urinirati. Jaz sem se vljudno pretvarjala, da tega ne opazim, ona pa očitno res ni opazila. Ko sem doma pripovedovala o njej, sem dobila enak komentar kot na Bojana: Ti in tvoji klošarji.  

Vsekakor sem srečna, da sem živela v času, ko ni bilo nič takega, da se otrok in kasneje najstnik spušča v debate z ljudmi, ki živijo na robu, in da takrat nihče ni zganjal panike. Esma je nato izginila ravno tako hitro, kakor se je pojavila. Bojana sem videla še lani. Z drugimi klošarji smo ostali samo pri »zdravo«, tako da je šlo pravzaprav bolj za moja klošarja. 

Kar sem ugotovila skozi pogovore z njima in opazovanje drugih klošarjev s tretje klopce, je to, da so enaki kot mi. Živijo iz dneva v dan, debatirajo neke svoje debate in preganjajo čas.   

In kar mi je zanimivejše: če se danes sprehodim mimo teh naših klopi, na njih ni nikogar več, niti najstnikov niti klošarjev.