NA BALKONU BALKANA/Mi živimo naprej. Mi nenehno prihajamo. Mi smo ljudje.

Kakor bi bilo vse, kar se dogaja, ta groza, razdor, nasilje in propad, ter bledo upanje, ki se po logiki nekakšne čudaške trmoglavosti sramežljivo očrtuje na obzorju, že del moje izkušnje. Vendar ne eksistencialne, pač pa – recimo ji tako – literarne. Drugače povedano, pogosto se mi dozdeva, da sem o vsem tem že nekje bral.

To ni zmeraj nekaj, kar je neposredno povezano s sodobnim dogajanjem v Srbiji. Denimo, ko na množičnih protestih stojimo v tišini šestnajst minut, s čimer izkazujemo spoštovanje do šestnajstih žrtev, ki jih je pod seboj pokopal podrti nadstrešek na železniški postaji v Novem Sadu, nekakšen moj notranji recitator vedno začne izgovarjati uvodne verze Modre grobnice Milutina Bojića:

Obstojte, galeje cesarske! Zvežite krme mogočne!
Plujte v tihem teku!
Obred opravil bom pogrebni ponosno v nočni grozi
nad to sveto vodo.

In kjerkoli se tedaj znajdemo, tistih nekaj tisočev in med njimi jaz, zares obstanemo. Najsibo na trgih, na bulvarjih, na križiščih, sredi delovnega dne ali v prijetnem poletnem večeru, ko bi se v mestu moralo razlegati šumenje vrvežavosti, glasbe in smeha – vse prekrije gromovita tišina. In v tej tišini se mora vse in vsakdo ustaviti in obmolkniti. Da se v tistih šestnajstih minutah vsi spremenimo v človeške skulpture, okamnele od bolečine zaradi nedolžnih žrtev.

Minulo poletje smo se v takih večerih zbirali na ulicah, da bi se upirali in terjali pravico. Tistih nekaj tisočev in med njimi jaz ter na drugi strani oni: režimska garda, sestavljena iz parapolicijskih sil in uličnih plačancev, ki nas obmetavajo s petardami, topovskim udarom in drugo pirotehniko ter razganjajo s solzivcem. Nekako nam je uspevalo ubežati jurišu pendrekov in ščitov, umikali smo se oklepnim vozilom, ki so se zaganjala v nas, vpili smo v gručah in trepetali na poti domov, kajti tipčki, skriti v sencah noči, so ugrabljali protestnike in jih vozili nekam v avtomobilih brez registrskih tablic. Toda naslednji večer smo se vrnili. Enaki, kakor večer prej, vsi že ob pamet, besni in zgroženi, smo umirali od žeje po državi, ki nas bo varovala. Kajti to gromozansko skupno bitje v protestnih kolonah ne izvira od nikoder drugod in iz nikogar drugega kot iz ljudstva. Iz nas, zavračanih, napol blaznih, razcepljenih, izčrpanih, toda tudi najmočnejših in najštevilčnejših družbenih dejavnikov, ki si vztrajno prizadevajo doseči poenoteno politično artikulacijo lastnih potreb. Nekdo pa nas opazuje, presoja in nam želi polom, saj pozablja na verze, spesnjene davno v neki ljudski pesmi iz 19. stoletja, ki se je vsak otrok nauči v šoli:

Turek rajta, da je raja šala,
a ta raja mesta vsakega je glava;
vstala raja je kot iz zemlje trava.

Naslov pesmi je Pričetek punta zoper dahije in govori o dogajanjih pred letom 1804 ter začetkom prve srbske vstaje. Štirje janičarski vodje vladajo beograjskemu pašaluku, terorizirajo prebivalstvo, ubijajo, ropajo in si z razlastitvami siloma prilaščajo zemljo. Nazadnje v strahu pred uporom v seriji pomorov, poimenovani »sečnja knezov«, pokončajo uglednejše Srbe, natančneje več kakor stotero narodnih prvakov. Srbski Homer, slepi guslar Filip Višnjić, je omenjene verze odpel Vuku Stefanoviću Karadžiću, ta pa jih je zapisal in skupaj z drugimi epskimi stvaritvami povezal v cikel pesmi o osvobajanju Srbije in Črne gore. Menim, da v citiranih verzih tiči opomin oblastnikom, ki ga ti trmasto spregledujejo – ne vladate zato, ker ste mogočnejši, pametnejši, sposobnejši, ampak ker mi, ljudstvo, potrebujemo čas in moči za to, da se pobotamo, zedinimo in nato prerasemo v neobvladljivo revolucionarno stihijo. Kajti nas je kot listja in trave, in ni je kose, ki bi nas vse lahko pokosila.

O tej zadušeni, neozaveščeni, vendar obenem tudi neizmerljivi moči ljudstva govori tudi večna klasika Georgea Orwella 1984. V njej glavni junak Winston Smith, ki se čedalje bolj zaveda vseljudskega potenciala vseprisotne Partije, takole ugotavlja:

Če je kaj upanja, to obstaja v prolih.

(Opomba prevajalke: Avtor v svojem prevodu uporabi izraz »prol« oz. mn. »proli« iz angl. samostalnika prole oz. mn. proles: proletariat. V slovenski izdaji Orwellovega romana 1984 (prevedla Alenka Puhar, zbirka Kondor, Mladinska knjiga, 1984) se poved glasi: »Če je kaj upanja, je odvisno od raje.«)

Ta izrek mi je prirasel k srcu že pri prvem branju in v vseh teh letih življenja mi je tako zelo blizu, da ga nosim na koži, vtetoviranega pri vrhu leve podlakti. Proli so v Orwellovi mojstrovini najnižji družbeni sloj, a tudi najštevilčnejši (85 odstotkov prebivalcev Oceanije, je rečeno v knjigi). Toda njihov vsakdanjik zapolnjujejo najbanalnejše kratkočasnosti: veseljačenje, nogomet, slaba hrana, zapijanje, čenče, površne preklarije in – idiotizem. Vendar idiotizem v antičnem pomenu – torej ljudje, ki na noben način ne sodelujejo v političnem življenju polisa. Njihova poglavitna značilnost ni to, da ne protestirajo proti zatiranju vsemogočne Partije, pač pa da slednjega niti ne opazijo. Zlahka jim je vladati, ker jim zlahka preusmeriš pozornost. Vendarle pa, vzlic temu, obstaja upanje v boljši jutri izključno v njih. Nobena sodobna politična struktura se tako kot v 1984 ne bo sesula samodejno sama vase. Skozi celotno krvavo zgodovino človeštva obstaja enak problem – to strukturo so predolgo betonirali in prehitro mutira, da bi se lahko v njej porodil upor zoper njo. Deloma je tako tudi zato, ker brez določenih dispozicij za politično zavest in vest vanjo ni moč vstopiti. Toda moje upanje je sveže, saj gledam okoli sebe prole iz mesa in krvi, kako se prebujajo, ozaveščajo, kako jih zapušča politični pasivizem, ker je vzniknil subjekt, s trdneje armirano kredibilnostjo. In vzniknil je med tistimi, od katerih je bilo to najmanj pričakovati, med tistimi, ki so bili vnaprej odpisani kot možen politični subjekt: študenti in študentkami. Ker so mladi, ker so nezreli, ker kar naprej visijo na družbenih omrežjih, ker morajo ukvarjanje z državo prepustiti starejšim. In ti »ker-i«, kakor tudi tisoč drugih, so nas pripeljali tja, kjer smo danes.

Odkar so se proti koncu leta 2024 začeli študentski protesti, so jih, povsem pričakovano, največkrat primerjali s tistimi iz leta 1968, ki so se zgodili kot odmev svetovnih vrenj. Ampak študentski upori so v teh krajih obstajali že desetletja pred tem in postali del skupne zgodovinske dediščine. Ko sem pred časom znova prebiral avtobiografsko knjigo Spomini Meše Selimovića, sem se spomnil na dogodke, ki so morda bolj kakor tisti iz leta oseminšestdeset povezani z današnjimi. Medtem ko opisuje svoje študentske dni v Beogradu, Selimović omenja velike demonstracije z začetka tridesetih let 20. stoletja, uperjene proti vladi generala Petra Živkovića; takrat so študentje zavzeli poslopje pravne fakultete in na okna izobesili rdeče zastave. Živkovića je namreč na položaj predsednika vlade postavil Aleksandar Karađorđević I leta 1929, in na njem se je obdržal med trajanjem šestojanuarske diktature, ko so bile zakonsko odpravljene številne politične stranke in so bila prepovedana politična zborovanja, mediji pa so bili pod udarom najstrožje cenzure. Študentje so notri, v veliki dvorani pravne fakultete, prirejali mitinge in zborovanja z govori zoper osebno, avtokratsko diktaturo kralja, medtem ko so se zunaj spuščali v silovite spopade s policijo in žandarmerijo. Številni protesti in boji s predstavniki oblasti (med njimi, roko na srce, nekateri sploh niso bili študentski, ampak teroristični in protijugoslovanski) so vztrajno dokazovali, da je avtokratski kraljev režim na čelu z Živkovićevo vlado nedvoumno izgubil podporo in zaupanje jugoslovanskega naroda. Po mojem mnenju se ta zgodovinski proces domala enako ponavlja v tem trenutku.

Prav tako sem našel zanimiv podatek v biografiji italijanske pisateljice Natalie Ginzburg. Njen mož, judovski intelektualec iz Torina, je izgubil profesuro na fakulteti, ko je zavrnil podporo fašističnemu režimu, ki jo je Mussolini zahteval od akademske skupnosti. Podobnost z današnjimi razmerami v Srbiji je očitna. Z odklanjanjem lojalnosti režimu se posameznik izpostavi najmanj odpovedi zaposlitve, in tako je na začetku tega šolskega leta v Srbiji ostalo brez dela več kot sto predavateljev in učiteljev zaradi suma sodelovanja pri protestih oziroma izražanja podpore slednjim. Nadalje, petindvajset ravnateljev šol so zamenjali, petinsedemdeset pa jih je dalo odpoved.

Blokada pouka v srednjih šolah in na gimnazijah je bila na vrhuncu v prvem polletju šolskega leta. Dijaki so ponekod uživali podporo učiteljskega kolektiva in ravnatelja, ponekod pa ne. Imel sem vtis, da so kljub razvidnim težavam z izgubo šolskih ur in prikrajšanju za učni proces učitelji svojim dijakom zagotavljali drugačno vrsto pouka s tem, ko so jih učili o vrednotah nekega drugega reda, nekih višjih zakonitosti.

Pravkar povedano povezujem z neko javno, politično gesto irske pisateljice Sally Rooney. Potem ko so organizacijo »Palestinska akcija« uvrstili na seznam terorističnih organizacij, se je avtorica znašla pred grožnjo zaporne kazni, ker je obljubila, da bo honorarje za svoje romane in denar od avtorskih pravic za po njih zasnovane serije nakazovala tej organizaciji. Z drugimi besedami, na podlagi bizarne pravne odločitve je bila organizacija, ki se bori proti genocidu v Gazi, praktično prepovedana, njene pristaše in podpornike pa so označili za teroristične pomagače. Sally Rooney v svojem sestavku za dnevnik The Guardian junija letos spomni, da je »resnični politični upor vedno vključeval namerno kršenje zakonov«.

Sprememba pravnega statusa »Palestinske akcije« je primer vsenavzočega pojava: korupcija, finančna in moralna, lahko izzove v zakonih nekaj podobnega raku, t.j. kot zločesti tumor spremeni njihov namen in uporabo. Po tej analogiji v nekem smislu Sally Rooney z ignoriranjem »črke zakona« kakor da v tem primeru poskuša ozdraviti, popraviti zakon z zanikanjem njegove nezdrave funkcije.

Zato me ta pisateljičina gesta nedvoumno spominja na Antigono. Protagonistka te drame brez vsakršne dileme in samoizpraševanja, in ne da bi omahovala postavi nepisane, »božanske«, torej v določenem smislu višje zakone, nad človeške, tuzemske. In tako kot si Antigona ne zastavi vprašanja, ali bo pokopala brata kljub Kreontovi, t. j. državni prepovedi, temveč kako bo to storila, tako tudi Sally Rooney nima pomislekov glede podpore »Palestinski akciji«. »Aktivisti, ki ovirajo priliv orožja genocidnemu režimu, morda kršijo manjše kazenske zakone, toda obenem spoštujejo daleč višji zakon in globlji človeški imperativ: zaščititi neki narod in kulturo pred iztrebitvijo«, piše Rooney.

Kaj ima to opraviti z našimi razmerami?

Študentje, dijaki in državljani, ki sodelujejo v blokadah in protestih, se soočajo z izmišljenimi, prenapihnjenimi in nedokazljivimi obtožbami, ki se posledično nadaljujejo bodisi v prijave prekrškov ali kaznivih dejanj, z zagroženimi večletnimi zapornimi kaznimi. 

Motenje javnega reda in miru, terorizem, nasilne spremembe ustavnega reda, napad in žalitev uradnih oseb in podobno … V velikanskem številu primerov pa ta dejanja, ki jih po zaslugi družbenih omrežij sami lahko vidimo na lastne oči, ne presegajo okvirov formalne definicije državljanske nepokorščine. Ne da bi se spuščali v to, ali v posamičnih primerih obstajajo ustrezni dokazi za obtožbe, je dejstvo, da je sleherno teh dejanj nepokorščine motivirano z globokim, kolektivnim in povsem racionalnim občutkom, da institucije, ki sprejemajo in izvajajo zakone, svojega dela bodisi ne opravljajo ali pa ga ne opravljajo pošteno.

Pred časom so eden od neformalnih sloganov teh protestov postali verzi pokojnega pesnika, dramatika in akademika Ljubomirja Simovića:

Strt in zlomljen vstal bom,
vsem tlačenim porečem:
z mano nad jeklene vojske
s tem lesenim mečem!

(prevedel Veno Taufer, Potujoče gledališče Šopalović, SNG Nova Gorica, 1986)

Verzi so iz znane Simovićeve drame Potujoče gledališče Šopalović (1985), v kateri gledališko družino v okupiranem Užicu leta 1941 zaslišuje nemški oficir zaradi slaboumnih obtožb nekega domačega izdajalca. Dolžijo jih, da zbirajo ljudi na kup in jih ščuvajo k uporu (a na trgu so zgolj uprizorili odlomek iz predstave, kot reklamo), da se lažnivo predstavljajo (nagovarjali pa so se z imeni dramskih oseb) in da nosijo s seboj hladno orožje (leseni meč). In ta absurdni, komični prizor, a prizor s slutnjo odmerka tragedije v sebi, ki ga je Simović tako izvrstno spisal, se danes odraža v obliki neresničnih in nevzdržnih obtožnic, ki jih sistem izreka proti ljudem, ki jih je stiska gnala v boj za količkaj pravice in temeljnega dostojanstva za žrtve. V omenjeni Simovićevi drami lik igralca Filipa v nekem trenutku izdre leseni meč kot najbolj ubijalsko »svetlo« orožje in izgovori zgoraj navajane verze, za njimi pa še tele:

Materam, otrokom,
ki z lic jim solza teče,
prinesel bom svobodo
s tem lesenim mečem!

(prevedel Veno Taufer, Potujoče gledališče Šopalović, SNG Nova Gorica, 1986)

In če sledim temu, kar sem poimenoval moja literarna izkušnja, izplava na plano tudi klasika nobelovca Johna Steinbecka Grozdi jeze, v kateri lik matere Jude z nepremagljivo samozavestjo spodbuja sina, naj bo potrpežljiv pri spremembah, ki bodo neizogibno sledile, in ga prepričuje:

»Mirno kri,« je rekla. »Moraš se imet na vajetih. A veš, Tom – mi vsi skupaj bi še naprej radi živeli, ko vseh teh že zdavnaj ne bo več. Poslušaj, Tom, mi smo ljudje, ki živijo. Nas kratko in malo ne morejo zbrisat s sveta. Kje neki, mi smo ljudje – mi gremo naprej.«

»In kar naprej prenašamo tepež.«

»Vem,« se je nasmehnila mama. »Mogoče nas ravno to dela tako trdožive. Bogatini si pomagajo navzgor in potlej jih vzame, njihovi otroci pa niso nič prida, tako da izumrejo. Ampak, Tom, mi se kar naprej vzpenjamo.«

(prevedel Janko Moder, Grozdi jeze, zbirka Nobelovci, Cankarjeva založba, 1983)

Kako se jih vendar ne bi spomnil, če pa smo »ves čas«, se pravi že mesece priča sadističnemu mlatenju protestnikov na ulicah srbskih mest. 

Zlomljena čeljust študentke, delo gorjačarjev, ki jih je predsednik pomilostil, zaletavanje in zaganjanje z avtomobili v protestnike med njihovim molčečim izkazovanjem spoštovanja do žrtev, napad z nekakšnim zvočnim orožjem med mirnim marčevskim protestom v Beogradu, mnogotera izživljanja po garažah, uradih, pisarnah … Nabor grozovitih dejanj je strašen in vse kaže, da se bodo še naprej vrstila.

In vendar, ljudstvo, zares »strto, zlomljeno, tlačeno«, ne odneha. Konec oktobra so se študentje in študentke iz celotne Srbije organizirali v skupine, ki so pešačile proti Novemu Sadu, s ciljem, da se bodo tam 1. novembra srečali z ljudstvom, ob obletnici podrtja nadstreška na železniški postaji. Najskrajnejši primer so bili prejkone študentje z Državne univerze v Novem Pazarju, ki so se proti vojvodinski prestolnici odpravili 16. oktobra, z namenom, da bodo tristopetdesetkilometrsko pot prepešačili v šestnajstih dneh in s tem izkazali spoštovanje do vsake žrtve tragične nesreče. Za Novopazarovci so na pot peš krenili tudi njihovi kolegi iz Čačka, Vršca, Subotice, Niša, Beograda in drugih mest …

Pešačili so dan in noč, spali v samostanskih celicah in po hišah krajanov, skozi kraje katerih so šli mimo, nemalokrat pa tudi pod milim nebom, kjer jim oblastniki niso dovolili prespati v šolskih dvoranah in telovadnicah, kakor denimo v Inđiji. In vendar, vsi oni, tako nepokorni, neustavljivi in neustrašni, kakor pravi mati Joad v Steinbeckovem romanu, nenehno prihajajo, ne pustijo se izkoreniniti in, kot iz kljubovalne trme, posvečajo svoja mlada življenja odporu in uporu.

In nato so se, prvega dne novembra, te kolone študentov skupaj z več kot sto tisoč državljani in državljankami udeležile dostojanstvenega, mirnega in žalosti polnega komemorativnega zborovanja v Novem Sadu. Na tem množičnem shodu je Dijana Hrka, mati sedemindvajsetletnega Stefana Hrka, umrlega pri podrtju nadstreška, napovedala, da bo 2. novembra začela gladovno stavkati, in to je potem res storila. Poleg tega, da so jo nemudoma začeli napadati v prorežimskih medijih in je dobila prepoved približevanja poslopju Skupščine, so na ulici, kjer je protestirala, iz paramilitantnega kampa Ćaciland, kakor mu pravijo številni v medijih, prek zvočnikov predvajali nespodobne pesmi, katerih besedila so v tem kontekstu brezsrčna in pošastna (denimo »Mati šla iskat je sina«). Toda ona, neomajna in odločna, vendar očitno prevzeta od neizmerne bolečine, je vztrajala. Tu pa se pojavi knjižni škrat, čeprav nedvomno ne zlonameren. Mnogi namreč Diano Hrka nagovarjajo z »mati Korajža«, s čimer se sklicujejo na znano igro Bertolta Brechta Mati Korajža in njeni otroci. Vendar medtem ko je v tej Brechtovi drami Anna Fierling pravzaprav premetena vojna dobičkarica, oportunistka, ki vojno izkorišča za lastne finančne interese – hkrati pa se ne zaveda, da zaradi taiste vojne trpijo vsi njeni otroci, nič od tega ne velja za korajžno mater Dijano Hrka.

Sina je izgubila zaradi nesposobnosti in korupcije tistih, ki so bili odgovorni za obnovo nadstreška, in vso krivdo za malomarnost gre iskati izključno v političnem sistemu, ki je kaj takega dovolil. 

Anna Fierling je svoj vzdevek dobila spričo norega poguma, da niti v najhujši vojni ni prenehala s kupčevanjem. Dijana Hrka se kljub očitnemu splošnemu nepoznavanju literarnega konteksta, iz katerega so ji vzdeli ime, tako imenuje, ker neustrašno kljubuje temu, kar mnogi upravičeno dojemajo kot utelešenje sil zla  ̶  zamaskiranim, agresivnim, oboroženim nasilnežem iz Ćacilanda, ob katerih izgredi ter napadi na državljane in novinarje policija pogleda vstran.

In lahko bi citiral Simovića iz drame Boj na Kosovu: »Kakršni bomo jutri, bomo do vekomaj« ali segel po citatu iz Kmečkega punta Avgusta Šenoe: »Veličanstvo zgrmi v prah, oblast premine, toda spomine stavijo na tehtnico vnuki«, vsekakor se mi zdi, da ni več pomišljanja. Razen boja ni drugih možnosti. Zdaj, po vsem, kar se je zgodilo, po vseh pretepanjih, zapiranjih in preganjanjih študentov in študentk ni poti nazaj. Zakaj? Zato ker – zavedam se patetičnega prizvoka teh besed – ni druge države, ni drugih bratov in sester in ni drugega načina … Po drugi strani pa za tiste, ki smo za domače čtivo v osnovni šoli še prebirali Ježevo hišico Branka Čopića, obstaja modrost v lepih in svarečih verzih tega tragično preminulega pisatelja, pretanjenih, a jasnovidnih lirično ubranih strunah:

Le lopov, podlež, vzemi ga vrag,
za beden grižljaj prodaja svoj prag!
/…/
Kot slišim, živite od ropa, brez dela,
no, kmalu vam pesem druga bo pela!

(prevedel Severin Šali, Ježeva hišica, Zagreb: Naša djeca, 1980)

To moje pisanje ni nikakršna resna socio-politična analiza in tovrstne literarne primere bi lahko navajal do neskončnosti. Ne, tole je majhen dnevnik mojih bralskih spominov, ki se že leto dni v grobem in vztrajno vračajo v moj vsakdanjik. Iz njih vidim, da je splošna človeška izkušnja, shranjena v literarnih besedilih vseh zvrsti in žanrov, oživela v sedanjem zgodovinskem trenutku ter se reaktivirala kot stanje, ki nas je kolektivno doletelo in ki je sedanji odmev davnih zgodovinskih dogodkov. Književnost se tako izkaže za odporno na čas, čas pa se znova razkrije kot »prevedljiv« v literarni kod. Edino, kar nam preostane, je, da se učimo tudi od književnosti, kot se od zgodovine.

Edino …

***

Prevedla Sonja Polanc

S projektom Na balkonu Balkana na portalu AirBeletrina spodbujamo medkulturni dialog in krepimo sodelovanje med ustvarjalci, ustanovami in državami nekdanje Jugoslavije. Projekt ni nostalgične narave in zazrt v preteklost, temveč osredotočen na sedanje razmere in zlasti namenjen premisleku o prihodnosti, saj želi prispevati k čim uspešnejšemu razvoju regije. Izvajamo ga s podporo Ministrstva za zunanje in evropske zadeve Republike Slovenije.