NA BALKONU BALKANA / Dve pesmi o snegu

Odraščal sem asinhrono. Od vsega začetka mi je bil ta občutek dobro znan: izkušnja rahle neuglašenosti med osebnim časom in prevladujočim časom sveta. Iztočnice so v tem pogledu, zdi se, za večino vendarle podobne, nemara celo univerzalne, in težko si jih je predstavljati drugače. Pri tem imam v mislih tista zgodnja, za osebnost v pravem pomenu besede formativna, večinoma še ne povsem zavestna otroška leta, čas, ki nam sicer pripada, vendar je od nas neskončno oddaljen, za zmeraj potopljen v metež, zaradi katerega je najgloblje naš, a hkrati tuj. Odločitve so takrat namesto nas sprejemali drugi, zarezovali so v magično membrano sveta, tako ali drugače malce razširjali režo, da smo se tudi mi lahko spravili noter, pred nami so razgrinjali preproge jezika, ideologije, oblik in načinov, sami pa so – kajti vse to kajpada velja tudi zanje – kratko in malo bili ljudje drugega časa. Vsi smo, tako se zdi, nekoliko nazajšnje oblikovani, takšno usodo nam vsiljuje zapovrstna logika časa. In te danosti se bolj ali manj osvobajamo v procesu odraščanja, s postopnim dohajanjem svojega lastnega sveta.

Ta proces sem upočasnjeval, sprva znabiti zaradi vzgibov svoje »narave« (ki je tudi sama prej nasledek zapletene mreže silnic, iz katerih je stkan naš čas), kasneje pa morda zavestno, saj sem se oziral nazaj veliko bolj, kot je bilo primerno, zlasti glede na običaje tiste dobe. Proces izoblikovanja osebnosti, prehod iz nezavednega v zavedno stanje, porajanje tistega jaza, katerega utrip je moč – tudi v tehle vrsticah  ̶  spremljati do današnjega dne, je v mojem primeru potekal vzporedno s pomembnima, v marsičem paradigmatskima spremembama. Prva se nanaša na vznemirjujočo, nasilno zamenjavo političnega, kulturnega in družbenega obzorja (tistega torej, ki me je s svojimi danostmi pogojevalo), in druga na bolj ali manj sočasno tehnološko revolucijo.

Rodil sem se v letu sarajevske zimske olimpijade, v Splitu. Prihajam iz delavske in vojaške družine, iz tako imenovanega mešanega zakona, na nobeni strani ni bilo vernih. Pripadam zadnji generaciji, ki je v Jugoslaviji začela obiskovati šolo. Tisti generaciji, ki je že zlogovala pionirsko prisego in v tem kratkem otroštvu doživela varnost in mir, prekomande in selitve, razpad in vojno. Torej, ravno v času, ko sem se popolnoma zavedel, so temelji taiste zavesti poniknili.

Bil sem Jugoslavija, Jugoslavije pa ni bilo več. 

Moja generacija je bila preprosto premlada, da bi ji to kaj pomenilo. In tako smo to manjšo nesrečno identitetno zagato izkusili v praksi, razumeli in reflektirali pa jo največkrat šele dosti kasneje. Nato pa so svetovni splet in neizčrpni digitalni arhivi, skupaj z vrati v prihodnost na široko odprli zame vsaj enako zanimivo, če ne celo pomembnejše okno v preteklost. Obzorje mojega intimnega sveta, pa tudi glasbe, literature in filma je obtičalo očitno usodno zasidrano v nekem drugačnem času, nepriporočljivem.

O tem in marsičem drugem premišljam, sloneč s komolci na s steklenimi drobci posuti okenski polici osebne zgodovine, ko se prek z gozdom poraslih vrtač z avtobusom opotekam iz Trsta proti Reki. Vse se je začelo pred kakimi petnajstimi dnevi v Novi Gorici. Ta je skupaj z italijansko Gorico letošnja dvojna ali morda zrcalna Evropska prestolnica kulture. Treba je pristaviti, da ta odraz ni ločen le prostorsko, glede na odbojno os meje, temveč je tudi časovno razslojen, tako kakor sem navsezadnje nekje globoko v sebi ostal tudi sam. Zato sem se tudi tamkajšnje polmesečno rezidenčno bivanje namenil razpoloviti. Teden dni bom preživel v obeh Goricah, teden pa bom pešačil prek Krasa do Trsta, Devina in Tržiča, po sledi moje v Sežani rojene babice in nekaj ulic stran rojenega Srečka Kosovela, mojega prvega in več let edinega pesnika, usodnostnega. Z babico Marijo sem rasel in ona me je pospremila v življenje; Srečko Kosovel me je vpeljal v književnost, prek njega je jezik zame postal nekaj resničnega. Družbo so mi zatem delali Tomaž Šalamun, Scipio Slataper, Werner Herzog in Ottó Tolnai, med katerimi mi prvi in slednji ostajata intimno pomembna. Bila je to obenem tudi vrnitev k slovenskemu jeziku, jeziku, ob katerem sem rasel, vendar ga skoraj nikoli nisem govoril. Po dveh tednih vrženosti v brezno me je skelel v glavi kot kaka oteklina in se znašel v čudni mešanici z drugimi tam prisotnimi jeziki, trenutno pa, po nekaj furlanskih dneh, z najbolj bednimi ostanki šolske italijanščine.

Misli so potovale počasi, ali pa je bila preteklost preprosto preširoka, in za seboj smo že puščali Kvarner. Preden sem utegnil strniti vtise, smo se vzpeli v temačno hribje. Voznik je vključil gretje in toplota mi je godila: začetek oktobra je, še vedno sem poletno oblečen, nagla sprememba vremena pa je temperature babjega poletja, prijetne za kopanje, čez noč zbila do poznojesenskih, namočenih s trdovratnim dežjem. Dvignil sem pogled k oknu, v njegovem okviru je veje iglavcev, kakor v kaki razprostranjeni Hasanaginici, nenadejano, kot v naglem napadu, prekril prvi sneg.

Že kakega četrt stoletja ob prizoru prvega snega moj asinhroni, globoko razcepljeni um v svoji nagnjenosti k dobesednemu in prepuščen pogojnemu refleksu nezmotljivo potegne iz naftalina dve melodiji in ju zaigra, zmeraj isti nedolžni pesmi o snegu. Avtomatiziran didžej v korteksu ju vendarle predvaja sinhrono, tako da se besedila in harmonije prepletajo, zadevajo drugi ob druge, jezika se mešata, in vse spominja na vaški semenj in hkrati kaos.

Prva se imenuje preprosto Prvi sneg. V drugi polovici sedemdesetih prejšnjega stoletja jo je napisal Dušan Mihajlović, bolj znan kot Dr. Spira, spiritus agens pionirske, na jugoslovanski sceni sicer ne pretirano uveljavljene novovalovske skupine Dr. Spira in človeška bitja, ki pa je medtem pridobila neke vrste kultni status ter se občasno v različnih ponovitvah spet zbere, da posname ali izvede v živo večinoma že znane skladbe. Spira je pisal tudi za druge izvajalce in se posvečal produkciji, vendar bo njegova do danes najbolj znana pesem ostala prav ta meglena, melanholična balada. Prvotno jo je leta 1977 posnela takratna akustična skupina Suncokret, v kateri je – poleg treh izjemnih pevk, Snežane Jandrlić, Biljane Krstić in Gorice Popović – pel in igral kitaro tedaj še v hipijevsko ljubezen in mir zamaknjeni Bora Đorđević, pozneje pomemben rokovski pesnik in notoričen četniški hujskač.

Okroglo desetletje po Suncokretu jo je Dr. Spira posnel za album Dizajn za stvarni svet, in sicer v vsaj dveh različicah. V eni je mikrofon prevzela novovalovska in pozneje nesojena princesa Dada Topića – Slađana Milošević, v drugi pa jo v nekoliko drugačnem, bolj surovem aranžmaju poje sam Spira, ki je z avtorsko izvedbo pridal lirskemu protagonistu dotlej še neobstoječo, komentatorsko razsežnost. Tako je tudi ta pesem ostala znotraj razcepljena, kot neke vrste glasbeni Hazarski besednjak, zrcalna, na vinilu in v mojem notranjem ušesu močno podvojena: na eni strani ženska in sanjava triglasna izvedba Suncokreta ter poznejša Slađanina, na drugi pa Spirovo hipnotično in obenem malce karikaturno bluzovsko brundanje. Z napovedjo »težkih, težkih časov« in »našim molčanjem«, mnogotero povezanim s snegom, z nekaj različnimi, simultanimi vokalnimi kanali igra zdaj v mojem levem ušesu, medtem ko v okviru zamegljene šipe polzijo mimo v belino pogreznjene Fužine.

Druga, ki hkrati odzvanja v desnem ušesu, a ji je začuda prihranjena sleherna kakofonija, ima enako dobeseden, kar najbolj transparenten naslov: Sneguje. V obdobju zadnjega miru na Balkanu, tik ob koncu osemdesetih prejšnjega stoletja, jo je s svojo tedanjo zasedbo Javna dvaja posnel legendarni Buldožer Marko Brecelj. S svojo zasnovo, konceptom in duhom bi se, garnirana z nekoliko bolj klasičnimi aranžmaji Bojana Adamiča, lepo vključila tudi na Brecljev nastopni album Cocktail. Gre za tipično brecljevsko odbito, a za avtorja njegovega kova netipično melanholično pesem o cesti in domu, ki nas z vrsto asociativnih, za spoznanje dylanovskih rim postavi v posamezni in splošni, osebni in vsakogaršnji dan s snegom, hkrati bližnji in oddaljen.

V njej pada sneg na Ljubljano in svet na način literarnega postopka, spreminjajoč ga tako v fikcijo kot v pesniško podobo. Bela je Celovška cesta, a sneg se ne vda, še naprej pada in pada, dokler ne pobeli sivega, spečega mesta. Pred menoj se kakor preproga razstira zapuščena avtocesta. Na asfaltu res skorajda ni snega, še vedno se stopi ob dotiku s tlemi. V mislih trčita ti lepi dobesednosti, enako sneženje, srbohrvaško in slovensko, ter moje oguljene, prašne asociacije – pečati nekega drugega, tujega, pa vendar mojega časa – spet zaživijo skupaj, v nekem neslišnem zvočnem prostoru. Na iglavcih Gorskega kotarja se belí sneg, nad njim sem ter tja kakšna vrana. Pada in pada.

Kaj bomo pa zdaj? Ne vem, pa da ga jebem, bi rekel moj stari ata Tone, dolenjski oficir jugoslovanske vojne mornarice, ki je dosmrtno nasedel v Splitu, kjer je sneg čudež. Pada, kakor da se nič ne dogaja.

Prevedla Sonja Polanc

S projektom Na balkonu Balkana na portalu AirBeletrina spodbujamo medkulturni dialog in krepimo sodelovanje med ustvarjalci, ustanovami in državami nekdanje Jugoslavije. Projekt ni nostalgične narave in zazrt v preteklost, temveč osredotočen na sedanje razmere in zlasti namenjen premisleku o prihodnosti, saj želi prispevati k čim uspešnejšemu razvoju regije. Izvajamo ga s podporo Ministrstva za zunanje in evropske zadeve Republike Slovenije.