Mrtvi dvig in ruski zvonci

Od nekdaj sem imel rad šport. Čeprav sem bil velik del odraščanja debel in nisem obdarjen s kakimi atletskimi sposobnostmi – počasen sem, denimo, v šprintu in imam slab odriv – sem veliko časa preživel v igrah z žogo. Zaradi svoje intuicije in občutka za prostor sem najprej dobro igral na šolskih tekmovanjih v nogometu, potem sem bil tudi del šolske reprezentance v košarki na drugi šoli. Do nedavnega sem igral košarko, in med običajnimi rekreativci mi je šlo dobro. Pred slabimi tremi, štirimi leti, ko sem še živel v Ljubljani, sem velikokrat igral na Kodeljevem, ki velja za eno najboljših igrišč v mestu. To je bil težji zalogaj. Razen občasnih prebliskov, ko mi je v nekaj potezah uspelo odločiti kako od iger, sem bil med zbranimi, večinoma mlajšimi igralci, ki so za seboj povečini imeli nekaj let resne organizirane košarke, pogosto potisnjen v ozadje. Včasih me je bliskovita igra, ki je v skladu z novodobnimi trendi temeljila na metu za tri točke, upehala, tako da sem serijsko grešil mete. Pa vendar imam za uspeh to, da sem na tem terenu sploh lahko igral s takimi košarkarji, med katerimi so se včasih znašli tudi izkušeni udeleženci turnirjev v ulični košarki.  

Nekaj let predtem sem se zatrdno odločil, da bom shujšal. 

Začel sem z dolgimi sprehodi, potem pa nadaljeval s teki, ki so se hitro začeli daljšati. Imel sem izjemno kondicijo. Malo sem jedel in kmalu sem shujšal na manj kot osemdeset kilogramov. Užival sem v vzporednem stanju zavesti, v katero te pripelje tek. Če sem kam potoval, sem tekel tudi tam in na ta posebni način spoznaval okolje: zavite in strme ulice mest, kraško pokrajino ali pot ob obali. Na koncu teka sem vsakič naredil še nekaj sklec, trebušnjakov in dipsov na klopi ali kakem naravnem robu.