NA KRIŽPOTJU SREDI VASI - Zgodba o Robertu Johnsonu

Predstavljajte si širna bombažna polja … Bombaž na levi, bombaž na desni, vmes pa dolga in prašna makadamska cesta. Večeri se in žuželke žagajo vsenaokrog … Po cesti stopa suhljat mladenič, ves črn, pa še v črni obleki, da ga v mraku skorajda ni videti. Izdaja ga le bela cigareta, ki mu visi iz ust. Na glavi ima klobuk, na rami nosi kitaro. Utrujeno se vleče po cesti, ki ji ni videti konca, ampak njegov korak je vztrajen … kakor je sam vztrajen v želji, da mu bo uspelo preživeti kot potujočemu bluesovskemu pevcu. Mrmra si melodijo in besede: »I woke up this morning, feeling round for my shoes ...«. Žuželke, ki se oglašajo v noči, in komarji, ki brenčijo okoli njegove črne glave, so dobra spremljava njegovi pesmi, in tu in tam jih mladenič počasti z ustno harmoniko, ki otožno zareže svoj mol v zvezdnato nebo … Tako pride do križišča, kjer prav tako ravna, prašna in makadamska cesta pravokotno seka tisto, po kateri hodi. Križišče je brez oznak, in ker se mladenič ne more odločiti, ali bi šel naravnost ali na sever ali na jug, sede na skalo ob križišču dveh cest, vzame v roke kitaro in zabrenka. Nenadoma, od nikoder, kakor bi se vzel iz zraka, se za njegovim hrbtom pojavi gromozanski črnec s svetlečimi rdečimi očmi. Mladenič ga niti ne opazi in se hudo prestraši, ko mu velikan vzame kitaro iz rok. V nekaj sekundah jo uglasi in z vsemi prsti zabrenka po strunah. »Takole,« reče z globokim glasom. »Takole igraj na kitaro in odprl se ti bo nov svet!« Vrne mu kitaro. Mladenič je zmeden in prestrašen. Nejeverno gleda v prikazen in v kitaro v svojih rokah. Zabrenka po njej in v trenutku se mu zazdi, kakor bi slišal več kitar hkrati. Navdušeno se zahvali nočnemu obiskovalcu in ga povpraša, kaj hoče v zameno, ker mu je tako dobro uglasil kitaro. »Nimam kaj veliko dati,« reče. »Imaš, imaš ...« odvrne črni velikan. In ker mladenič še boj začudeno gleda vanj, doda: »Dušo! Svojo dušo mi daj!« 

In legenda je rojena! 

Seveda, mladenič s klobukom in cigareto v levem kotičku ustnic je Robert Johnson, takrat še neznani potujoči pevec bluesa, ki pa je kmalu po tem srečanju prišel na glas kot najboljši bluesovski kitarist. 

Kaj pravzaprav vemo o Robertu Johnsonu? 

Poznamo skladbe Love in Vain, Come On In My Kitchen, Walkin' Blues, Sweet Home Chicago, Cross Road Blues ... Kaj veliko zapisov o njem ni. Vemo, da je igral blues in da je prodal svojo dušo hudiču na nekem križišču v Misisipiju … Okej. Pač legenda, pospremljena s polno mero mistike in skrivnosti. Legenda o legendi. Drži, da je igral blues, in to tako prekleto dobro, da je postal posmrtni zvezdnik, pri katerem so črpali velikani rocka in bluesa, z Bobom Dylanom, Keithom Richardsom in Ericom Claptonom na čelu. 

Drži tudi, da ni bil bel, da je bil črn, ampak dejansko ni bilo pri njem nič črno ali belo. Če pustimo ob strani legendo o prodani duši, ki v resničnem svetu ne zdrži, od kod mu tako rekoč čez noč talent za igranje kitare, s katero se dolgo ni mogel proslaviti niti toliko, da bi imel za kruh, kaj šele za viski? Pa še njegova prezgodnja smrt … Tudi ta je ovita v tančico skrivnosti.