NA BALKONU BALKANA / Vročica poletnih večerov (satirična zgodba)

Primerilo se je nedolgo tega, sredi posebno žgočega poletja 2025.

Medtem ko so se milijoni turistov kot običajno dvizali proti morski obali in jim je znoj lil po obrazu, se jim ni niti sanjalo, da se je med njihovimi gostitelji v majhni, a slikoviti deželi razširjala neka poletna vročica, nekak virus, katerega razsežnosti, nalezljivosti in posledic v tistem trenutku nihče ni slutil. Požrtvovalni znanstveniki Hrvaškega inštituta za širjenje nalezljivih bolezni (HINB) so ne glede na težavne delovne razmere dali vse od sebe, da bi čimprej odkrili vzroke in po možnosti zaustavili napredovanje bolezni. Kakor se je zdelo, ta ni bila pogubna, vendar je bilo bolnikov že toliko, da jih ni bilo mogoče osamiti. Vprašanje je bilo, kako dolgo je zadevo moč nadzorovati in kakšne posledice, vključno s političnimi, bi okužba utegnila povzročiti.

Bolezen je delovala benigno – ali pa je vsaj tako kazalo sprva.

Vsekakor se je zdelo, da gre za nekaj prehodnega. Nekaj, na kar sploh ne bi smeli biti pozorni. Toda znanstveniki so se zavedali, da se je prav tako začela okužba s HIV-om, pa tudi tista nedavna koronavirusna. Pozorno opazovanje je ponujalo ključ za rešitev zagate.

Na prvi pogled je šlo za navadno virozo: vročina, potenje, mrzlica … vse dokler se v nekem hipu bolniki niso začeli vesti, kakor bi bili – pijani! Namreč, vidno vznemirjeni tulijo na ves glas, pojejo, vpijejo nerazumljive neumnosti, režijo se, objemajo drug drugega, ožarjenih obrazov dvigujejo desnico. Pravzaprav, je v šali dejal neki mlajši znanstvenik, je njihovo vedenje prej videti kot rezultat kake skupinske hipnoze kakor pa viroza. Ampak starejši kolegi so ga na kriznem sestanku odpravili le z očitajočim pogledom.

Zdi se, so zaključili, da je treba izolirati specifične simptome, ki jih virus povzroča in zaradi katerih se bolniki vedejo drugače od običajnih, denimo tistih, okuženih s HIV-om ali s korono, za katere je značilna splošna oslabelost organizma.

Kaj hitro so ugotovili, da se okužba začne tako, da – prvič: določeni pevec/pesem spodbudi vznemirjenje in občutje skupnosti, drugič: sledi oblačenje v črna oblačila z značilnimi zgodovinskimi, danes prepovedanimi insignijami iz obdobja fašistične NDH (1941–1945), združenimi s cerkvenimi simboli križa, meča, ščita, plamenice, različnih zgodovinskih oseb kot tudi religijskih ikon, in tretjič: vse to doseže vrhunec z vzkliki iz istega zgodovinskega obdobja ZDS ali Za dom spremni (ustreznik vzklika Sieg Heil). Nekatere, zlasti še neizkušene znanstvenike iz HIZB je morda najbolj fasciniralo dejstvo, da gre za vzklike, pozdrave in pesmi, ki slavijo – drugo svetovno vojno! Vrh tega je bila nemara najpomembnejša značilnost bolezni združevanje množic na kupu in njihova potreba po tuljenju in »pozdravljanju« v skupini, nikakor ne vsak sam. Bolniki, ki jih je prizadel ta nenavadni virus, dobijo najhujše napade zmeraj v skupini. Kakor da bi jim bilo laže skupinsko, in ne posamično, kazati to čudaško lastnost bolezni – stanje izjemne razčustvovanosti.

To je pomembno, so zaključili, saj je povzročanje čustvenega transa – občasnega, včasih pa dolgotrajnejšega, njegov poglavitni vidni izraz.

Do takšnih zaključkov so seveda prišli z opazovanjem ducata dogodkov med poletjem.

Po vtisih sodeč, je bil prelomni dogodek pri širjenju okužbe koncert znanega pevca Marka Perkovića (po tipu orožja, poimenovanega Thompson) na Hipodromu, 5. julija. Skrbno so preučili posnetke in poslušali na ducate pričevanj. Kajti bil je to velik dogodek, na katerem se je zbrala velikanska množica, stotine tisočev predvsem v črno oblečenih mladih, okrašenih s prepovedanimi simboli. Tistega poznega popoldneva so na koncertu v neznosni vročini padali v trans, se vsevprek objemali, pozdravljali z ZDS in izražali še vse druge značilnosti okužbe.

V nekem trenutku so znanstveniki med preučevanjem posumili, da gre morda za religijski fenomen, glede na to, da se je na tem koncertu na odru pojavil tudi katoliški duhovnik, ki je molil, in omeniti je treba tudi podobe Matere Božje, križa in rožnega venca, ki so se prikazali na nebu, sestavljeni iz svetlečih se dronov. Gre nemara za vrsto verske blaznosti, poznane že v srednjem veku?

Povsem upravičena vprašanja, še posebej ko se je izkazalo, da koncert ni bil edina množična manifestacija vročice, temveč šele njen začetek. Sledil je drugi koncert v Sinju, prav tako z več stotisoči obiskovalcev, množica v črnini, na las kot v Zagrebu – nato pa se je v presledku nekaj dni ponovil tudi na nogometnem stadionu v Splitu, kjer so tisoči navijačev ubrano vzklikali prepovedani pozdrav ZDS.

Virus je očitno zajel tudi druge dele države, prav tega pa so se znanstveniki bali. Vendar so po nekaj tednih sprevideli, za kaj pri tej bolezni gre: zaradi delovanja virusa se simpatije do preteklosti (oziroma do NDH in ustašev) izenačijo z ljubeznijo do domovine ali z domoljubjem, kakor se temu reče v hrvaškem novoreku.

In tako je nov virus nazadnje dobil ime: hrvaški ustaški virus ali HUV.

Ker je nekaj ugotovitev znanstvenikov pricurljalo v javnost, so bili nekateri doma in na tujem osupli, prizadevaje si razumeti, za kaj neki gre. Namreč, če obiskovalci koncertov in tekem poudarjajo fašistične simbole v hipu, ko ves preostali svet praznuje osemdeset let zmage nad fašizmom, je očitno, da imamo opravka z motnjo. Nekateri opozicijski komentatorji so celo namigovali, da je to izredno redek množični pojav t. i. retro zavesti. Za primerjavo poglejmo, kaj je zapisal nekdo v nekem nemškem časniku: »Predstavljajmo si, da bi se danes v Berlinu na koncertu zbralo nekaj milijonov ljudi, ki vpijejo Sieg Heil. Ne le policija, tudi psihiatrične ustanove bi imele polne roke dela. Ampak v majhni turistični državi to ni znak za poplah. Domačini se bodisi bojijo okužbe ali pa molčijo spričo šoka, in tujci kajpada tega ne vidijo ali pač ne prepoznajo.«

Od kod ta virus prav zdaj, so se spraševali na družabnih omrežjih. Sledile so kopice razlag, ki jih lahko zvedemo na misel, da ustašoidno vedenje velja za znamenje protijugoslovanstva in protikomunizma. Spletna bitka med ustaši in partizani, kakor je popularno poimenovana ta preklarija, ni nekaj novega, traja že desetletja, ampak zdaj se je na novo razmahnila. Tudi prvi predsednik nove Hrvaške Franjo Tuđman se je mučil z vprašanjem, kako zgraditi novo državo na edini, ki so jo dotlej imeli Hrvatje – vendar je, glej, bila fašistična. Še posebej, ker so bili Hrvatje začetniki in najštevilčnejši pripadniki protifašističnega partizanskega gibanja, s Tuđmanom vred. Zatorej je v ustavi zapisano, da je temelj nove države prav – protifašizem! Po drugi plati pa je to bil čas, ko se je bilo zaradi različnih razlogov treba odreči socializmu in rdeči zvezdi.

Hrvaški se je primerilo, da se druga svetovna vojna zanjo nikoli ni končala. Nadaljevala se je tudi v vojni v devetdesetih, ko so se nekatere prostovoljske brigade poimenovale po zločincih iz NDH, ko je ZDS postal njihov pozdrav, pozneje napol legaliziran (uvedena je bila t. i. dvojna konotacija) – in ko je sodelovanje radikalne desnice v aktualni vladi pomenilo znamenje za oživitev najhujšega v hrvaški zgodovini.

Minevali so tedni, poletna vročina je še kar vztrajala, turistov je bilo vedno več in val simptomov HUV se je, na obup znanstvenikov, širil naprej v različnih smereh. Na primer, med politiki desnice, partnerji v vladi t. i. centra. Namreč, že nekaj dni po koncertu je nekaj radikalno desnih politikov v parlamentu dvignilo roko v fašistični pozdrav. Nekaznovano. Celo na videz racionalen, uravnovešen premier je medijem pojasnil, da je prepovedani pozdrav le del pesmi MPT in kot tak nepomemben. Pri tem se je skliceval na njegov dvojni pomen. In medtem ko so znanstveniki opazovali, v kakšnem obsegu bo virus zajel politično elito, in skušali dognati, ali obstaja zdravilo (je za to potrebno zdravilo, so se že vpraševali nekateri), si je bila opozicijska javnost na jasnem, da premier omalovažuje dogodek, saj je prepričan, da obvladuje položaj.

Nadaljevalo se je takole: znanstveniki so se, logično, vprašali, kaj če se je bolezen že tako razširila, da je zajela zadostno število prebivalcev – če se simptomi v tolikšni meri udomačijo, da postanejo znosni in jih lahko prenašajo tako odporni kot neokuženi posamezniki – ali gre to še vedno šteti za bolezen? Ali vsaj za normalizacijo bolezni, ko se ta transformira, kot denimo pri nekaterih vrstah raka, v stanje, kar so predlagali pristojnim. Prišli so namreč do izredno pomembnega zaključka za obiskovalce in tuje turiste, kot tudi za dežele v okolici: HUV je bolezen, ki izvira iz specifičnih zgodovinskih in političnih okoliščin in napada zgolj Hrvate. Bilo bi skrajno nenavadno, ča bi obolel kak Šved, Srb ali Slovenec. Po tej plati je bolezen vsaj omejena in izolirana na Hrvaškem ter na področjih v okoliških deželah, kjer Hrvatje živijo, kot tudi v diaspori.

Sugestijo, da gre že dodobra razširjeno bolezen imeti za stanje, so vestno sprejeli vsi veljaki. Normalizacija, tj. širjenje omiljenih manifestacij HUV, je sledila hitreje, kot so znanstveniki HIZB in del javnosti pričakovali.

K temu so prispevale tudi domala preroške besede, ki jih je po koncertu MPT-a neformalno izrekel obrambni minister, potem ko je priznal, da je tudi sam na koncertu pozdravil s prepovedanim ZDS: »To ni bil navaden koncert. Tole je nekaj, kar je veliko več kot koncert. In v tem trenutku se bodo nekatere zadeve nepovratno začele spreminjati v politiki in družbi nasploh – v celotni Republiki Hrvaški, v hrvaški zavesti in hrvaškem narodu.«

Z njim se ne strinja tisti del javnosti (večji?, manjši?), ki nasprotuje enačenju patriotizma s poveličevanjem NDH. Seveda niso vsi domoljubi tudi ustašoljubi, toda kaj storiti, ko se je v vročih poletnih mesecih virusno ustašoljubje vsililo kot merilo domoljubja oziroma hrvaštva oziroma patriotizma?

Obstajajo državljani, ki se sprašujejo, kako resno je to stanje. Ali morda želijo politiki in državljani te deželice, ki ima rada koncerte, tekme in vojaške parade, vrniti na oblast kakšno svojo obliko NDH?

Resda številni ne skrivajo, da želijo čisto državo brez priseljencev temnejše polti, najsibo legalnih ali ilegalnih, da o Srbih niti ne govorimo. Ampak bilo bi pretirano, če bi iz tega sklepali, da bi UHV lahko povzročil nekaj takega, kot je bilo zapisano v uvodniku (s podpisom »Poglavnik«) prve številke Ustaša februarja 1932, ki pravi, da so »v boju za svete cilje dovoljena vsa sredstva, tudi tista najstrahotnejša /…/ nož, revolver in peklenski stroj, to so idoli, to so zvonovi, ki bodo naznanili zarjo in vstajenje Neodvisne Države Hrvaške.«

Neodvisna država je ustvarjena, ostala pa je ostra ideološka delitev državljanov, o kateri se turistom (in turizem je poglavitna gospodarska veja) k sreči niti ne sanja.

O prihodnosti okužbe znanstveniki z začetka zgodbe ne marajo govoriti. Pravijo, da so predvidevanja neresno početje in da zadošča, če vemo, da katerikoli virus lahko mutira ali se pritaji do ugodnih okoliščin za njegov nastop.

Ampak politične in druge posledice bolezni tehle strokovnjakov za širjenje nalezljivih bolezni sploh ne zadevajo.

Za številne poznavalce in opazovalce s strani pa je bila vendarle prav bolezen še eden izmed dokazov, da veliko državljanov turistične državice živi v preteklosti in da starejše in novejše vojne v spremenjeni obliki še zmeraj živijo na Hrvaškem.

Prevedla Sonja Polanc

S projektom Na balkonu Balkana na portalu AirBeletrina spodbujamo medkulturni dialog in krepimo sodelovanje med ustvarjalci, ustanovami in državami nekdanje Jugoslavije. Projekt ni nostalgične narave in zazrt v preteklost, temveč osredotočen na sedanje razmere in zlasti namenjen premisleku o prihodnosti, saj želi prispevati k čim uspešnejšemu razvoju regije. Izvajamo ga s podporo Ministrstva za zunanje in evropske zadeve Republike Slovenije.