Momčilo Bajagić Bajaga - Nisem popoln, a sem se trudil, da bi bil dober

Z Bajago sva se spoznala pred četrt stoletja, ko sem živela v Beogradu in sem kot novinarka želela njegov intervju. Sodelovala sem pri pisanju pesmi Slovenačka reč, kar naju je za vedno povezalo. Ko sem pred kratkim, ko so z Instruktorji prišli v Izolo, prosila za pogovor z njim, zato ni bilo težav. Ker pred nastopom ni bilo časa za pogovor, sem že iskala alternativne rešitve, vendar mi je odločno dejal: »Ne skrbi, vse bova naredila. Prišla si na naš koncert, zato bom poskrbel, da bova naredila dobro.« Ko pa sva kakšno uro in pol po zaključku koncerta, torej okoli dveh zjutraj, končala pogovor, pa je še preveril, ali imam vse, kar sem si zamislila. Je sploh treba še dodati, da Bajaga velja za enega najboljših ljudi na glasbeni sceni, ki se drži dogovora, ne pozablja prijateljev …? 

Najprej moram omeniti, da dobro izgledate, čeprav ste ravno imeli dve uri in pol dolg koncert, pred tem pa ste se osem ur vozili do Izole. V kakšni kondiciji ste torej? 

V kar dobri formi sem, saj imamo turnejo, tako da si koncerti hitro sledijo, zato sploh ne padem iz forme. Izvrstno zasedbo imamo zdaj! (navdušeno) Žika in Loki sta tu še od prej, kitarist je sicer kao nov, čeprav je z nami že dvajset let, lani pa se je zamenjala še ritem sekcija. Res smo se sijajno ujeli, dobro se ujamemo pri igranju, izvrstno se razumemo. Mislim, da smo res dober bend, kar dokazuje tudi izjemen odziv občinstva.  

Ste si nekoč mislili, da boste na odru tako dolgo? Zdaj je že 50 let od vaših začetkov … 

Ko sem prišel v zasedbo Riblja čorba, je bila moja želja, da posnamem en album in da igram na velikem koncertu za tri do štiri tisoč ljudi. Ta želja se mi je zelo hitro izpolnila. Vse, kar se je zgodilo po tem, sem jemal kot neki bonus, na katerega sploh nisem računal. In evo, mi z Instruktorji zdaj igramo že 46 let …

Vaše sanje so se uresničile, ko ste bili še najstnik. Pravijo, da ni dobro, če prehitro uspeš, ker potem nimaš več motivacije. Bi se strinjali? 

Ne, v mojem primeru to ni bila težava, saj sem takrat odkril pisanje pesmi in sem se posvetil temu. Evo, prav letos je izšla knjiga – monografija fotografij in zbirka pesmi. Zbral sem pesmi, ki sem jih napisal zase in za druge, pa tudi veliko zelo dobrih fotografij, ki jih je ustvarilo 30 najboljših in najbolj znanih fotografov iz regije – od pokojne Goranke Matić do Nebojše Babića in mnogih drugih. Od vsakega smo vzeli najboljše fotografije, pesmi pa je več kot 160. Tako imam zdaj na enem mestu v res luksuzni knjigi zbrano svoje delo. 

Pesmi ste pisali za kolege, nekaj uspešnic tudi za Zdravka Čolića, nekoč sem v vašem studiu srečala celo Nedo Ukraden … Kako se odločite, katera pesem bo za koga? Ali najboljše obdržite zase? 

Res sem veliko pisal za druge. Nekaterim samo besedila, drugim melodijo, včasih pa oboje. Ampak kadar pišem zase, pišem zase. Pri drugih moram dobro razmisliti in poznati izvajalca, da si zamislim, kar bi mu ustrezalo. Ko enkrat spoznam to osebo, gre preprosto. Veliko pesmi sem napisal Zdravku Čoliću. Njega dobro poznam, kar mi olajša zadevo, je pa težava, ker mi vsakič pošlje demo posnetke, na katerih poje v nekem izmišljenem jeziku, ki je mešanica angleškega, srbskega in šatro jezika. To je težava, ker mi ta čudaški tekst, ki seveda ne pomeni nič, ostane v glavi, ko iščem besede za tekst. Zato ga vsakič prosim, naj mi zapoje samo la-la-la, ampak Zdravko ima pač svoj sistem. (nasmešek) Ko sta bila moja otroka še majhna, sta slišala njegove posnetke. Jaz jih moram namreč velikokrat preposlušati, da si pesem dobro zapomnim. Tako sta se onadva v tem času pesmico naučila kar s tem čudnim besedilom, in ko sta potem na radiu slišala Zdravka, ki je pel moj tekst, sta se čudila, kako je to mogoče, češ da to ni ta pesem … (smeh) 

Ste se morda naveličali kakšne uspešnice iz začetkov kariere, ki jo igrate že več kot štiri desetletja? 

To je naš posel. Saj tudi Stonesi že več kot pol stoletja igrajo Satisfaction! Na koncertih igram pesmi, ki so všeč meni, seveda pa moram misliti tudi na občinstvo in dati na repertoar vse, kar si želi. Imamo pa že veliko skladb, tako da nekatere igramo vsakič, druge menjamo, saj vedno obvladamo večji repertoar od tega, ki je na enem koncertu. Tako je bolj zabavno za poslušalce, saj koncerti niso enaki. 

Na današnjem koncertu me je presenetilo, ker je bilo veliko mladih, seveda pa je tudi veliko starejših obiskovalcev, ki vas poslušajo že dolgo. Kako se je vaše občinstvo menjalo skozi čas? 

Res imamo srečo, da prihajajo že malo starejši otroci, najstniki, študenti, pa tudi srednja in moja generacija, pa še kak starejši. Vesel sem, da se moja glasba dotakne tako različnih generacij. 

Se vam zdi, da je bil tisti začetek v Riblji čorbi potreben ali bi bilo bolje, da bi kar takoj začeli s samostojno kariero? 

V Čorbi sem bil od 18. do 24. leta. Takrat sem se naučil vsega o poslu in o vsem, kar je pomembno. To je bilo zame kot akademija. Torej je vsekakor bilo to obdobje pomembno. V Čorbi sem se imel zelo lepo, seveda sem imel manj obveznosti, saj je Bora (Đorđević, vodja zasedbe, op. a.) dajal intervjuje, jaz sem le igral, kar mi je bilo več kot dovolj. Ko sem začel svojo kariero, je prišlo kup dodatnih obveznosti, vendar sem se na vse sčasoma privadil. 

Kakšen šef je bil Bora? Ste mu podobni ali ste raje drugačni? 

Bora je bil dober do mene in od njega sem se veliko naučil. Kot šef zasedbe ni bil slab, vendar je bil malo drugačen, tako da sem se trudil, da ne bi bil ravno kot on … Ne mislim, da je bil slab, ampak ga vodenje zasedbe ni prav zelo zanimalo … (nasmešek) 

Vi ste s svojo zasedbo in drugimi bližnjimi sodelavci zelo povezani. Skupaj niste samo, ko greste na koncert, ampak se dnevno dobivate, kadar ste v Beogradu, saj imate svoj studio, kajne? 

Ja, družimo se in delamo nove stvari. Studio imamo zdaj pri Lokiju, v njegovi hiši. Tam smo posneli tudi glasbo za filme, za gledališča in reklame … S skupino smo res povezani. Mnenje drugih je zame zelo pomembno. 

Omenili ste, da ste zamenjali ritem sekcijo … Kako izbirate nove člane? Vam je pomembno samo, kako dobri glasbeniki so, ne glede na karakter? 

V skupini so vsi res sijajni glasbeniki. Ampak mislim, da so tudi kot ljudje dobri. Ko sem delal bend, sem izbral ljudi, s katerimi mi je prijetno, tudi kadar ne delamo. Ko smo recimo na potovanju ali v kombiju. Res se lahko pohvalim, da sem imel srečo pri izbiri. 

No, očitno ni bila sreča - saj ste omenili, da vam je bilo pomembno, kakšni ljudje so to … Za Žiko in Lokija vem tudi, da sta izjemno duhovita … 

Ja, to je res. Njiju poznam praktično celo življenje … 

Pred par leti ste se ločili. Kako se vam je spremenilo življenje? 

Ja, vsekakor se je zelo spremenilo. Ločitev je velika sprememba, vendar sta bila otroka že odrasla, tako da zanju to ni bila težava. Oba sta super, smo v stikih, redno se vidimo … Sicer pa sem se moral privaditi na gospodinjske obveznosti in podobno, ampak sem to nekako »pregural«, tako da sem zdaj dobro. Ločitev je sicer vedno težka … 

Spremenilo se je torej vaše zasebno življenje. Kako pa gledate na spremembe v družbi, svetu? 

Svet se je res zelo spremenil. Jaz sem optimist, ampak pri teh spremembah je težko videti pozitivne plati. Nekoč smo o vojnah samo poslušali spomine, danes so vojne naša realnost. Povečuje se nestrpnost, število spopadov … Ob vsem tem prihodnost ni videti prav svetla … 

Ste morda nekoč - kot recimo Lennon ali hipiji - verjeli, da lahko z glasbo vplivate na druge? 

Ko sem bil mlajši, sem res verjel, da se lahko nekaj konkretno spremeni. Zdaj pa vidim, da sicer z glasbo lahko vplivaš, a samo na ljudi, ki jim je tvoja glasba všeč in te že itak poslušajo. Dojel sem, da niti glasba ne more nič spremeniti, saj najpomembnejše odločitve v svetu sprejemajo ljudje, ki jim glasba ni prav pomembna. Ali umetnost nasploh … Tako da umetnost lahko pomaga, da se spremeni zavest tistih, ki jo spremljajo, vendar so to male spremembe, saj nam vladajo tisti, ki so močnejši, močnejši tudi od umetnosti … 

Kaj vam pomeni umetnost? Bi si lahko predstavljali življenje brez glasbe, brez knjig, filmov? 

Nikakor. Obožujem filme, rad poslušam glasbo, ki so jo ustvarili drugi. Ampak najbolj sem hvaležen, da lahko delam, kar imam rad. Glasbi se ne bi odpovedal. Tudi če ne bi bil aktiven glasbenik, bi še naprej pisal pesmi in občasno nastopal z drugimi. Glasba je takšna, da te potegne in ne razmišljaš o upokojitvi. Dokler lahko stojiš, lahko tudi igraš. Videl sem kolege, ki so bili prehlajeni ali kako drugače oslabljeni, pa so na odru po dveh, treh pesmih že igrali, kot da jim ne bi bilo nič in se čudežno pozdravili. Saj ko adrenalin popusti, so spet slabi, ampak vmes je glasba kot čudežno zdravilo. 

Javnost pogosto vidi samo oder, nasmehe, luči. A del vašega posla so tudi neprespane noči, naporna potovanja, čuden bioritem … Vas utrujajo stalna potovanja, nastopi, zgodnji odhodi, pomanjkanje spanja …? 

Seveda, potovanja znajo biti naporna. Lani, ko smo praznovali 40 let delovanja, smo imeli skoraj 50 koncertov. V ZDA in Kanadi smo v 18 dneh odigrali devet koncertov. Tam se ne igra vsak drugi dan, saj so koncerti samo za vikende, torej v petek, soboto in nedeljo. Običajno priletimo v četrtek. Potem smo recimo v petek začeli s Chicagom. Igrali smo do polnoči, v hotel smo prišli okoli pol treh. Zjutraj smo že leteli v New York, kjer smo nastopili naslednji dan, potem pa smo šli v Boston. Ta tretji nastop je – ker vmes res zelo malo spimo, saj je treba prepotovati velike razdalje – običajno najtežji. Potem imamo štiri dneve, da si malo odpočijemo, sledi delovni konec tedna in tako naprej. V ponedeljek letimo domov, da ne bi imeli še dodatnih stroškov, saj je vsak dan, ko v tujini ne delaš, velik strošek za nas.  

Nekateri glasbeniki tarnajo, da so tudi medijske obveznosti naporne. Se strinjate? 

Na intervjuje in podobno sem se navadil. Pa saj me nikoli ni bilo preveč v medijih, ker se jih izogibam, če nimam kaj povedati. Ne želim biti nenehno prisoten kot nekateri, za katere se zdi, da so vsepovsod. Ko izdam album, naredim promocijo, potem se umaknem. Mislim, da se tako ohrani zdrava distanca – za publiko in zame. Prideš nazaj z novo energijo, z nečim svežim. 

V Srbiji trenutno potekajo protesti proti oblasti in korupciji. Tudi sami ste jih podprli, ko so na začetku protestov v nekem lokalu našli kartonski lik in ga nosili s seboj … 

Tako je. Po tem, ko so študenti nosili mojo kartonsko podobo, sem se oglasil in povedal, da jih podpiram. Nimam težav s tem, saj so itak vsi normalni ljudje podprli proteste. Mladi so pametnejši od nas in razmišljajo širše. Podpiram jih, ker sem bil tudi sam študent in zdaj nanje gledam skoraj kot na svoje otroke. 

Kako gledate na dejstvo, da svetovne zvezde ob velikih svetovnih krizah bolj kot ne molčijo, da se ne oglašajo v podporo Palestini in podobno? 

Ne vem, zakaj je tako. Mogoče jim ni lahko, mogoče se bojijo, kako bi to vplivalo na njihovo kariero. Včasih je bilo drugače. V času vojne v Vietnamu so bili vsi proti njej in se tega niso bali javno povedati. Danes je svet hiter, digitalen, vse je drugače. Mogoče tudi zaradi tega. 

Bob Dylan je nekoč protestiral proti vietnamski vojni … Pred nekaj leti je za tekste dobil Nobelovo nagrado. Tudi vi ste izdali zbirko svojih besedil. So besedila pesmi po vašem tudi poezija? 

Nekatera besedila vsekakor. Pesmi za glasbo imajo dodatno dimenzijo – melodijo. In ker jih ljudje poznajo, jih berejo drugače. A vseeno – nekaj besedil bi lahko obstalo tudi kot poezija. Mislim, da je to povsem naravno. 

Na kateri svoj tekst ste najbolj ponosni, kateri vam je najljubši? 

Uf, to je težko vprašanje. V knjigi sem objavil več kot 160 pesmi – da so na kupu, dokler se še spomnim vseh! (smeh) Težko izberem eno, ki bi mi bila najljubša, ampak ko jih vidiš zbrane na enem mestu, vidiš, koliko dela, truda in talenta je bilo vloženega. In vsakič, ko preberem katero od pesmi, odkrijem v njej nekaj novega – kot da jo prvič slišim. Včasih celo sam sebe presenetim.  

Ste se kdaj bali, da ne boste našli več rim ali da boste izgubili glas? 

Iskreno – ne. Glas me, hvala Bogu, ves čas dobro služi. Sem bariton in baritoni imajo z leti celo prednost – glas postane toplejši, močnejši. Za razliko od tenorjev, ki pojejo zelo visoko in se sčasoma njihov razpon zmanjša. Glasilke so mišica in se s staranjem spreminjajo. Pri baritonih ta proces deluje nekoliko drugače – meni z leti glas celo zveni bolje. Kar se pesmi tiče, sem v zadnjih treh letih napisal pet, šest, sedem pesmi, ki jih še nisem dokončal. S starostjo si vzamem več premora med albumi – tudi zato, ker sem ogromno tem že obdelal. Spomnim se, kako je Bregović enkrat rekel: »Ni več prve, druge, tretje plošče… Prideš do pete, šeste in se vprašaš: ‘Sem to že povedal?’« Včasih je res težko najti nov zorni kot … Zato si pustim čas. Hodim na koncerte, ne silim se z idejami. In potem pride trenutek, ko začutim, da se mi spet piše. Takrat se ustavim, prekinem z nastopi in se posvetim albumu, dokler ni zaključen. To je vedno delovalo.  

Ste radi v studiu? 

Zelo. Obožujem koncerte, ampak studio sem imel vedno najraje. Snemanje spotov mi je manj ljubo, prav tako televizijske oddaje in gostovanja. Ustvarjanje pesmi v studiu je vedno največja zabava. In ko zaključiš album, greš spet malo stran od studia, greš na koncerte. Ko se jih naveličaš – spet album. In tako krožiš. To je moj poklic, ki ga imam rad. In če te imajo ljudje ob tem še radi – potem ni težko delati.  

Ste bili vedno zadovoljni s svojo pozicijo na glasbeni sceni? 

Ja, sem bil. Najpomembnejši je zame odziv publike. Danes na koncertu je publika pela z menoj, se zabavala, bilo je videti, da res uživajo. To je največja potrditev. Večja od vsake nagrade. Čeprav sem dobil tudi nagrade, a tam odločajo neki komisijski ljudje. Včasih se strinjaš z rezultatom, včasih ne. Publika pa je edina resnična in zanesljiva meritev – če so koncerti polni in če ljudje pojejo s tabo, si na pravi poti.  

Ste imeli obdobje, ko vas je slava ponesla med oblake? 

Ne. Morda zato, ker sem bil šest let v Riblji čorbi. Prvič sem bil na televiziji v četrtem letniku gimnazije v takrat izjemno priljubljeni oddaji Hit meseca. V petek zvečer sem bil v oddaji, v ponedeljek pa sem prišel v šolo in so vsi govorili: »Ej, videl sem te na TV-ju!« Takrat mi je bilo verjetno najbolj neprijetno v življenju. Kasneje, po letih s Čorbo, sem bil že vajen vsega. Ko sem začel z Instruktorji, sem bil stabilen in zrel, zato me slava ni več odnesla. 

Ste kdaj premišljevali, kakšen vzornik želite biti svojim poslušalcem? 

Poskušal sem biti preprost in pozitiven. Nikoli nisem igral vloge, nisem se pretvarjal, bil sem, kot sem. Nisem se obremenjeval niti z imidžem. Seveda pridejo dnevi, ko nisi razpoložen za pogovor, ampak v večini primerov sem bil do ljudi korekten. In glede na to, kako dolgo traja moja kariera, mislim, da ni bilo večjih težav.  

Se vam zdi pomembno, da vas ljudje vidijo kot dobrega človeka? Ali je dovolj že, da je nekdo izjemen umetnik? 

Biti dober človek je pomembno – ne glede na to, s čim se ukvarjaš. Vedno sem se trudil biti dober. Upam, da mi je to uspevalo. Seveda ne gre vedno vse idealno. Nisem popoln, ampak sem se trudil. In to mi je vedno veliko pomenilo. 

Kaj bi spremenili v življenju, če bi imeli to moč? 

Prav ničesar! Življenje je zanimivo zato, ker je nepredvidljivo. Ravno ta neznanka, spontanost mu daje čar. Če bi vedeli, kaj nas čaka, bi bilo dolgčas.  

Katera je bila vaša najpomembnejša življenjska lekcija? 

Profesionalno sem začel delati pred 18. letom in sem že pri 20 samostojno služil in postal ekonomsko neodvisen od staršev. Zelo zgodaj sem spoznal, da mora človek v življenju nekaj početi. Najboljše je, če počne, kar ima rad. Imel sem srečo, da sem to našel že res zgodaj. In ravno zato me moje delo še danes izpolnjuje.