NA BALKONU BALKANA / Miran Marić - Bistvo igre ni laž, bistvo igre je resnica

Z Milanom Marićem (1990) se srečam dan potem, ko je v matičnem Jugoslovanskem dramskem gledališču v Beogradu v šestindvajsetih urah odigral tri uprizoritve Sofoklejevega Ojdipa v režiji Vita Tauferja. V naslovni vlogi se z izjemno, nepredstavljivo intenzivno prisotnostjo v brutalno ostrem iskanju resnice prižene do roba in čez, ko si, okrvavljen med tebanskim – gledališkim – občinstvom z zadnjimi atomi moči izreka sodbo. In čez uro in pol ponovno odigra v kavarno postavljeno uprizoritev, ki se, odkar so se v Srbiji začeli študentski protesti, vsakokrat zaključi z dvignjenimi študentskimi indeksi v znak podpore poguma in vztrajnosti mladih.

Predstava, ki v nabito polni dvorani Ljube Tadića vselej izzove dolge, glasne ovacije in za katero so precejšnje čakalne dobe pri nakupu vstopnic, je igralcu poleg interpretacije po njegovih besedah najkompleksnejšega in najvznemirljivejšega lika doslej prinesla številne nagrade; nagrado mesta Beograd, letno nagrado JDP, nagrado Veljko Maričič, nagrado Ardalion in druge.

Širša regija je Milana Marića, ta čas najvidnejšega in najuspešnejšega mladega srbskega igralca, spoznala v filmu in osemdelni televizijski seriji Toma (režiral Dragan Bjelogrlić, 2021), kjer je oživil življenje in delo, predvsem pa dušo srbskega pevca, pesnika in skladatelja narodne glasbe, boema in »zadnjega kralja kavarne« Tomislava Tome Zdravkovića (1938– 1992). S filmom, ki si ga je v dveh mesecih ogledalo več kot milijon ljudi v Srbiji, Bosni in na Hrvaškem, je izzval intenzivne čustvene reakcije gledalcev. Tudi filmski kritiki so odhajali s projekcij solznih oči in se v ocenah požvižgali na morebitne scenaristične nedoslednosti, saj je filmska zgodba enostavno premočna.

Vlogo je upodobil zelo čustveno, s čisto in natančno dozirano igro, z velikimi, temnimi, toplimi, otožnimi in vselej nekoliko vlažnimi očmi je upodobil pevca, zaznamovanega tako z neusahljivo željo po življenju, petju in ljubezni kakor tudi s samouničujočo obsesijo ter skupaj z ekipo ustvaril nemara najlepšo filmsko ljubezensko zgodbo na prostoru nekdanje skupne države. Film so v slovenskih kinematografih predvajali jeseni 2021, na televizijskih zaslonih pa, enako kakor serijo, lani.

Danes petintridesetletnega igralca na slovenskih odrih nismo videli samo v vlogi Ojdipa ob gostovanju v ljubljanski Drami, marveč tudi kot oficirja kraljeve vojske Stevana Radovanovića v uprizoritvi Jančarjevega romana To noč sem jo videl (rež. Janez Pipan, Drama SNG Maribor, Burgteater Dunaj, Jugoslovensko dramsko pozorište Beograd, Cankarjev dom Ljubljana, 2021), v sklopu letošnjega festivala Ruta v Mestnem gledališču ljubljanskem kot Nicka v Albeejevi Kdo se boji Virginie Woolf? (rež. Lenka Udovički) ter v vlogi Richarda Burtona v izjemno priljubljeni uprizoritvi, ki odstira eno najvznemirljivejših srečanj v zgodovini nekdanje SFRJ, med Titom, Jovanko, Burtonom in Elizabeth Taylor, v Bilo je nekoč na Brionih (avtor in rež. Kokan Mladenović, 2023); slednja bo po majskem gostovanju v Cankarjevem domu in koprskem gledališču ponovno na ogled v Celju, Mariboru, Ljubljani in Kopru med 5. in 8. novembrom 2025.

Naslovna vloga v ruskem filmu Dovlatov (rež. Aleksej German ml., 2018), kjer je upodobil ruskega pisatelja in disidenta Sergeja Dovlatova, mu je prinesla nagrado Shooting Star na Berlinalu in nagrado za najboljšega mladega igralca v Moskvi.

Kot Ivan Maslać je v seriji Padec (rež. Bojan Vuletić, 2023) do bolečine pretresljivo odigral tragično usodo Žarka Lauševića, kot jo je igralski kolega popisal v avtobiografskem delu Leto mine, dan nikoli: dnevnik nekega kaznjenca (Modrijan, 2013, prev. Lili Potpara). V vlogi Luke Jovanovića, razdvojenega med neodklonljivimi podtalnimi dolžnostmi in prepovedano ljubeznijo, je zaznamoval serijo Besa (rež. Dušan Lazarević, 2019) ter ustvaril močno, ostro in kompleksno vlogo tajnega agenta Lazarja Stanojevića v kriminalni seriji Obveščevalec (Državni službenik, rež. Miroslav Lekić, Ivan Živković, 2019).

Igral je še v serijah Jutro bo spremenilo vse, Družina, Skrivalnice, Nemanjići: rojstvo kraljevine in v filmih Oče, Beograjska trilogija, Dobra žena, Vlažnost, Branil sem Mlado Bosno … Videli ga bomo v prihajajočih filmih Otroci Kozare in Nočnice ter v tretji sezoni serije Sence nad Balkanom. V Jugoslovanskem dramskem gledališču ta čas igra še v uprizoritvah Sveti Jurij ubija zmaja Dušana Kovačevića, Alica v deželi strahov Eve Mahkovic, v Fasbinderjevi Zakaj je znorel gospod R?, Andrićevi Gospodični … Bil je Gavrilo Princip v uprizoritvi drame Biljane Srbljanović Majhen mi je ta grob (Kamerni teater 55) in igral je v Frljićevi kontroverzni predstavi Zoran Đinđić (Atelje 212).

Milan Marić je kot eden najglasnejših igralcev v Srbiji poznan tudi po aktivističnem udejstvovanju; javno opozarja na alarmantne družbene krivice, podpira študentske proteste in se zavzema za pravice LGBT+. 

S partnerji je sprožil pobudo koordinatorja za intimo, ki predvideva vključitev usposobljenih oseb v filmsko industrijo. Pomagali bodo pri načrtovanju in postavljanju sprejemljivih meja v intimnih prizorih igralcev. Je obraz kampanje Movem Fashion kot franšiznega partnerja blagovne znamke Hugo Boss. Bralci in bralke časnika Kurir so mu novembra lani nadeli naziv najprivlačnejšega moškega v Srbiji.

Pogovor z njim je iskreno, toplo, nepredvidljivo potovanje skozi njegove vloge. Odlikujejo ga predanost igralskemu poklicu, strast, razumevanje umetnosti igre, profesionalnost, spoštovanje, hvaležnost ter vztrajno iskanje resnice – tako na odru in pred kamero kakor tudi stran od odrskih luči.

***

Kako dolgo je trajalo snemanje filma in serije Toma? Snemali ste ju vzporedno?

»Res je, snemali smo ju vzporedno. Imeli smo dva različna scenarija, za film in serijo. Trajalo je od konca julija do konca oktobra 2020 in potem še mesec dodatnega snemanja; približno štiri mesece in pol. Zanimivo je, da so nekateri prizori v filmu in seriji identični in hkrati različni. V seriji je v posameznih prizorih več likov, a gre za isto zgodbo. To je bilo najzanimiveje delati.«

Kako to, da sta nastala film in serija?

»To je bila producentska in režijska odločitev. Zgodbo smo želeli povedati skozi film in serijo. Film ima svoje zakonitosti, ki jih je treba spoštovati. Sprva smo poskušali iz serije narediti film, a se je pokazalo, da to ni v redu. To nikoli ni v redu, zato je bolje, da tega ne počnemo. Najboljša in najbolj logična pot je narediti film in serijo.«

Kako ste se po zadnjem snemalnem dnevu kot igralec poslovili od lika Tome, glede na enormni vložek, ki ste ga vložili vanj? Snemali ste ga v neobičajnih okoliščinah, mar ne?

»To je precej brutalno. V gledališču je za igralca mnogo bolje, saj po premieri predstava živi naprej in se razvija, igralec ima določene vzpone in padce. V filmu pa je drugače. Po koncu snemanja še ni končnega izdelka. Ko igralec konča svoj zadnji snemalni dan, se dejansko poslovi od filma. Do trenutka, ko prvič vidi film, mine precej časa in takrat je že nekje drugje. Za igralce je to precej brutalen način, a tako pač je.

Film smo snemali v posebnem trenutku, v času kovida. Nihali smo med odločitvijo ali pričeti s snemanjem ali ne in odločili smo se, da pričnemo. Ves čas smo bili v negotovosti, ali ga bomo lahko posneli do konca. Pri tem je bilo zanimivo, da v treh mesecih in pol vsakodnevnega snemanja nihče iz ekipe ni zbolel. Šele ko smo naredili prvi večji premor, se je nekaj ljudi okužilo nekje drugje. Šalili smo se, da smo ustvarili kolektivno imuniteto. A od prvega dne, ko sem snel masko in pričel snemati, mi je bilo jasno: bo, kar nam bo dal bog.«

Toma je tako veliko priljubljenost med gledalci ne le v Srbiji, temveč v celotni regiji dosegel zaradi več dejavnikov. Ko igralec na odru ali v filmu igra s čistimi, iskrenimi čustvi, ta prehajajo na publiko, pri čemer se gledalec v (čustveni) izkušnji lahko prepozna. To so za gledalca zelo dragoceni trenutki. V Tomi ni šlo samo za takšne trenutke, gledalec je tako rekoč bombardiran z iskrenimi, močnimi čustvi.

»To je neverjetno. Sámo snemanje je bilo zelo čustveno. Neredko se je zgodilo, da smo dobili odziv s strani tehnične ekipe, ki nima enakega pristopa k filmu kot igralci in ki praviloma ne komentira igre. Vsake toliko so imeli potrebo, da komentirajo, kako je bil odigran posamezni prizor, kaj je bilo dobro, kaj jih je pri tem presunilo. To je bilo zame dobro merilo. Nerodno pri filmu je, da ga snemamo nelinearno – snemate začetek filma, nato konec, pa sredino in se ponovno vračate na začetek. Igralsko imam nekakšen model, kako peljati to skalo od začetka do konca, pa vendar se igralec včasih malo izgubi. Ni povsem prepričan, kako bo to videti ob koncu. Tu je še montaža kot zadnja režija filma, ki lahko vse to, kar igralec položi v vlogo, izboljša ali poslabša. Veliko stvari je odvisnih od tega poslednjega koraka ustvarjanja filma. Vsi, ki smo bili v tem filmu na tak ali drugačen način več kot leto dni, še posebej jaz, smo čakali na končni izdelek. In ko se je ta zgodil – gledam se, razmišljam, se spominjam – ob prvem gledanju filma sem se spominjal prostorov, zgradb, v katerih sem snemal, njihovega vonja.

Nisem se mogel sprostiti, nisem bil merilo, da ga komentiram in da ga gledam kot končni izdelek. Gledal sem ga zgolj tehnično.

Gledal ga nisem niti na premieri v Sarajevu (20. avgust 2021, svetovna premiera ob zaključku 27. Sarajevskega filmskega festivala, op. avt.), saj sem si namerno naročil termin intervjuja v času projekcije. Po desetih minutah gledanja sem odšel in se vrnil ob koncu, ko nas je presenetila reakcija gledalcev. Naslednji dan sem ga na projekciji na Filmskih srečanjih v Nišu gledal morda malo več, prihajal sem in odhajal – predvajali so ga na odprtem, na trdnjavi, kjer se je možno takole sprehajati.

Pravzaprav, ko natančno pomislim, nikoli nisem videl Tome v kinu. Niti v Beogradu, v Sava centru nisem mogel sedeti na projekciji, a takrat, po reakcijah gledalcev v Sarajevu in Nišu, sem bil že nekako prepričan, da ga je občinstvo sprejelo. V Beogradu se je to še precej potenciralo, in od takrat je film zaživel svoje življenje, mimo nas.«

Privlačnost tako filma kot serije ni samo v t. i. velikih, neredko težkih prizorih, temveč tudi v številnih majhnih, ki jih gledalec včasih opazi šele po večkratnem gledanju. Eden izmed njih je gotovo prizor, v katerem zdravnik pove Tomi, da piše knjigo o duši. Ne le da Tomov tihi, topel odziv pove več kot tisoč besed, ampak sublimno razkrije njun odnos, kot se je razvijal in kot se še bo.

»Film je sprožil številne nenavadne reakcije gledalcev. Po projekcijah v Sarajevu in Nišu filma v kinematografih še ni bilo, videli so ga samo gledalci teh dveh projekcij, a dovolj, da so o njem govorili. Po beograjski premieri sredi septembra sem se vrnil v Maribor, kjer sem z Janezom Pipanom pripravljal predstavo (To noč sem jo videl, op. avt.), katere premiera je bila 24. septembra 2021. Razen teh nekaj dni me v Srbiji v začetnem valu, ki se je dogajal ob prvih projekcijah, ni bilo. Vrnil sem se šele konec septembra ali v začetku oktobra.

Zanimivo je bilo, kar je med mojo odsotnostjo prihajalo do mene po telefonu in družabnih omrežjih. Dan po beograjski premieri je film pričel redno pot po kinematografih. Prva sporočila o tem, da ljudje gledajo film po pet-, šestkrat, so pričela prihajati še pred koncem septembra. Pomislil sem, da gre zgolj za redke posameznike, ki jim je bil film zelo všeč. A takih primerov je bilo vse več in ko sem v tretjem tednu prikazovanja vrnil v Beograd, je bil film v Srbiji téma številka ena.

Na reakcije gledalcev, ki sem jih bil deležen na ulici, resnično nisem bil pripravljen. Nisem najbolje vedel, kaj se dogaja. Šlo je za močne osebne izpovedi meni povsem neznanih ljudi, za njihovo potrebo, da delijo z menoj svoje najgloblje, intimne zgodbe, zavedajoč se, da se najbrž nikdar v življenju ne bomo več videli in da bo to ostalo zgolj med nami. Čutili so potrebo, da mi izpovejo težke življenjske izkušnje. V tem obdobju sem se naposlušal veliko takšnih zgodb. Sprva nisem vedel, kako naj odreagiram. Gledam reakcijo gledalca na nekdanjo osebno izkušnjo, solze tečejo in razmišljam, kaj naj naredim, dokler nisem v nekem trenutku spoznal, da je treba ljudem zgolj pustiti, da se izpovejo. Vse to je bilo zame zelo ganljivo, zelo lepo.«

V filmu reče novinarka Danka Tomi, da je te pesmi napisala lepa in čista duša. Zdi se mi, da je to hkrati tudi opis vaše vloge. Tomova lepa in čista duša je, med številnimi drugimi dimenzijami filma, tisto, kar je nemara najbolj očaralo gledalce. Morda je to tudi najkrajša definicija Tome.

»Hvala vam. Takšne komentarje raje prepuščam drugim, kot da jih sam komentiram.«

V filmu in seriji je prisotna tudi, mislim, da lahko tako rečem, sublimna vrsta magičnega realizma. Samo Tomu vidni obiski mlade, lepe Romkinje Ruške, njegove prve neuresničene ljubezni iz rodnih Pečenjevcev, šopek belih vrtnic, ki se ob njem skrivnostno pojavi na vsakem koncertu in glede na biografske podatke resničnega Tome Zdravkovića napoveduje njegovo tragično usodo, pa neznani pacient v bolnišnici, ki po burnem dialogu s Tomom o obstoju Boga iznenada »ne obstaja«, dajejo zgodbi dodatno draž in odpirajo več interpretativnih poti.

»Vrtnice so prisotne kot nekakšen simbol, ki ga spremlja od vsega začetka. Po eni strani ga vračajo k njemu, po drugi pa najavljajo njegovo kruto usodo. Prav tako je pojavljanje Ruške kot njegove prve simpatije morda iluzija ljubezni, metafora zanjo, za katero ne vemo, ali je resnično obstajala ali ne. Pustili smo odprte možnosti, da gledalci sami razumejo, kot želijo, ne da bi jim dajali odgovore. Podobno je s prizorom pacienta v bolnišnici, ki se pojavi v seriji.«

Ko ga Ruška ob žalostnem koncu povabi k sebi, kjer se bosta končno znova srečala, se s pomočjo te magije gledalec vsaj za hip tolaži, da se zgodba vendarle ne konča v temi, ampak v svetlobi.

»To je nekakšen naš komentar. Odšla sta skupaj, kamorkoli že.«

Vaš Ojdip je izjemen, nepredstavljivo intenziven, v ostrem, strastnem iskanju resnice prignan do roba in čez, tudi dobesedno, ko se okrvavljen med tebansko (gledališko) publiko izpoveduje z zadnjimi atomi moči. Zdi se, da je njegovo iskanje precej bolj neusmiljeno kot v Sofoklovem besedilu. Je bila to ideja Vita Tauferja ali vaša interpretacija?

»Morda se vam samo zdi, da njegovo iskanje pri Sofoklu ni tako neusmiljeno. Mi smo samo oživili to, kar piše. Gre za spoj besedila, Tauferjeve ideje in moje interpretacije. Skrivnost, uspeh te predstave je prav v tem spoju.«

Skozi intenziteto dogajanja gledamo triler.

»To je bila osnovna ideja. Vito nam je že na prvih vajah govoril o tem, da to ni tragedija, ta se zgodi ob koncu, v zadnjih desetih minutah. Celotna predstava je triler, noir. To je bistvo drame; vsi iščejo morilca, še posebej Ojdip, a ob koncu se izkaže, da je morilec on sam.

Ojdip je zelo vznemirljiv. Izmed vseh likov, ki sem jih igral, je Ojdip najvznemirljivejši lik. Nikoli doslej nisem delal česa tako kompleksnega, vznemirljivega, zanimivega.«

Kako se počutite ob koncu predstave?

»Precej izčrpan. A sem vedno zadovoljen. Imam jo rad. Ves ansambel ima rad to predstavo, veselimo se je in jo varujemo. Nikoli ni enaka – to ni floskula, resnično je tako. Seveda spoštujemo to, kar smo naredili do premiere, a v našem doživljanju, v načinu igre predstava nikoli ni ista. Krasno v njej je, da bazira na igralčevi igri. Osrednji steber je na igri. Vsi ostali stebri, ki jo podpirajo, so seveda prisotni. A Vitova odločitev, da zgodbo prepusti igralcem, je dokaj pogumna. To je za igralce zelo lepo, krasno in odgovorno. Ni napravil komentarja Ojdipa, kar bi bilo sicer povsem v redu, vendar se je odločil tako, kot se je. Vsakokrat ko smo na vajah pričeli z interpretacijami, metaforami, nas je ustavil; ne želim tega, želim, da se vrnete v besedilo. V njem imate vse. To igrajte, naj bo to živo. Ne želim delati predstave, ki bi bila nekaj drugega, želim uprizoriti besedilo, takšno, kot je. To je bila njegova odločitev. Ojdip je magija že sam po sebi.«

Ko ste po dolgem, kompliciranem in napornem procesu castinga za vlogo Dovlatova v istoimenskem ruskem filmu dobili vlogo, so bile priprave nanjo tako v Beogradu kot v Peterburgu precej posebne, skorajda usodne. Ob tem, da ste se v kratkem času morali naučiti ruščine in se zrediti za dvajset kilogramov, je neverjeten tudi vaš nočni sprehod po zaledeneli Nevi.

»Ko sem dobil vlogo, sem imel v Beogradu tri mesece časa, da se naučim ruščine in se zredim. Po prihodu v Sankt Peterburg, kjer naj bi se čez nekaj dni pričelo snemanje, se je to preložilo, ker je ena izmed igralk zaradi osebnih težav morala zapustiti projekt. Potrebno je bilo poiskati novo igralko, in nastal je kaos. Vprašal sem se, ali se bo film sploh posnel, hkrati pa sem pričenjal razumeti, kako pomemben je Rusom Dovlatov kot pisatelj. Tudi sam sem bil v precejšnjem kaosu; ko se učite jezik intenzivno tri mesece, se vam v nekem trenutku zazdi, da ne znate ničesar. Vse, kar ste znali pred desetimi dnevi, ne znate več. Ruščina in srbščina se pričneta mešati, jezika sta si podobna in hkrati preveč različna, kar učenje samo dodatno otežuje. Imata podobne besede, včasih tudi iste, a z različnimi pomeni. Tudi v primeru, ko bi bila ruščina moj materni jezik, ne bi bilo enostavno. Ob tem je lik Dovlatova dokaj kompleksen in zahteven, prav tako je težak scenarij in zahteva posebno vrsto priprave. Bil sem sam, brez družbe v nepoznanem mestu, bila je zima, minus 24 stopinj, moral sem se rediti. Neko noč sem se sprehajal po mestu in poskušal zbrati misli, dokler nisem – ne vem, od kod je prišla ideja – v nekem trenutku sestopil pod enega od največjih in najlepših mostov v centru mesta ter pričel hoditi po reki. Nekje sem prebral, da so se nekoč po zamrznjeni Nevi ljudje za šalo vozili z avtom. Bil sem že blizu polovice, ko sem se zavedel, kaj počnem. Če bi padel skozi tisti led, bi me nemara našli spomladi.«

Ko sem videla film Dovlatov, sem pomislila, da je bilo vaše bivanje v Peterburgu pred pričetkom snemanja ena izmed priprav na vlogo. Da nekako vstopite v hladno, brezizhodno, depresivno razpoloženje, ki se vleče skozi ves film.

»Peterburg je eno najlepših mest na svetu, kar sem jih obiskal. In tudi eno od najtežjih. Tudi vreme v njem je težko – hud mraz in velika vlažnost. Zime so katastrofalne. Rusi so mi pojasnili, zakaj je zima v Peterburgu hujša kot v Sibiriji. Ob minus 24 je vlažnost 90-odstotna, medtem ko je v Sibiriji ob minus 40 vlažnost precej nižja. Peterburg je fizično težek, hkrati pa tako impozanten in lep. Prekrasno, prelepo mesto. Zares je nenavaden ta spoj nezdružljivega, teže in lepote. Čuden občutek, še posebej ko sem ga pričel spoznavati z drugega zornega kota, ne več turističnega. Hotel sem ga bolje razumeti, da bi razumel človeka, ki je v njem ustvarjal in da bi razumel kontekst, v katerem je ustvarjal. Tisti mesec dni je bil precej intenziven in naporen, in takšno je bilo tudi snemanje, ki je sledilo v tem težkem, mračnem, a vedrem in lepem mestu.«

In takšen je tudi film, težek, mračen, a lep. Majhni prostori, natrpani z ljudmi, kjer v neusmiljenem režimu nekateri iščejo možnost objav, da bi obstajali kot pisatelji, medtem ko drugi želijo zgolj preživeti. Morda pa je tisto enomesečno bivanje res kaj dodalo vašim pripravam na vlogo.

»Najbrž je, med drugim, vplivalo tudi to. A nastalo je slučajno in teh mesec dni sem izkoristil tudi za to.«

Na premieri v Berlinu ste med projekcijo filma sedeli ob hčerki Dovlatova, Katji. Kako je doživela film?

»Krasno je bilo, bila sva dolgo časa v kontaktu. Med projekcijo me je prijela za roko in ko sem po premieri, kjer sem prvič videl film, iskal izhod iz dvorane, da prižgem cigareto, je prišla za menoj in se mi iskreno zahvalila. Prav tako njena mati, vdova Dovlatova. Bili sta zelo zadovoljni in ganjeni. Bilo je nenavadno, hkrati pa tudi zame ganljivo in lepo.«

V seriji Padec, ki je narejena po osebnoizpovedni knjigi Žarka Lauševića Leto mine, dan nikoli, igrate osrednji lik z imenom Ivan Maslać. Je bila sprememba imena narejena iz spoštovanja do preminulega igralca s tragično usodo, ki je bil tudi vaš igralski kolega in prijatelj?

»Ni bilo posebnega izgovora. Želeli smo zgolj nekoliko odmakniti zgodbo od konkretnega življenja. Da preprečimo gledalcem iskati vzporednice o tem, ali gre za Žarkovo zgodbo. Spremenili smo identiteto človeka tudi z imenom, da povemo zgodbo. Mislim, da je bila to dobra odločitev, saj so jo gledalci lahko gledali neobremenjeno. Namen tega je bil, da namesto iskanja vzporednic doumejo idejo te serije.«

Serija je narejena v tridelni formi. Ob filmski in gledališki postavitvi, ki Ivanov duhovni, moralni in fizični padec prestavita na metafizično raven, se skozi vseh osem epizod prepleta tudi izjemno zanimiv intervju, ki ga Ivan daje po koncu uprizoritve v Podgorici in pred usodnimi dogodki v lokalu, ki so tragično zaznamovali njegovo življenje. Ob odgovorih, v katerih pojasnjuje tudi bistvo igralske umetnosti kot take, sem se spraševala, ali so to zgolj stališča Ivana Maslaća ali tudi Milana Marića.

»Večji del tega intervjuja je bila moja improvizacija. Nekaj vprašanj je seveda bilo napisanih, a te sva Bojan (Vuletič, režiser, op. avt.) in jaz napisala skupaj. Imela sva nekakšno delavnico, kjer mi je postavljal vprašanja, na katere sem odgovarjal, kar je bilo potem del scenarija. Nekateri odgovori pa so prihajali na samem snemanju kot del moje improvizacije.«

Njihov vrhunec je v odgovoru na vprašanje novinarke o tem, ali mu igralske veščine pomagajo v zasebnem življenju. Njegov odgovor sugestivno razloži bistvo igralske umetnosti: »Me sprašujete, ali v zasebnem življenju lažem? Poglejte, vsi ves čas igramo. (…) Morda edino takrat, ko spimo, ne igramo, saj je naš um v sanjah in takrat smo – mi. Vse drugo pa je iluzija, laž, in igralci skozi to iluzijo in laž stremimo k resnici. Kajti bistvo igre ni laž, bistvo igre je resnica.«

»To je moja izjava. Globoko verjamem vanjo. Ob njej ponavljam še eno: Igra je veliko več kot služba in malo manj kot življenje. Ideja igre je stremljenje k absolutni resnici, ne k laži. V življenju je obratno, kontekst je resničen, vendar mnogo ljudi znotraj tega konteksta laže. V gledališču in filmu je kontekst izmišljen, igralci pa si prizadevamo za resnico.«

Je zato Toma doživel tako enormno gledanost in takšne odzive? Vse, kar se v njem čustveno dogaja, in dogaja se ogromno, je resnično.

»Res je. Veliko stvari sem v njem občutil globoko, skozi sebe. Precej mene je bilo v tem filmu.«

Katera scena v Tomi vam je bila najtežja?

»Uhhh. (pomisli) Silvanina smrt je bila morda čustveno najtežja. Precej zahtevna scena je bila. Četudi film ljudje zdaj razumejo kot mainstream film. (premor) Naš pristop je bil resnično strašno iskren. Zelo sem srečen in ponosen, ker smo k filmu pristopili na ta način, da ga nismo zgolj oddelali. Da smo ga zares delali z namenom narediti nekaj dobrega, četudi bi bilo samo za nas.«

Ni bilo samo za vas.

»Ni, kot se je pokazalo. Bilo je tudi za mnoge druge ljudi, kar je še lepše.«

Ste govorili o Padcu z Žarkom Lauševićem?

»Sem.«

Pred ali po snemanju serije?

»Pred in potem. Z Žarkom sva imela zelo lep, specifičen odnos, na kar sem zelo ponosen. Ko me je med skupnim snemanjem vprašal, ali bi hotel igrati v tej seriji, je bil to zame trenutek, v katerem sem se zamislil. Pravzaprav sem takrat že imel odgovor, a sem potreboval čas, da razmislim.

Kasneje me ni hotel obremenjevati. Od trenutka, ko sem sprejel vlogo, sva se slišala šele na predvečer pričetka snemanja serije. Poklical me je kot igralec igralca, kolega kolego, z natančnim razumevanjem, v kakšnem stanju sem bil takrat. To je stanje, v katerem bi igralec najraje vrnili vlogo, rekel, da je ne bo delal, da tega v življenju ne potrebuje. V noči pred pričetkom snemanja čutiš največji dvom vase, vsaj pri meni je tako. Bilo je zelo simpatično in veselilo me je, da me je tisti večer poklical. Govorila sva o marsičem. Celoten pogovor je bil pravzaprav spodbuda zame, da bo vse v redu in da absolutno verjame vame. To je bila osrednja misel, ki mi jo je nekajkrat ponovil. Bilo je zelo lepo, in ko pomislim za nazaj, je bil to zame močan veter v hrbet. V trenutku, ko si v kaosu in ti nekdo reče, da verjame vate, zavest te misli ne sprejme popolnoma, a jo začuti telo.

Med snemanjem se nisva pogovarjala, prvič sva govorila šele, ko je videl serijo, prvič in drugič. Bilo je zelo lepo. Ne bi rad govoril o vsebini teh pogovorov, ker bi želel nekatere stvari ohraniti zase. Bili so lepi, ganljivi in bil sem ganjen.«

Skozi intervju v Padcu ste nekajkrat omenili Stanislavskega. Ste kadarkoli delali po njegovem Sistemu?

»Po Stanislavskem delamo na akademiji, skozi vsa štiri leta. Imamo tudi Brechta, a bistvo je Stanislavski, tako je prepoznan v našem sistemu. Obstajajo tudi druge smeri, vsi se bolj ali manj opirajo na Strasberga, Michaela Čehova, Brechta, a baza je v Stanislavskem.«

Sprašujem zato, ker kadar vas gledamo na odru ali v filmu, se zdi, kot da ne potrebujete Strasbergove metode za učenje emotivnega spomina, da imate aparat, telo, ki z izjemno lahkoto prevaja emocijo. Je to posledica učenja po določenih modelih ali imate svoj način dela?

»Hvala. Imam svoj način dela, a v osnovi sem izobražen po Stanislavskem.«

Prevedla Jasna Lasja

S projektom Na balkonu Balkana na portalu AirBeletrina spodbujamo medkulturni dialog in krepimo sodelovanje med ustvarjalci, ustanovami in državami nekdanje Jugoslavije. Projekt ni nostalgične narave in zazrt v preteklost, temveč osredotočen na sedanje razmere in zlasti namenjen premisleku o prihodnosti, saj želi prispevati k čim uspešnejšemu razvoju regije. Izvajamo ga s podporo Ministrstva za zunanje in evropske zadeve Republike Slovenije.