NA BALKONU BALKANA / Moja književna država, moja književna pravila

Pred nekaj meseci sem napisala prispevek za rubriko Klasika žanra, ki se posveča jugoslovanski in postjugoslovanski kulturi; rubrika izhaja enkrat mesečno v Kulturnih Novostih, podlistku tednika Novosti, in pokriva skupne kulturne tematike regije. Po daljšem omahovanju sem se odločila za Somrak idolov Aleša Debeljaka, zdi se mi, da s tehtnim razlogom.

Danes, ko tako kakor vse življenje sedim na balkonu Balkana, največkrat neudobnem in brez zavetja sence, ki omogoča sprostitev in bivanje v hladu, in v mislih obnavljam snov, ki jo ta položaj ponuja v obilju, se mi zdi, da bi bilo za začetek najbolje, če bi se zatekla k sklicu na lastno besedilo: »Ko je razpadla Jugoslavija, sem jih štela dvaindvajset; dovolj, da mi je uspelo vsaj obrobno sodelovati pri znamenitih osemdesetih, aktivno v mladinskem novinarstvu, pri osiješkem časopisu Ten, in pasivno, kot občinstvo na koncertih, predstavitvah knjig in filmov, kot naročnica na časopise in bralka knjig iz celotnega jugoslovanskega prostora. Po drugi plati pa vendarle premalo, da bi si že lahko ustvarila kakšno mrežo sodelavcev, profesionalne stike in širok kulturni prostor, v katerem bi tudi sama sodelovala. Skratka, nekaj vmes, kakor v naslovu filma Srđana Karanovića (lej, še en kandidat za klasika!). Dovolj, da sem se zavedala, kako mi tema, v katero smo zgrmeli, hrup, ki smo ga slišali, zidovi, ki so jih gradili, grozijo, da me bodo oropali nekaterih trdnih opornikov, ki mi jih je mukoma uspelo postaviti v najstniških letih, vemo pa, kako zagatna so ta. Dovolj, da sem se zavedala, da se je treba nekomu, ki želi izbrisati tvoje priljubljene bende, filme ali avtorje oziroma te prepričati, da tisto ne morejo biti tvoji priljubljeni bendi, filmi ali avtorji, če nisi izdajalka ali, bog ne daj in Marija z dronov,[1] njihova (tale kurziv ni klasika!) – kratko in malo upreti.«

Z avtocitatom sem začrtala začetno pozicijo, torej lahko nadaljujem.

Večer je, in kot običajno opravim nekakšen kratek povzetek dneva: kakor večidel vsi je tudi ta minil hektično, večopravilnostno, kar mi gre po petdesetem čedalje bolj na živce, vendar se zavedam, zdaj je prepozno, da bi se iz tega lahko izvila. 

Ko sem zjutraj čakala na semaforju med vožnjo do poslopja državne televizije, da bi v jutranjem programu priporočila nekaj knjig, so me zjezili zatipki, moram jih popraviti v mejlu, ki ga poskušam napisati in poslati upravnemu odboru Hrvaškega društva pisateljev. Pri tretjem semaforju se mi je, v nasprotju z običajno jezljivostjo zaradi prižgane rdeče, posrečilo napisati »strinjam se, pošljite čim prej!« in pritisniti send. Odzivamo se na vnovično grožnjo, izrečeno pisatelju, na vnovični sovražni govor, namenjen konkretnemu naslovniku. Jurica Pavičić, novinar in pisatelj s svetovno kariero, in njegova soproga Ivana Prijatelj Pavičić, univerzitetna profesorica, sta na zidu splitske hiše, kjer živita, prebrala napis »Komunjaro šugava jebemo te u guzicu« (»Ti garjavi komunajzar pofukali te bomo v rit«), lokalne oblasti pa so jima sporočile, da njun zid ni javna površina in bosta morala za odstranitev napisa poskrbeti sama.

Članica upravnega odbora sem dve leti, občutek imam, da se zadnje čase nenehno ubadamo s sestavljanjem in pošiljanjem odzivov in sporočil, kar manj govori o meri proaktivnosti sedanje sestave upravnega odbora, bolj pa o stanju resničnosti, v kateri živimo. Samo od letošnjega poletja smo se odzvali na izraelski genocid v Gazi, nato na poskuse prepovedi kulturnih dogodkov in festivalov pa na preteči grafit, ki se je pojavil na bloku, kjer živita Miljenko Jergović, novinar in pisatelj s svetovno kariero, ter njegova soproga Ana Bogišić, urednica in lektorica. Avtor grafita na tem novozagrebškem bloku je imel očitno manj homoerotično nagnjenje, bolj pa občutek nadarjenosti za rimanje, čeprav je spregledal, da ga ne premore za pravopis. »Jedne kolovoške noći Miljenko neče dobro proći« (»Enkrat avgusta ponoč bo Miljenko gagal na pomoč«), je pisalo na zidu, z modro barvo pod napisom pa je bilo poudarjeno tisto, kar je grafitar pravzaprav hotel povedati: »Naša država naša pravila«.

Mestne oblasti so se v tem primeru odzvale z odstranitvijo napisa na lastne stroške. Dan zatem se je pojavil še drugi: »Sarajevo ispod Trebevića, povedite Dalilu i četnika Jergovića« (»Sarajevo v vznožju Trebevića, odpeljite Dalilo in četnika Jergovića«), in ne vem, zakaj (ali pa morda vem), ampak medtem ko me je prvi razkačil, me je pri slednjem obšel občutek strašanske žalosti. O tem, kako so v času od tega poletja, po klerofašizmu, ovitem v koncert na zagrebškem hipodromu, pa akcijah braniteljev, s katerimi bi želeli prevzeti vlogo kritikov in cenzorjev umetniških projektov, ter hinavskih in ostudnih izjav trenutne hadezejevske oblasti, ponikalnice fašizma, nacionalizma in sovražnega govora spet privrele na plano, brenči že ves civilizirani svet, in ne bi še naprej o tem.

Ampak bi o temle – naša država, naša pravila (vstavila sem vejico, pesniških darov morda res nimam, vem pa, čemu je namenjen pravopis). Pravzaprav, ne maram mimikrije v prvo osebo množine, raje moja država, moja pravila. Dejstvo, da v tem nisem sama, mi vliva upanje: gesta občanov, s katero so napis na Jergovićevem bloku prekrili z velikimi srci, in občana Anteja, ki je z beležem popleskal zid Pavičićeve hiše, nedvoumno kažejo, da obstajajo ljudje, ki še vedno upoštevajo svoja pravila. Moja primarna država je namreč tista književna. Svetovna književna republika, kot bi rekla Gisèle Sapiro v istoimenski knjigi, književna republika Jugoslavija, bi rekel Boris Postnikov v istoimenski knjigi, zaradi katere po izidu trpi udarce z desnega političnega spektra, izpod peres posameznikov, ki je niso prebrali ali pa je, če so vendarle jo, niso pretirano razumeli dlje od naslovnice in mrzke jim besede Jugoslavija. Verjetno je prav to moja poglavitna težava, balonček na balkonu, v katerem se počutim varno in ki sem si ga z leti izbojevala, kajti kadar vanj vendarle prodrejo vetrovi z Dinare,[2] se moja razočaranja in krhkost krepijo, stabilnost balkona pa je omajana kakor ob velikem zagrebškem potresu.

Medkulturni dialog in transnacionalnost piscev sta temelja, na katerih je postavljena moja država. 

Prestopanje meja brez potnega lista, prost prehod tudi za tiste, ki ga nimajo ali ga nimajo več, kraj, kjer so dobrodošli nomadi. Kakšnih trideset let berem in pišem o knjigah, ki so izšle nedaleč od mojega balkončka, knjigah, ki jih pišejo avtorji iz Bosne in Hercegovine, Črne gore, Hrvaške, Makedonije, Slovenije in Srbije (ste opazili, vrstni red je abecedni), seveda tudi iz književnih republik, bolj oddaljenih od mojega balkončka, in nikoli nisem preverjala njihovih rojstnih listov ter drugih dokumentov. Ukvarjam se z južnoslovanskimi književnostmi, prevajam slovensko književnost, vendar ta interes ne temelji na politični jugonostalgiji, čeprav me obhaja nostalgija po jugoslovanskem kulturnem prostoru, kot tudi po lastni mladosti. In po številu bralcev in založnikov, po prostorih, v katerih lahko predstaviš knjige, po številu poznavalskih kritikov …

V teh tridesetih letih, ko sem najbrž prebrala večino pomembnih knjižnih izdaj in sodelovala s kolegicami in kolegi iz sosednjih administrativnih držav pri različnih skupnih projektih ter gostovala na literarnih festivalih in knjižnih sejmih, sem spletla mrežo, ki je pri dvaindvajsetih, ko je razpadla Jugoslavija, nisem imela. Ob teh sodelovanjih sem dojela še nekaj pomembnejšega – književnosti, ki nastajajo na prostoru nekdanje Jugoslavije, sestavljajo svoj najboljši in edini resnični kontekst. Prežete s podobnimi tematikami in literarnimi postopki se dopolnjujejo, vzbujajo zanimanje, blizu so druga drugi in izhajajo iz podobne tradicije, pri tem pa nimam v mislih knjižne tradicije, temveč – kar je za mojo generacijo celo dosti pomembnejše – popkulturno. Knjige v jeziku, ki ne potrebuje prevoda, kar je sintagma, ki jo na Hrvaškem uporabljajo tudi kot kriterij za dodelitev nekaterih literarnih nagrad, niso na kupu zgolj zato, ker zanje ni bilo treba plačati prevoda; tu gre za senzibilnost in podtekst skupne preteklosti, ki ji nihče s količkaj zdrave pameti ne more ubežati in je izbrisati ali čeznjo napisati žaljiv in nepismen grafit. Pač, lahko, vendar to nič ne pomeni.

Lani sem objavila antologijo Područje signala, mapiranje suvremene proze u Hrvatskoj (2000-2020) (Področje signala, mapiranje sodobne pripovedne proze na Hrvaškem (2000–2020)), v katero sem, ker sem se ravnala po kriteriju jezika, za katerega niso potrebni prevod in prve izdaje pri hrvaških založbah, uvrstila tudi tiste avtorje, ki jih uradni in akademski krogi v nobenem primeru ne bi uvrstili v tako imenovani hrvaški literarni kanon. Ko je nadvse pritrjevalno pisal o njej – bil je skoraj hitrejši od njenega prispetja v knjigarne –, je Miljenko Jergović njen sprejem označil kot »nelagodje v kulturi«, predvidel je molk oziroma da se bo o njej »trosilo nesmisle, ob naštevanju, kdo je in koga ni v njej«. Povem odkrito: Področje signala je doživelo ducat predstavitev in skupaj z mano obiskalo literarne festivale na Hrvaškem in v soseščini, srečala sem številne navdihujoče sogovornike in bralce, dala precej intervjujev, dobilo je nekaj zelo poznavalskih kritiških ocen, pa nekaj takih, v katerih so naštevali, kdo je in koga ni (legitimno!), ter nekaj zelo odklonilnih. V eni slednjih, z desnega političnega spektra, je Področje signala povezano s Postnikovo Literarno republiko Jugoslavijo.

Ko sva prebrala oceno, sva se s kolegom Borisom domislila, da bi začela nositi bedž z napisom – Posthrvat.

Ampak Ministrstvo za kulturo in medije, ki je s svojo politiko odkupa knjižničnega gradiva uvedlo zelo perfiden kriterij, po katerem knjižnice odkupujejo knjige, napisane v hrvaščini ali pa so vanjo prevedene, medtem pa knjige bosanskih, srbskih in črnogorskih piscev pušča v pravnem vakuumu in jih torej ne priporoča v odkup – je Področje signala uvrstilo na B seznam, seznam tistih knjig torej, ki jih knjižnice niso dolžne kupiti, imajo pa možnost, da jih. Najbrž jezik nekaterih od uvrščenih avtorjev ni dovolj hrvaški, pri drugih pa vendarle je, zatorej – nekaj vmes – B!

V moji državi veljajo zelo trdna književna pravila, ki botrujejo tudi mojemu osebnemu kanonu. V mislih nimam le tistega formativnega, s celo vrsto avtorjev in književnih republik, pač pa tega zdajšnjega. Če bi morala z vso odgovornostjo našteti sodobne avtorje, ki jih imam za svoje in katerih pisanje me je spremenilo ter premaknilo za nekaj desetletij nazaj, bi bili tu Dubravka Ugrešić, Semezdin Mehmedinović, Srđan Valjarević, Olja Savičević Ivančević, Lana Bastašić, Bekim Sejranović, Zoran Ferić, Kristian Novak, Andrej Blatnik, Saša Ilić, Rumena Bužarovska, Miljenko Jergović, Bora Ćosić, Aleš Čar, Darko Cvijetić, David Albahari, Aleksandar Hemon, Ivana Bodrožić, Lidija Dimkovska in številni, številni drugi. Tu bi bili Sarajevo, Zagreb, Beograd, Novi Sad, Ljubljana, Skopje, Norveška, Nizozemska … In brezdomstvo, tista Bekimova nikamor, od nikoder. Tu bi bila, ni treba skrivati, postjugoslovanska književnost, hibridna, tako kot so identitete nekaterih avtorjev, to bi bila književna republika, v kateri se kaže(jo) tudi moja (moje) identiteta (identitete). Morda to včasih ni prijetno v tehle naših zadušnih čumnatah, vsekakor pa je pravcato bogastvo iskati odtise svoje biografije na zagrebškem Gornjem gradu, v Horvatovcu in Dobrem dolu, na novosadskem Štrandu in v osješkem Sjenjaku, najti odtise svojih prednikov pri Tržiču, na bregovih Ljubljanice, bregovih Drave pri Varaždinu ter vse tja do daljnega Nižnega Novgoroda, ki ga nihče od treh generacij ene strani moje družine ni obiskal po propadu Ruskega cesarstva. Jasno je, da moja edina pravšnja himna mora vsebovati besede »Horde slovanske krvi / preko reke skozi dni«, to pa ni nič drugega kot Praslovan mojega prijatelja Zorana Predina, ki v življenju stavi na koncept sorodnih duš, in sva se tako tudi našla.

Potem ko sem to jutro priporočila v branje nekatere knjige, med drugimi tudi Vojno in dež Veliborja Čolića, avtorja, čigar dela izhajajo pri Galimardu in je med vojno emigriral iz Bosne in Hercegovine, sem prejela sporočilo s fotografijo nekega notoričnega in precej porogljivega desničarja, ki vodi podobno televizijsko oddajo. Odzval se je na intervju, ki ga je v teh dneh dal odlični Kristian Novak. Ni težko predvideti, za kakšno reakcijo gre, ne zanima me. Sem pa vendarle ošinila komentarje in med njimi našla enega, napisanega z docela enako pisavo kot v izlivih sovraštva na zagrebških in splitskih zidovih: »rad bi videl še malo vojne v tej lepi naši, da bomo lahko delo opravili do konca«. Včasih bi me kaj takega nemara zaskrbelo in prestrašilo, zdaj sem le odložila mobilnik. Če bodo napadli to mojo državo, bom svoja pravila branila z vsem sredstvi. Književnimi. Kratko in malo se je treba upirati.

Prevedla Sonja Polanc

[1] Na Thompsonovem koncertu na zagrebškem hipodromu avgusta 2025 so z droni izoblikovali podobo Matere božje na večernem nebu. (Op. prev.)

[2] Vjetar s Dinare je naslov četrtega studijskega albuma Marka Perkovića Thompsona iz leta 1998 (op. prev.).

S projektom Na balkonu Balkana na portalu AirBeletrina spodbujamo medkulturni dialog in krepimo sodelovanje med ustvarjalci, ustanovami in državami nekdanje Jugoslavije. Projekt ni nostalgične narave in zazrt v preteklost, temveč osredotočen na sedanje razmere in zlasti namenjen premisleku o prihodnosti, saj želi prispevati k čim uspešnejšemu razvoju regije. Izvajamo ga s podporo Ministrstva za zunanje in evropske zadeve Republike Slovenije.