NA BALKONU BALKANA/Biljana S. Crvenkovska - Združujeta nas književnost in umetnost, razdvajajo nas le politika in politiki

»Trenutno nas v regiji združujeta književnost in umetnost, razdvajajo pa nas le politika in politiki. Na področju književnosti in umetnosti vsi sodelujemo, se podpiramo, izvajamo skupne projekte, se povezujemo kot umetniki, drug drugega vabimo na festivale in konference ter izmenjujemo izkušnje. Da, književnosti sosednjih držav se zbližujejo in prvi korak k prodoru na druge evropske trge narediš prav s prisotnostjo v regiji – tako da si preveden in izdan,« pravi pisateljica Biljana S. Crvenkovska (1973).

Ena najbolj branih in uveljavljenih makedonskih avtoric za otroke se zadnja leta vse bolj posveča tudi literaturi za odrasle. Ustanovila je založbo Čudna šuma, pri kateri je tudi glavna urednica. Njen prvi roman za odrasle Devet zgodb o gospodični Sit je bil leta 2019 uvrščen v ožji izbor za nagrado roman leta Fundacije Slavko Janevski. Nemški prevod je nedavno predstavila na velikem knjižnem sejmu v Frankfurtu.

V slovenskem prevodu Aleša Mustarja sta pri založbi KUD Sodobnost International izšli njeni slikanici Nevidna hiša (2022) in Neustrašna Nela in Kuštrava Burja (2025).

Leta 2020 je izdala roman Hiša valov in je članica Društva pisateljev Makedonije.

Kakšna izkušnja je bilo srečanje z novim občinstvom in novim jezikovnim okoljem?

»Nemška izdaja romana je bila prvič predstavljena na knjižnem sejmu v Leipzigu marca letos, zdaj pa tudi pred občinstvom na sejmu v Frankfurtu. Sejma sta zelo različna – v Leipzigu je bolj usmerjen k avtorjem in literarnim delom, popolnoma odprt za obiskovalce in prežet z duhom književnosti, medtem ko je frankfurtski predvsem poslovni sejem, ki se zadnje dni odpre tudi za širšo javnost.

Zame je bil sejem v Leipzigu pravo razodetje, saj je na predstavitev romana v gledališču naTo prišlo kakih petdeset ljudi – kar je za neznano avtorico iz Makedonije velik uspeh. Istega večera sem v gledališču Loft nastopila še z nekaj avtorji iz vzhodne in srednje Evrope – med njimi z Barbi Marković in s Farukom Šehićem – pred približno 250 gledalci, ki so kupili vstopnice. Tega, kar se dogaja v Leipzigu in nasploh med nemškimi bralci, si lahko zaželi vsak avtor. Bralci berejo knjige, pozorno poslušajo na branjih, se zanimajo in postavljajo vprašanja. Naletela sem na številne recenzije nemških ‘bookstagramerjev’ in ‘bookblogerjev’ o mojem romanu – nekatere zelo pozitivne, druge bolj nevtralne; ena bralka pa je celo zapisala, da je zanjo roman leta. To je zame največji uspeh in nekaj, kar redko doživim doma.

Na letošnjem frankfurtskem sejmu sem imela dva dogodka – enega na samem sejmu, v hali nemških založnikov, drugega pa v ženskem centru v mestu kot večerni dogodek. Nista bila tako odmevna kot tista v Leipzigu, a mi veliko pomeni vsaka predstavitev in vsak bralec, ki pride do mojega romana. Ena od obiskovalk mi je pozneje poslala elektronsko sporočilo, da je začela brati knjigo in jo je popolnoma prevzela – kar je čudovito slišati. Skratka, veliko pozitivnih izkušenj, ki mi dajejo upanje, da so bralci povsod, le potruditi se moramo, da jih dosežemo.«

Vaše knjige so že prevedene v srbščino, hrvaščino, slovenščino … Se literarne vezi med sosedi krepijo? Imate tak občutek?

»Mislim, da nas trenutno v regiji združujeta književnost in umetnost, razdvajajo pa nas le politika in politiki. Na področju književnosti in umetnosti vsi sodelujemo, se podpiramo, izvajamo skupne projekte, se povezujemo kot umetniki (omenim naj vsaj svoje čudovito sodelovanje z ilustratorko Hano Tintor), drug drugega vabimo na festivale in konference ter izmenjujemo izkušnje. Da, književnosti sosednjih držav se zbližujejo in prvi korak k prodoru na druge evropske trge narediš prav s prisotnostjo v regiji – tako da si preveden in izdan. Sosedje, ali vsaj nekateri med njimi, zelo resno delajo na promociji svoje književnosti in svojih avtorjev v Evropi in svetu – z različnimi skladi za podporo prevodom, s predstavitvami svojih avtorjev na sejmih v Frankfurtu, Leipzigu, Bologni … in z drugimi dejavnostmi.

Makedonsko združenje založnikov skuša slediti tem korakom – letos smo imeli odličen, opazen razstavni prostor na frankfurtskem sejmu, pripravili smo dva kataloga za predstavitev makedonske književnosti – prvič tudi katalog za otroško in mladinsko literaturo s predstavitvijo avtorjev in ilustratorjev, ustvarili smo spletno stran … Vendar pa je za resnejšo promocijo makedonske književnosti nujno potrebna prenova in okrepitev razpisa Ministrstva za kulturo in turizem za podporo prevodom makedonskih del v tuje jezike. Ta razpis – ali sklad, kakorkoli ga že poimenujemo – je ključnega pomena. Slovenci in Hrvati tako promovirajo svojo književnost, Bolgari imajo prav tako zelo resen nacionalni sklad. Če želimo promovirati makedonski jezik in književnost v svetu, moramo najprej ponuditi podobno podporo, kot jo nudijo naši sosedje. Sicer ne moremo pričakovati večjega napredka pri prevodih svojih del v Evropi in svetu.«

Vaša slikanica Neustrašna Nela in Kuštrava Burja je pred dvema mesecema izšla v slovenskem in hrvaškem prevodu v okviru projekta Planet upanja: Sodobna evropska književnost, ki poteka v programu Ustvarjalna Evropa Evropske unije. Verjamete, da lahko takšni skupni projekti med avtorji in založniki iz regije razširijo naše majhne knjižne trge?

»Absolutno. To je drugi način povezovanja – prek takšnih projektov. A takšno sodelovanje sploh ni enostavno: treba je najti prave, zanesljive partnerje, ki jim zaupaš, založnike, s katerimi deliš podobno vizijo, strategijo, estetske kriterije in predvsem profesionalen pristop k delu. Konkurenca je ogromna in že prijava na razpis je zahtevna, izvedba projekta pa zahteva še veliko več angažmaja. Računajte na trikrat več dela – a to je vendar tudi osnovni namen: promovirati književnost ‘malih’ jezikov in razširiti majhne književne trge. Za to pa je potrebnega veliko, veliko dela.«

Na balkonu Balkana je projekt portala AirBeletrina iz Slovenije, ki povezuje avtorje iz regije z namenom, da jih med seboj še bolj zbliža. Potrebujemo več takšnih sodelovanj? Se v regiji dovolj poznamo?

»Takšna sodelovanja so ključna in menim, da se med seboj še vedno premalo poznamo. Da, poznamo in cenimo nekatere avtorje, ki jih vsi beremo, recimo Miljenka Jergovića in Slavenko Drakulić. Kaj pa mlajši avtorji? V Čudni šumi smo odkrili več odličnih mladih avtoric iz regije z izjemnimi knjigami in zdaj delamo na prevodih njihovih del – med njimi so izvrstna slovenska pisateljica Tina Vrščaj, bosanska Mihaela Šumić, bolgarska Dimana Jordanova in druge. Takšna sodelovanja so nujna, da odkrijemo nove, še neznane avtorje in se povežemo.«

Nedavno ste se uvrstili v ožji izbor za nagrado Štefica Cvek; prostor daje glasovom, ki premikajo meje literature in družbenega angažmaja. Vam to priznanje veliko pomeni? Vas k čemu obvezuje?

»Iskreno, sploh nisem pričakovala, da bom uvrščena v finalni izbor za nagrado Štefica Cvek, zato sem bila res vesela, še posebej, ker sva bili iz Makedonije izbrani kar dve – Rumena Bužarovska in jaz. To priznanje mi pomeni več kot številne druge nagrade, iz več razlogov: predvsem ker gre za regionalni izbor, kjer žirija prihaja iz različnih držav regije in se med dvema krogoma menja – kar izboru daje resnost in večjo objektivnost; drugič, nagrada Štefica Cvek ni kompetitivna, ne prejme je le eden, ampak gre za izbor več (v tem primeru sedmih) del iz regije, tako da si tam skupaj z mnogimi drugimi avtorji. Zanimivo je, da nekaterih med njimi prej sploh nisem poznala, a smo se po izboru povezali na družbenih omrežjih, zdaj vemo več drug o drugem, verjamem, da bomo prebrali dela drug drugega, morda pa se obetajo tudi sodelovanja.

In k čemu me ta nagrada ‘obvezuje’? Da nadaljujem po poti, ki sem jo začrtala v Zgodbah o Sončnem morju in številnih drugih delih za otroke in odrasle – da poskušam vplivati na oblikovanje pravih stališč in odprtega duha do družbeno pomembnih vprašanj, se borim proti vsakršni diskriminaciji in nasilju, zagovarjam sprejemanje različnosti in vključevanje ter se – kolikor zmorem – upiram nepravičnosti. Zavezujem se, da bom še bolj uporniška, vsaj v času, ko ne ‘delam v rudnikih’ makedonskega založništva, ha ha … In če mi že ne uspe protestirati na ulici, naj to počnem skozi književnost.«

Ustanovili ste založbo Čudna šuma, ki se osredotoča predvsem na otroško literaturo, a tudi na izbrane knjige za odrasle, pri čemer posebno pozornost namenjate kakovosti izdaj. Kako je videti življenje založnika v Makedoniji? Imajo manjše založbe podporo Ministrstva za kulturo?

»Trudimo se premišljeno izbirati, kaj bomo izdali, a nam to ne uspe vedno, ha ha … Iskreno menim, da bi morali imeti strožjo selekcijo naslovov, ki jih izdajamo, saj smo majhna založba. Občasno smo preobremenjeni s preveč naslovi, našo ekipo pa je težko razširiti. Glede na podporo, ki jo trenutno prejemamo, in ob dejstvu, da se makedonski knjižni trg krči (bodimo realni – knjige se prodajajo vse manj), nimamo možnosti širjenja v založniški dejavnosti, zato moramo iskati druge načine preživetja, tudi z vstopom v druge ustvarjalne sfere. Tu pride na vrsto moj partner Kire Galevski, ki prihaja iz sveta vizualne umetnosti. Dejavnost Čudne šume je razširil tudi na področji tradicionalne in digitalne umetnosti – celoten preplet pa je postal ustvarjalni način preživetja, ha ha … Smejim se, ker je življenje založnika, pisatelja ali umetnika pri nas res vse prej kot lahko. A iskreno – kaj bi sploh lahko delali, da bi bilo lahko? Smo ljudje iz kulture, ne moremo prodajati paprike. Morda kdo lahko, a mi nismo takšni.

Ne verjamem, da se bo podpora Ministrstva za kulturo in turizem v bližnji prihodnosti bistveno povečala. Čeprav so v zadnjem času manjši premiki v proračunu, so ga pred leti močno zmanjšali, zato so sedaj povečanja minimalna. Vendar pa obstajajo, ponavljam, ustvarjalne rešitve – na primer večji proračun za knjižnice, zlasti šolske, da bi lahko kupovale knjige, ki niso le obvezno čtivo. Nato več podpore avtorjem – določiti proračun za gostovanja in predstavitve makedonskih avtorjev v knjižnicah in šolah zunaj Skopja. Avtorji ne morejo več delati brez honorarja. Obstaja veliko stvari, ki bi nam lahko olajšale življenje – in od tega bi imela koristi celotna družba.«

Kaj novega pripravljate v tem obdobju? Pišete morda nov roman za odrasle ali novo otroško knjigo?

»Vedno kaj pišem, bodisi zase bodisi kot avtorica-honorarka, temu se ne morem ogniti. Nikakor ne morem dokončati tretjega romana za odrasle, a ne hitim – preprosto imam preveč drugega dela, roman pa zahteva več časa in osredotočenosti. Medtem pa pripravljam več novih slikanic z različnimi ilustratorji – to me sprošča, navdihuje in osrečuje, še posebej ko na koncu knjigo držim v rokah.«

Prevod: Prevajalska agencija K&J Translations

S projektom Na balkonu Balkana na portalu AirBeletrina spodbujamo medkulturni dialog in krepimo sodelovanje med ustvarjalci, ustanovami in državami nekdanje Jugoslavije. Projekt ni nostalgične narave in zazrt v preteklost, temveč osredotočen na sedanje razmere in zlasti namenjen premisleku o prihodnosti, saj želi prispevati k čim uspešnejšemu razvoju regije. Izvajamo ga s podporo Ministrstva za zunanje in evropske zadeve Republike Slovenije.