NA BALKONU BALKANA / Zoran Predin - Alan Ford ni več smešen, ker živimo v njem

Balkan je s svojo »verigo gozdnatih gora« (dobeseden prevod iz turščine) pripet med Sredozemsko in Črno morje ter Panonsko nižino. In je nepremičen, če nanj, seveda, zremo s ptičje perspektive ali pa z visokega balkona. A ko nanj pogledamo od blizu, skozi oči tistih, ki ga živijo in ustvarjajo, se pokaže kot prostor nenehnega gibanja, premeščanja, izmuzljivosti. Včasih je povsod. Včasih nikjer. Včasih je Balkan le ime, ki ga pripišejo drugi.

Z Zoranom Predinom (1958), ki v njem ustvarja s svojim glasom in peresom, preverjamo, kako je videti to območje, ko se po njem razgleduje s svojega balkona, ali pa modelira tudi sam.

Balkan je vedno drugje. Kako oprijemljiv je vam: po čem diši, kakšnega okusa, barve je, kako ga slišite, kakšen je na otip …?  

»Generacije, ki so živele v času Jugoslavije, so doživele dogodke, ki so tako močno zaznamovali njihovo življenje, da so ostali z njimi vse do danes. Tako pač delujemo.  Sam to primerjam s služenjem vojaškega roka, ki je velika, dolga oslarija, polna neprijetnosti, a po tridesetih letih se spomniš samo hecnih trenutkov. In tako je tudi z nostalgijami: slabo pozabljamo, dobrega se potem spominjamo in to delimo z drugimi.

Mi smo imeli srečo, da smo bili mladi v osemdesetih letih. Nas je ta čas drugače zaznamoval kot tiste, ki so bili mladi v šestdesetih. Živeli smo v izredno liberalnem obdobju, vsaj bolj kot v sedemdesetih in kasneje v devetdesetih. Bilo je zatišje, v katerem se je dogajalo marsikaj nepričakovanega.

Ko se je Slovenija odcepila od Jugoslavije in se izognila krvavim vojnam, ko smo začeli nekako uresničevati svojo vizijo ‘druge Švice’, se je pokazalo, da smo se sicer odcepili tudi od Balkana, ampak potem smo ga – vsaj jaz – našli v sebi.  V spominih na odlično košarko, glasbo, umetnost, literaturo, kulinariko. Te stvari so  oblikovale mojo nostalgijo. Nekateri jo napačno razumejo, nekateri se je sramujejo, nekateri je ne znajo uživati. Sam sem ostal prisoten v celotni regiji in ne čutim te nostalgije kot nekdo, ki po letu 1990 ni več našel ničesar dobrega v prejšnji državi.«

Videti pa je, da sam pojem Balkana prepoznavate bolj kot vir navdiha kakor pa kot zgodovinsko-politično breme?

»Balkan ne pomeni nujno slabega. V športu, zlasti košarki, so t. i. balkanske lastnosti izredno zaželene. Se pravi: boriti se do konca, biti samosvoj, inovativen, nesramen, če je treba; seveda znotraj pravil igre. Balkanskost pomeni tudi strastno predanost  – ljubezni do glasbe, izražanja čustev.

Ko opazujem Slovence, ki praznujejo novo leto v Beogradu, vidim, kako  zelo se spremenijo. Slovenci zunaj Slovenije postanejo drugačni. Nekaj zavor pade, bolj so sproščeni, nasmejani, glasnejši. V tem ni nič slabega. Nerodno postane, ko se vrnejo domov in se v svetu stereotipov začnejo tudi malo sramovati svojih čustev in dejanj, kar je povsem nepotrebno.«

Potovanja, množična praznovanja in druženja v Beogradu, ki jih omenjate, nehote prikličejo podobo selitve narodov, čeprav v tem primeru začasnih. Ob tem se porodi zgodovinska asociacija: prihod Slovanov na to območje, kar pa lepo naravno vodi k vaši pesmi Praslovan. Ta z nami živi že 45 let in se je iz kritike tedanjih političnih veljakov razrasla v univerzalno kritiko avtoritarnih sistemov. Kako si razlagate, da so se te pesmi tako močno oklenile generacije? Zakaj po vašem še vedno nagovarja tako širok krog ljudi?

»Takrat smo verjeli, da se z razpadom enoumja za vedno poslavljamo od takšnih avtokratskih sistemov. A hitro se je pokazalo, da niti demokracija ni idealna – da je zelo občutljiva na kup stvari.

Praslovan se je prvič zares uresničil, ko smo ugotovili, da smo sami sebi najbolj nevarni – v hlastanju po pohlepu in požrešnosti. Recept, ki ga danes po svetu uresničuje Donald Trump, je zrastel prav iz teh kapitalističnih vzorcev. Mogoče ravno zato, ker so se nekatere stvari na videz spremenile, v bistvu pa se niso.

Da imamo kavbojke, pralni prašek in dostop dopornografskih filmov, nas ni spremenilo v prave demokrate, ki bi upoštevali pravila in spoštovali zakone. To je v bistvu bolezen vseh teh režimov.

Praslovan se zdaj uresničuje že tretjič ali četrtič – prav zato.

Pred kratkim sem bil v Leskovcu na predstavitvi novega romana Borisa Dežulovića. V njem opisuje človeka, ki fiktivno pošlje nekoga v čas nacističnih pivniških razgrajanj v Münchnu, da bi eliminiral Hitlerja. Da bi to dosegel, mora zelo natančno razumeti tisti čas in tedanje razmere. Zato se opre na medije iz dvajsetih let, na New York Times, berlinski telefonski imenik … In takrat se mi je porodila ideja: on o tem piše sto let pozneje. Če bi nekdo sto let po današnjih časih, torej okrog leta 2125, poskušal napisati kaj podobnega o našem obdobju, bi naletel na lažne novice. Takrat si imel enega Hitlerja – morda še Mussolinija. Zdaj jih je, ne vem, vsak dan več.«

Praslovan pa odpira še eno plast identitete, slovansko. Se vam zdi, da se pri nas laže poistovetimo z njo? Zakaj se zdi, da ima izraz Slovan bolj plemenit prizvok, medtem ko Balkanec pogosto nosi breme stereotipov in zgodovinskih napetosti?

»Poskusite vprašanje o slovanski identiteti postaviti Dalmatincem, ko k njim na morje pridejo Poljaki, Čehi ali Rusi. Odgovor morda ne bi zvenel tako romantično.

Razvajeni smo zaradi dediščine pisateljev, kot so Dostojevski, Tolstoj, Bulgakov, zaradi Čajkovskega, Chopina, pa tudi zaradi slikarjev, kot so Kandinski in drugi. To so slovanski dragulji devetnajstega stoletja, simboli neke plemenite romantike, ki je danes skoraj ni več.

Danes iz slovanskega sveta k nam prihajajo drugačni ljudje, kot turisti, poslovneži, pogosto oblikovani po vzorcih sodobnega kapitalizma. So Slovani, a pogosto z zelo pomanjkljivo vzgojo. V času berlinskega zidu so k nam bežali izobraženi, vrhunski umetniki, zato se je rodil stereotip, da so vsi takšni. Pa niso. Po padcu zidu se je oblikovala nova kasta bogatašev, ki je razkrila tudi temnejše plati slovanske duše in značaja.

Kljub temu verjamem, da je v Rusiji in drugod ogromno kakovostnih, plemenitih in odličnih ljudi. Le da so zdaj skriti pod radarjem.

Pogosto se čudimo, kako je avtokratizem uspel prav tam, kjer je dolgo vladala trda roka Sovjetske zveze – na Slovaškem, Češkem, Poljskem. To je kot nihalo, ki je zanihalo v smer, kakršne si nismo predstavljali. Morda smo pričakovali kaj bolj romantičnega.«

Pa vstopimo še globlje v prostor nekdanje Jugoslavije. Večkrat ste že poudarili,  da marsikdo niti ne ve, kako močno ste bili, in še vedno ste, tam prisotni. Začelo se je z Lačnim Franzem in novim valom. Kaj je bil po vašem tisti povezovalni faktor, ki je omogočil takšno sodelovanje v regiji? Je šlo za močnejše sporočilo, ki bi ga morda potrebovali tudi danes?

»Liberalno vzdušje osemdesetih let je pokazalo, da smo bili vsaj na glasbeni sceni veliko bolj osvobojeni zapovedanih oblik patriotizma. Absolutno, sam sem patriot, a na svoj način. Vsakič, ko se vrnem v Slovenijo, mi je toplo pri srcu. Ne maham z zastavami, to čutim bistveno drugače.

Imel sem srečo, da je bilo po Titovi smrti nekaj let zatišja pred nevihto. Takrat se je pokazalo, da bi lahko funkcionirali kot ekonomska konfederacija samostojnih držav. Še vedno mislim, da se bomo, ko bomo vsi v Evropi, čez nekaj let povezali vanjo. Trenutno smo nekakšni drugorazredni državljani, kar se mi zdi, da ne bomo dolgo prenašali.

Dokaj težko je razložiti nekomu, ki tega ni doživel, kako je bilo živeti v nekakšnem partnerskem razmerju z Jugoslavijo, z ostalimi republikami in narodi. Srbi so nas imeli res radi … vsaj nekateri. In razpad jih je močno prizadel. Ideja o bratstvu in enotnosti je živela, ni bila izmišljena. Potem pa smo postali dežurni krivci, dokler niso čez nekaj časa ugotovili, da je glavni krivec za razpad v bistvu njihov. Tam se je začelo in tam se je tudi skuhalo.

Danes te generacije vse to dobro razumejo, in takšnih zamer ni več. Ravno nasprotno – preraslo je v razumevanje, celo idealiziranje. To so procesi, ki se v različnih družbah in pri narodih manifestirajo na svoj način. Mi smo kot žemljica počili na pol in takšni gremo naprej, dokler se ne zacelimo. Smo pa še vedno bistveno na boljšem kot mnogi v Srbiji ali na Hrvaškem.«

Omenjate razpočeno žemljico: država je razpadla, med nekdanje republike so se zasidrale meje, a vi ste jih ves čas prehajali, kot da so nevidne. Sodelovali ste z umetniki nekdanjega skupnega prostora, denimo z Arsenom Dedićem, njegovim sinom Matijo in mnogimi drugimi ter  ohranjali mostove. Kaj vam je bilo pri tem dolgoročno pomembno, se pravi onkraj trenutnega ustvarjalnega impulza?

»Zame je bila najpomembnejša urbanost. V začetku osemdesetih let smo imeli rock koncerte v vsaki večji vasi, posebej na Primorskem, po vsej Sloveniji. Zdaj je ravno obratno. Ruralno je prodrlo v mesta in medije ter bilo predstavljeno kot naš način življenja, nekaj, kar nam daje identiteto. Jaz pa iščem urbane sredine, kjer je urbanost liberalna, levičarska, kjer se spoštujejo človekove pravice, kjer je živ boj proti fašizmu, seksizmu in rasizmu. Takšne sredine najdem v velikih mestih, ki jih je na Hrvaškem in v Srbiji bistveno več kot v Sloveniji. Tam najdem tudi sorodne duše, o katerih pogosto govorim.

V osemdesetih so me poznali kot frontmana in avtorja Lačnega Franza. Ko se je država razbila in so se začele vojne, so se vezi pretrgale. Generacije tistega časa so se po vojni razšle po svetu. Ko pa so se poti znova odprle, sem bil prvi, ki se je vrnil v dvorano Sava centra, in sicer z mešanim pevskim zborom Tone Tomšič. Takrat Slovenci nismo bili več dežurni krivci in sprejeli so nas navdušeno.

Nato sem se, bolj nepričakovano, lotil projekta Tragovi u sjeti – po stopinjah nežnega spomina. Z enim najboljših evropskih jazz pianistov Matijo Dedićem sem posnel dva albuma znanih jugoslovanskih pesmi v jazz preobleki – samo klavir in vokal. Takrat se je zgodilo nekaj nepričakovanega. Kot Slovenec sem imel prvič prednost pred drugimi: v Srbiji sem pel hrvaške pesmi, na Hrvaškem pa srbske.

V Nišu sem v dvorani Doma vojske pel Galeb i ja, pesem Oliverja Dragojevića v dalmatinskem narečju. Srbi so jokali in peli z menoj. Nekaj dni pozneje sem pel Balaševićevo pesem Priča o Vasi Ladačkom in Dalmatinci so metali kozarce po tleh. Ko prideš do sorodnih duš, se stvari poenostavijo.

Letos, 8. februarja, sem v Beogradu nastopal z Nikolo Čuturilom, mojim starim prijateljem, kitaristom iz Beograda. Skupaj sva posnela album Analogna rasa. Napisal je pesem Još imaće nas, ki sem jo prepesnil v Še vedno smo tu. Na sprejemu slovenskega veleposlaništva jo je v slovenščini zapel za kakih 300 ljudi iz Srbije. Pred nastopom sem vprašal, ali so že kdaj slišali Srba peti v slovenščini, a ni nihče dvignil roke. Nikola je pesem zapel brez naglasa, ker je treniral s prevajalko mojih romanov v srbščino, in doživel velik aplavz.

Rekel sem: ‘Starejši se spomnite, kje ste bili, ko je umrl tovariš Tito. Mlajši, kje ste bili, ko so ubili Johna Lennona. Vsi pa zdaj veste, kje ste bili, ko ste prvič slišali Srba peti v slovenščini.’ Projekt Analogna rasa gre v obe smeri. Na svoje koncerte vabim slovenske kolege, da se tam predstavijo, preskočijo morebitne zadrege in tako izenačimo razmerje gostovanj slovenskih bendov izven Slovenije, ki je še vedno slabo v našo korist. A stvari se izboljšujejo. Lani so bili tam Mi2, Gušti in brata Vuksanović iz Avtomobilov. Letos gre Drago Mislej – Mef v Novi Sad, čez en mesec pa Vlado Kreslin in Anja Rupel v Beograd. Mi pa bi morali gostiti Kralja Čačka v Mariboru na festivalu Lent, a je na meji ugotovil, da mu je potekel potni list. Letos bomo to nadoknadili.«

Očitno se vas ne da uloviti v stereotipe, ki jih imajo ljudje na širšem območju nekdanje Jugoslavije o Slovencih. Hrvaški kolumnist Boris Dežulovič je duhovito pripomnil, da Zoran Predin ni Slovenec iz naših stereotipov, ampak da je v resnici Bosanec, Balkanec, Praslovan. Ste njegovo izjavo razumeli kot duhovito provokacijo, ali je morda z njo zadel v srž vaše umetniške, identitetne lege?

»Zagotovo nisem tipičen Slovenec. Sem pa vsekakor Slovenec, le nekoliko drugačen. In morda v tem nisem osamljen. Takšnih Slovencev nas je vsak dan več.

Stereotipi so zelo zabavni, dokler ne postanejo omejujoči. 

Ni lepšega trenutka, ko ugotoviš, da si lahko koga odvrnil od rasističnih opazk, recimo ko za tvoje moštvo igra temnopolti igralec iz Afrike. Toda takšne misli ne izginejo iz vseh teh glav takoj. Na žalost imamo doma ljudi, ki si svojih privilegijev ne znajo predstavljati v sodobni, odprti družbi. Namesto da bi v sebi poiskali moč in se predstavili z lastnimi argumenti, se raje zatekajo k prepiru in sovraštvu. Združeni v sovraštvu, to je zdaj najbolj moderno. Sovražiti druge in se zaradi tega počutiti kot boljši pripadnik naroda, vere ali političnega prepričanja. To je po mojem ena najhujših bolezni današnjega časa.«

Ali jezik umetnosti najuspešneje prebija sovraštvo in nacionalne meje, ki ustvarjajo predsodke? Vsaj bolj kot politika in tisti, ki krojijo naš vsakdan?

»Kakovost politikov in prek njih tudi politike je z vsakim dnem nižja. V politiko nihče več ne želi, strokovnjakov je tam zelo malo. Postala je močvirje, kjer se lovijo dobre plače in pokojnine. Zato je iluzorno pričakovati, da se bo tam kaj resnično premaknilo. Izobraženi, ustvarjalni ljudje, praviloma bolj odprtega srca in duše, z več empatije, se v takšni politiki ne vidijo.

Glede na količino groznih nepričakovanih, nazadnjaških in zlonamernih pojavov, ki prihajajo v modo, pa mislim, da tak svet ne more dolgo trajati.

Umetnost je nekakšen mednarodni potni list. Zato tudi ne maram, da se vanjo vmešava politika. Zdaj se pojavljajo vprašanja o sodelovanju Izraela na Eurosongu, a če Rusi ne smejo sodelovati, potem niti Izraelci ne bi smeli. Se pravi, umetniki naj služijo svoji umetnosti brez dodanih političnih ali verskih agend.«

Kako močan potni list pa ima humor? Je ob političnih napetostih in občutljivostih še vedno učinkovito orodje za podiranje zidov in preseganje meja?

»Humor ima težavo. Tisti, ki so znali dobro ironizirati politične neumnosti, so zdaj ujeti v paradoks: politiki sami počnejo stvari, ki so še bolj neumne, smešne ali groteskne, kot si jih komedijanti ali satiriki sploh lahko izmislijo. Življenje jih prehiteva po desni. Ko gledam kakšno oddajo, v kateri posnemajo politike, vidim, da jih  že naslednji dan politiki s svojimi dejanji presežejo. Naši komiki jih dokaj težko dohajajo.

Monty Python večini ni več smešen. Živimo v času Alana Forda, ki se nam je pred 30 leti zdel neznansko smešen in zabaven, danes pa je skoraj dokumentaren. Kaj je sploh še dober humor? Se pravi, prenesen pomen z duhovitimi bodicami – vse to zahteva nekaj branja in znanja. Če tega ni, se ljudje ne smejejo, ampak se počutijo užaljene in prizadete. Zato je humor, kakršnega sam razumem, ena od prvih žrtev novega enoumja. In tokrat globalnega.«

Je tudi »balkanski« humor ogrožena vrsta?

»Niti ne. Gibljem se v zelo lepem balončku. Moram priznati, da pravega stika z resničnostjo morda nimam, a jo zaznavam, empatično občutim. Znotraj mojega sveta je ta humor še vedno živ.

Beograjski, srbski, splitski, dalmatinski humor, vsi so si zelo podobni in hkrati različni. Zadnja takšna duhovitost, ki sem jo slišal iz Srbije, je prišla po bolečem porazu njihove košarkarske reprezentance na prvenstvu v Nemčiji, kjer so pričakovali zlato medaljo. Nekdo je rekel: ‘No, če smo izpadli, smo izpadli, važno je, da je vse ostalo OK.’ To je črn humor v najboljši obliki.«

Kako pa se je skozi desetletja spreminjal vaš stik z občinstvom? 

»V principu se ni spreminjal. Ključno je, v kakšnem žanru nastopaš – ali igraš na prostem za tisoče ljudi ali v klubu za sto ljudi, kjer vsakogar vidiš v oči. Nekatere stvari sem se kot samouk naučil sproti, tudi skozi napake. Najprej: ne smeš se bati občinstva. Če ti vliva strah, si v napačnem  poklicu.

Zavedati se moraš, da so ljudje svoj čas in denar namenili tebi, tvoji umetnosti. Zato se moraš na vsak koncert posebej dobro pripraviti. Zdaj znam hitro ugotoviti, kakšno občinstvo me posluša. Ko to začutim, se osredotočim na to, kar želim povedati z izborom pesmi.«

Ali je v tem smislu kaj drugače v Beogradu kot v Ljubljani?

»Danes mi ni pomembno, ali je pred menoj  20 ali 2000 ljudi. In seveda, vsak se tega loteva po svoje. Moj kolega Đorđe Balašević je imel štiriurne koncerte, približno uro in pol je govoril. In če je kdaj utihnil, so se v občinstvu spraševali, ali je jezen nanje. Jaz si ne privoščim daljših najav v večjih dvoranah. V manjšem klubu pa se z občinstvom pogovarjamo in tam se lahko zato ustvari posebno vzdušje.«

Vaše občinstvo je generacijsko raznoliko in med njim so tudi takšni, ki ob umoru Johna Lennona niso bili rojeni, še ob 11. septembru ne. S svojim ustvarjanjem, od literarnega do glasbenega, naravno prestopate meje. Ali prav ta duh prestopanja lahko navdihne mlajše generacije ustvarjalcev za gradnjo bolj povezanega in tudi progresivnega balkanskega prostora?

»Mislim, da so ekonomske migracije prinesle tudi veliko dobrega. Naučili smo se jezikov. Moji sinovi sodelujejo z vrstniki iz Črne gore, Srbije, se pravi, ne glede na to, od kod kdo prihaja. Tako pride do izmenjav, izkušenj z drugačnimi navadami, jezikom in njegovimi posebnostmi, ko ista beseda nekje pomeni nekaj, drugje pa nekaj drugega. Mene to veseli.

Kar se moje komunikacije tiče, jaz se še vedno vozim po makadamu. Velikokrat imam predolg jezik ali pa me kaj razjezi in potem povem preveč ali pa narobe. Ampak se učim in v  naslednjih 15 letih bom to, upam, izpilil. Vsakomur bi priporočal, naj čim več bere, potuje, spoznava druge in drugačne ter naj se druži.«

In če sklenemo pogled z balkona Balkana: če bi s kitaro sedeli na enem takšnem balkonu pred raznoliko množico iz vseh držav, katero svojo pesem ali knjigo bi ji posvetili? 

»Ha. Zelo radi imajo pesem Pridi k meni. Je ljubezenska balada, malo postavljena na glavo. Študent se zaljubi v svojo profesorico in nima poguma, da bi ji to povedal. V obeh jezikih mi je uspelo ustvariti intimno, a ritmično zelo nalezljivo vzdušje. Ta bi bila prava.

Kar se tiče romanov, pa Cirkus Astralis, moj tretji roman. Poslal sem ga hrvaškemu režiserju Rajku Grliću, ki bere moje zgodbe. Bil je navdušen. Zdaj je že preveden v angleščino. Zdi se mi, da ni primeren le za balkanski balkon, ampak kar za globalnega.«

S projektom Na balkonu Balkana na portalu AirBeletrina spodbujamo medkulturni dialog in krepimo sodelovanje med ustvarjalci, ustanovami in državami nekdanje Jugoslavije. Projekt ni nostalgične narave in zazrt v preteklost, temveč osredotočen na sedanje razmere in zlasti namenjen premisleku o prihodnosti, saj želi prispevati k čim uspešnejšemu razvoju regije. Izvajamo ga s podporo Ministrstva za zunanje in evropske zadeve Republike Slovenije.