Ko sem prispela v Havano, nisem pričakovala, da me bo avtobus odvrgel kar na nekem majhnem trgu in se bom najprej morala otresti kakih desetih taksistov, preden bom sploh lahko pogledala na telefon, ali navigacija dela.
Navigacija me je vodila skozi ozko ulico, ki je bila tako temačna, da sem s težavo prestopala luknje na cesti. Vsak korak sem dvigovala više, poskakovala preko motnih luž, tu in tam me je oplazila kaka plastična vrečka ali pa sem butnila v kos razmočenega blaga. Zavohala sem smrad, ki se je širil od gromozanskega kupa smeti na drugi strani ceste. Tam je neka ženica pometala predpražnik, da se je naokoli vrtinčil prah, nad njo so odmevali glasovi – nekdo je vpil, druge postave na balkonih pa so glasno debatirale.
Veliko ljudi je sedelo na lesenih pručkah pred vhodnimi vrati, telefoni so jim osvetljevali obraze, tu in tam me je kdo oplazil s sumničavim pogledom. Vseokrog posamičnih gruč ljudi so ležali razdelilci in kabli, vtaknjeni v mobilne telefone. Med njimi so brneli avtomobilskim motorjem podobni stroji valjaste oblike – prekriti so bili s kovinsko lupino, na straneh pa so imeli nekakšne zračnike, morda zato, da se ta mašina nekako hladi.
Zvoke sem pustila za sabo – ko sem zavila v naslednjo temno ulico, sem se zabila v mizo. Ob tresku so se obrazi na pručkah sočasno obrnili proti meni. Neko dekletce mi je posvetilo v obraz, zato sem si zakrila oči. »Amiga, amiga,« so se smehljali obrazi. Nekaj časa sem tam obstala in gledala razmetane domine.
Rekla sem jim: »Hola.«
Nekaj so govorili drug čez drugega, nisem razumela, kaj mi želijo povedati, nekdo je zamahnil z roko, premešal domine in soj luči se je premaknil nazaj na mizo.
Šla sem naprej, okna hiš in vrat so bila zavarovana z rešetkami, skoznje so gledali obrazi, pri tleh so gorele sveče, neka ženica je skozi rešetke porinila roke, mahala v mojo smer in mi kazala v notranjost hiše. Tam je bil stol, na njem pa papirnata vrečka soli ali sladkorja, plastenka z zeleno tekočino, gobica za pomivanje posode, trije mali tetrapaki soka in neki papirnati zavojčki. Odkimavala sem in se ji kislo nasmihala, mimo sta se vozila otroka na rolki, eden je porinil drugega, nato je tekel za rolko, se usedel za kolega, ki je klečal pred njim, in že sta izginila v temo. Malo naprej je v krogu svetilke sedel možakar, iz plastične vrečke je vlekel pločevinke in jih s težo noge stiskal, da so postale podobne majhnim krožnikom. Ko me je opazil, mi je ponosno pokimal. Nad njim je zašelestela krošnja drevesa, na kateri je bingljala svetilka. Ozrla sem se v nebo, prestolnica Kube je to noč žarela pod sojem zvezd.
Ko so bili prsti, ki so mi gledali iz sandalov, najbrž že povsem mokri in blatni, sem se ustavila pred visokimi lesenimi vrati. Prebarvana so bila v temno modro, ali pa je bilo v tej temi vse videti temno. Zvezana so bila z debelo verigo, ki jo je stiskala velika kovinska ključavnica. Pogledala sem skozi špranjo. Od nekod je prihajala svetloba. Potrkala sem, nato pa opazila debelušnega možakarja, ki je sedel ob sosednjih vratih.
»Juan?« sem vprašala.
Možakar me je pogledal, nato je izginil skozi vrata svojega stanovanja. Teža prtljage se mi je zarila v ramena. Mimo so drseli žarometi avtomobilov iz časov, ko še niso poznali varnostnih pasov. In kolesarske rikše. Tu in tam se je katera od njih ustavila in mi je voznik zaklical: »Amiga, taksi,« nato pa je izginil v temo, in za seboj pustil obris ženske z velikim nahrbtnikom na ramenih. V daljavi je piskala piščalka in hreščal je glas: »Pan, pan suave, pan!« Starec na kolesu se je približeval, luč na balanci je po asfaltu risala črte, visok piskajoč zvok je postajal glasnejši in njegov glas mi je šel skozi možgane. Ustavil se je kake tri hiše pred krajem, kjer sem stala, in iz platnene vreče potegnil bageti podobne kruhke. Položil jih je v golo roko nekega mladeniča pri vratih in s hreščečim glasom odvandral naprej. Še enkrat sem potrkala in pogledala skozi špranjo temno modrih vrat.
Iz sosednjega vhoda se je vrnil debelušen možakar. Mobilni telefon, s katerim si je osvetlil pot, da ne bi prevrnil pručke, mi je porinil k ušesu.
»Hello, hello!« je govoril glas.
»Juan?«
»Wait, will be home in a minute,« je rekel in poklopil.
Možakar je pokimal in se mi nerodno nasmehnil, ko mi je k nogam porinil pručko. Svoj nahrbtnik sem zvrnila nanjo in rekla: »Gracias,« ko je možakar spet izginil.
Takrat se je od nekod zaslišala glasba, bobni so umerjali ritem, v katerega so se mešali pojoči vzkliki. Na koncu ulice se je prižgala cestna svetilka in skozi okna je posijala svetloba. »Por fin!« je zaklicala neka ženica in izza ovinka se je zaslišalo ploskanje. Obrazi, ki so se prej sklanjali nad ekrane, so se v hipu razjasnili, ženice so se dvignile, pručke so se slišno zamajale, nekateri so šinili v stanovanja, razlegel se je televizijski šum in je modrikasta svetloba osvetlila pločnik, prešerni glasovi so napolnili ulico, gledala sem okoli sebe in kotički ustnic so se mi samodejno ukrivili. Na sredi ceste je nek otrok opazil frnikolo in jo sunkovito pobral ter vrešče stekel v hišo. Zvok generatorjev, ki so ulico polnili z enakomernim ritmom, je utihnil.
»Welcome to Cuba,« je nenadoma prineslo Juanov glas.
Sosed je pogledal skozi vrata – sedaj ni več potreboval telefona, da bi si svetil pot – pomahal je moškemu, ki se mi je veselo bližal, in nato spet izginil.
Ob visoki Juanovi postavi je poskakoval deček, iztrgal se mu je iz rok in mi planil v objem.
»Por ti,« sem rekla in iz žepa potegnila vrečko gumijastih bombonov.
»Papá, papá!« je zaklical deček in vrečko dvignil v zrak. Juan je iz žepa potegnil ključ. Debela veriga je padla po tleh, deček je odvihral skozi vrata in po stopnicah navzgor, da sem od njega slišala le še šušljanje vrečke.
»Finally,« je rekel Juan, »we don't enough have gas.« Ker nisem vedela, kaj odgovoriti, je razložil: »No gas, no electricity.«
Prostor, v katerega sva vstopila, je imel visok strop in neometane stene. Na sredi je stala miza s tremi stoli, vsak je bil drugačen, na njej pa je gorela sveča v cvetličnem lončku.
»Wait,« mi je rekel Juan in nekomu na ulici nekaj zaklical, preden je zaprl vrata, da je svetloba ostala zunaj in je prostor osvetljeval zgolj še droben plamen.
»Café?« me je vprašal.
Pokimala sem. Sedaj je tudi on izginil nekam v zgornje nadstropje. Skozi špranjo temno modrih vrat je v prostor uhajal snop svetlobe. Ulica se je prebujala, motoristi so trobili, glasovi ljudi so v valovih pojenjali in se spet krepili, nekdo je vlekel voziček, da je škripalo eno kolesce, kakor da bi ga bilo treba naoljiti. Škrip. Pavza. Škrip. Medtem ko sem poslušala ta ritem, se je Juan vrnil s plastičnima kozarcema in s termovko kave.
»Ah,« je rekel, se stegnil nazaj proti stopnicam in prižgal luč.
Sedaj sem dobro videla odprte stopnice, ki so vodile do dveh nadstropij, na stenah so bili nekakšni abstraktni prizori, naslikani na bele rjuhe, nekatere so bile napete na lesene okvirje, druge pa so prosto visele z žebljev, ki jih je nekdo zabil v stene. Nad stopnicami so se do stropa vlekle črne črte, naslikane s širokim čopičem, valovanje je spominjalo na morje, le namesto vodoravno so tekle navpično.
Medtem ko sem zvijala vrat in obraz obračala kvišku, se je zaslišalo trkanje in skozi špranjo je pogledal obraz soseda. Ko je vstopil, sem videla, da nosi veliko potovalko. Juan ga je spustil v hišo, nato je spet pogledal po ulici, preden je zaprl vrata in skozi luknjo na vratnih krilih napeljal debelo verigo. Debelušen sosed mi je ponudil roko in nekaj vprašal Juana. Na mizo sem položila sto dolarjev.
»No American?« se je sosed obrnil proti meni.
Odkimala sem: »Canadian.« Spet je pogledal Juana, nato je skomignil in odprl črno potovalko. Naštel mi je 22.000 pesosov, nato se je priklonil in Juan ga je spustil skozi vrata.
Ko sva spila sladko kavo, ki je je bilo v bistvu le za požirek, je Juan iz žepa potegnil prepognjen karo listek, iz katerega sta padli SIM kartica in igla. Odprla sva moj telefon, kanadski SIM zamenjala za Cubacel, potem pa je Juan nekaj zaklical v zgornje nadstropje in pihnil svečo. Oprtala sem si nahrbtnik in šla za njim na ulico. Zunaj na pručki, ki jo je premaknil nazaj pred svoja vrata, je sosed kadil cigaro, smehljaje se mi je pokimal in spet ponudil roko.
»Gracias,« sem rekla in stopila za Juanom, ki je naju je vodil v drugo ulico.
Za ovinkom se je ustavil, tam je bilo odprto okno, na belih rešetkah pa so bile s kljukicami pritrjene neke micene plastične vrečke. Na eni je bil narisan kokos, na drugi pomaranča, na tretji neki meni neznani sadež.
»Hola, Miguel!« je zaklical Juan.
Skozi okno je pogledala ženica in z roko pokazala, naj počakava, ona pa je stekla po stopnicah v zgornje nadstropje.
»Miguelito, Miguelito!« je odmevalo na ulico.
»Ha,« je rekel Juan in se mi nasmehnil.
»Mmm,« je zabrundal debelušen možakar, ko se je čez nekaj minut primajal do okna. Nosil je belo spodnjo majico in po črtah na obrazu ni bilo dvoma, da sva ga zmotila pri dremežu.
Med rešetke je potisnil mapo, na kateri je bil nalepljen skoraj v celoti popisan list, potem je skozi rešetke porinil še kuli. Juan je napisal devet ali deset številk, zraven pa je pripisal 200 in možak za rešetkami je pokimal.
»Phone,« mi je rekel Juan.
Podala sem mu telefon, nato ga je Juan izročil možakarju, ki je naprej nekaj štrkal, nato je telefon zapiskal, možak me je pogledal in rekel: »Dosientos.«
»Two hundred,« je prevedel Juan.
Iz torbe sem potegnila bankovce.
»Too much,« je rekel Juan in pogledal po ulici, nato mi je iz rok izmaknil enega od bankovcev in ga podal možakarju. Ta se je sklonil in iz neke škatle potegnil šop kakih desetih zmečkanih bankovcev in mi jih potisnil skozi rešetke, šele nato mi je vrnil telefon.
»Gracias,« sem rekla.
Možak je pokimal in po stopnicah izginil v zgornje nadstropje.
»Need to go, because of my son,« je nato rekel Juan.
Vodil me je nazaj do svoje hiše, poslovila sva se, sosed na pručki je še zmeraj žulil cigaro, potem sem že hitela skozi ulice, glasba je donela, v soju luči sem se prvič razgledala okoli sebe, videla sem pisane hiše, podprte balkone in omet, ki ga je že odnašal čas. Nekaj ulic naprej se je odpiral pogled na morje, visoki valovi so pljuskali preko betonske ograje in mimo se je peljal policaj, ki je skozi okno avtomobila porival megafon in s pojočimi vzkliki z mokrega pločnika podil mimoidoče. Naokoli so se hiše zraščale druga v drugo, prodajalci so potiskali vozičke z zelenjavo in ženice v pisanih oblekah so ustvarjale slikovito kuliso. Ena od njih je po debeli vrvi na ulico spuščala platneno vrečko, ki jo je tako zanašalo v vetru, da jo je možak na pločniku komaj ujel. Vanjo je stlačil dve plastenki zelene tekočine in šel dalje po ulici, ne meneč se za ženico, ki mu je z balkona nekaj vreščala. Vrečka s plastenkama se je potem zaletavala v fasado, ženica pa jo je divje vlekla k sebi.
Spodaj na pločniku so ljudje igrali domine ali se zibali na lesenih pručkah, obrazi so mi kimali in se smehljali, mimo so po svojih opravkih hodili domačini, ob cesti je nekdo prodajal kokos. Z mačeto je odsekal njegov vrh in v luknjico, ki je nastala, potopil rdečo slamico. Kupec je izpil nekaj požirkov, nato je prodajalec iz temne steklenice v luknjico natočil svetle tekočine.
Takrat je ujel moj pogled in zaklical: »Where you from!«
Zbegala sem se in rekla najbolj preprost odgovor: »Jugoslavija!«
Mimo je prineslo kolesarja, zaklical je: »Tito, Tito!« In izginil za ovinkom.
Skomignila sem prodajalcu, se ognila množice ljudi, v rokah so držali bele vrečke in pogledovali nekam v notranjost stavbe, nekaj rikš je stalo pred isto hišo, vozniki so noge vrgli na balanco, tam je bila neka skupina mladih, krožile so zadnjice in neka mladenka je kričala: »Cuba libre, cuba libre!«
Takrat je navigacija naznanila, da sem na cilju, ustavila sem se pred vrati, na beli tabli nad njimi je pisalo Casa Marilin, lesene žaluzije so se premaknile in so skozi špranjo pogledale oči. Že je zarožljala veriga in lesena vrata so se široko odprla. Suhcena ženica, ki je na majici nosila obraz Mikija Miške, je odpahnila še kovinske vratne rešetke, ki so cvileče zaškripale.
»Bienvenida niña«, me je povabila v hišo.
