Pred nekaj dnevi smo se mudili v Novi Gorici. Prijatelj nas je odpeljal v Rafutski park, ki leži natanko na meji med državama. Danes je ta meja skorajda nevidna, oziroma ni nevidna, zdi se kakor prelivanje barv na akvarelu, in tako Slovenija postopoma prehaja v Italijo, nekoč pa, v Jugoslaviji, v časih, ko se je porajala naša domišljija, je to bila ločnica svetov, meja med nasprotujočima si načinoma življenja. Zapuščen Rafutski park in v njem vila Rafut, v kateri je domoval Higienski zavod, je bil takrat točka, kjer se je končala Jugoslavija. Na vrhu griča nad Zavodom stoji znameniti Frančiškanski samostan Kostanjevica z grobnico Burbonov, v kateri je pokopan predzadnji francoski kralj Karel X. z družino in enim od ministrov, in čaka na svoje vstajenje, ampak nas, otroke svojega časa, je vendarle dosti bolj zadeval Higienski zavod.
Prva stvar, ki sem jo uzrl, ko sem se znašel pred vhodom v park, mi je bila znana in blizu. Arhitektura vhodnih vrat, vse tiste oblike in ornamenti, so del nekoliko zapletene podobe sveta mojega rojstnega kraja. In seveda sem začutil nekakšno posebno naklonjenost, kakršno navsezadnje občutim tudi do Antona Laščaka, Lasciac Beya oziroma Laščak bega, ki se je tukaj, na tem mestu, v svojem rodnem kraju, ne zavedajoč se, kaj vse mu bo še prineslo življenje in kaj mu bo v njem odvzela velika zgodovina, namenil zgraditi vilo.
Anton Laščak se je rodil v slovenski goriški družini, študiral je arhitekturo na Dunaju, vendar je bil po kulturni in narodni pripadnosti Italijan in Furlan. Pravijo, da je javno govoril slovensko, jezika se ni sramoval, toda ni bil Slovenec. Moj stari oče Franjo Rejc je bil desetletnik v Tolminu, ko je Laščak kupil posestvo na Pristavi, na južnih obronkih Kostanjevice, da bi tam postavil vilo s prostranim parkom, v kateri bo, kakor si je predstavljal kot ugleden petdesetletnik, pričakal starost. Franjo Rejc bo, čeprav podobnega izvora kakor Laščak, ostal vse življenje prepričan Slovenec.
Moj stari oče Franjo Rejc je bil desetletnik v Tolminu, ko je Laščak kupil posestvo na Pristavi.
Čeprav so se Franjevi sorodniki v obdobju med vzponom fašizma, ko so se njihovi domači kraji znašli v Italiji, krvavo borili zoper Italijane, je sam znal zelo mirno in razumno razložiti, kako so na Primorskem v njegovem času potekali procesi narodnostnega ločevanja: ljudje s podeželja in primestni reveži, služkinje in nosači so ostali Slovenci, tisti pa, ki so se preselili v mesta in jim je v njih uspelo doseči boljši socialni položaj, so postali Italijani. To je bilo manj povezano z izvorom in narodnostno zavestjo, je menil Franjo, dosti bolj pa s kulturo mesta. Le nepopustljivo trmasti, puntarji iz Kneže denimo, so ob vsaki priložnosti in za ceno življenja bili Slovenci. Je bil moj stari oče ponosen na svojo odločitev, da bo do konca ostal Slovenec? To ni pomembno vprašanje njegovega življenja. Pomembneje je, da ni imel nikakršnih težav z ljudmi, ki so jih življenje in čustva usmerili drugače in so, četudi sinovi in hčere slovenskih staršev, postali, denimo, Italijani.
Je bil moj stari oče ponosen na svojo odločitev, da bo do konca ostal Slovenec? Pomembneje je, da ni imel nikakršnih težav z ljudmi, ki so jih življenje in čustva usmerili drugače.
Anton Laščak je kot dunajski arhitekt prišel v Egipt, kjer je v Aleksandriji in Kairu zaslovel kot stavbenik stanovanjskih palač, bank, javnih zgradb. Razvil je svoj lastni arhitekturni slog, ki ga bodo umetnostni in arhitekturni zgodovinarji preprosto poimenovali – neoislamski. Kar je precej nenatančno, preohlapno, od njegovega sveta in življenja odmaknjeno ime za to, kar je Laščak uresničil. Gradil je namreč hiše po meri tistega, kar je videl in doživel v Aleksandriji. Recimo, da bom, med gledanjem njegovih hiš na spletu ali ko stojim pred vilo Rafut in pred vhodnimi vrati v park, prepoznal prvine ali duha tiste otomanske arhitekture, ob katere obrisih sem odraščal v Sarajevu, ampak to ni enako, tako kot niso Sarajevo, Plovdiv in Carigrad enaki Aleksandriji in Kairu.
Fotografije, na katerih Anton Laščak, z drugim imenom Antonio Lasciac, pozira v opravi egiptovskega odličnika, s fesom na glavi in z odlikovanji na poprsju, so čudovite in meni na moč ganljive, kak ducat jih je najti na spletu. Na teh podobah, do katerih občutim intimno bližino, uteleša Laščak beg prav tisto, po čemer bi tudi sam hrepenel, če bi se rodil v istem svetu in mestu kakšnih sto let prej.
V Laščakove zgradbe v Aleksandriji in Kairu so poleg prvin orientalske in otomanske arhitekture ter svojevrstnih detajlov z egiptovskih gosposkih in grajskih stavb vgrajene tudi njegove svojske in nerazrešljive identitete. Rafutski park, z vilo vrh pobočja, je avtoportret tega moža. Nič ne opiše naše osebnosti tako pomenljivo kakor hiša, v kateri bi radi preživeli življenje.
Anton Laščak je bil otrok tiste dobe, ki so ji naredili konec streli Gavrila Principa. Le v Habsburški monarhiji, tem imperiju magično realističnih identitet, ki je poleg oddaljenih zunanjih meja imela tudi zapleteno mrežo notranjih, se je mogel roditi in odrasti Laščak beg, Italijan in Furlan slovenskih staršev in dunajskih kulturnih nazorov, ki bo mir in tolažbo našel v prvinah vere, ki ji ni pripadal. Na koncu vseh poti je Anton Laščak umrl pri devetdesetih, v Kairu. Iz svoje goriške domovine je med drugo svetovno vojno prebegnil v svojo egiptovsko.
Rafutski park, z vilo vrh pobočja, je avtoportret tega moža. Nič ne opiše naše osebnosti tako pomenljivo kakor hiša, v kateri bi radi preživeli življenje.
Čeprav sem odrasel v Jugoslaviji in sem njen razpad doživel kot petindvajsetleten, tačas nisem bil ne v Gorici ne v Tolminu, pa tudi priložnosti nisem imel, da bi neposredno občutil mejo med svetovoma, ki je tam tekla in ki je, kakor pretesen čevelj, vse življenje žulila mojega starega očeta Franja Rejca. Zato si zdajle, ko stopamo po Rafutskem parku in se fotografiramo ob starem hrastu plutovcu ter fascinantnem skupku bambusov, lahko samo predstavljam, kakšen je bil ta kraj v jugoslovanskih časih, tedaj, ko so petični zahodnjaki prečkali mejo, da bi igrali na srečo v igralnicah hotela Park, kamor pa je bil vstop državljanom SFRJ seveda prepovedan. Partija je varovala našo nedotaknjenost, kot bi bili hurije, rajske device, ki bodo izgubile nedolžnost šele ob skorajšnjem prihodu komunizma.
In ko stojim pred še ne obnovljeno vilo, ki ji bodo, pravijo, z evropskim denarjem lahko vrnili njeno prvotno podobo, mi pride na misel, da so najverjetneje semle, v Higienski zavod, na pomlad leta 1972 prihajale kolone ljudi na cepljenje proti črnim kozam. Deželi je grozila katastrofa bibličnih razsežnosti, zato je cepljenje zagotovila vojska. Razširjanje virusa so v Jugoslaviji učinkovito zaustavili, ni segel v Evropo. Ni prečkal bližnje meje, ki bi jo danes zlahka prepešačili, ne da bi nas italijanski policisti sploh pogledali. Takrat cepljenim sta ostala dosmrtna brazgotina na levem ramenu in spomin na prestani strah v neki mračni jugoslovanski pomladi.
Razširjanje virusa so v Jugoslaviji učinkovito zaustavili, ni segel v Evropo.
Higienski zavodi so bili v nekdanji Jugoslaviji trdnjave proti širjenju nalezljivih bolezni, kot najpomembnejši dejavnik preventive so bili izhodišče obsežne propagandne kampanje navajanja naših narodov in narodnosti na higieno. Pred socializmom smo bili ljudje umazani. Nismo si umivali rok, jedli smo iz skupnih posod, zboleli za skupnimi boleznimi, ki smo jih prenašali iz roda v rod, kot glavno kulturno dediščino. Pred socializmom je bila Bosna in Hercegovina domovina endemičnega sifilisa, množica zvečine mlajših pa je od Triglava do Gevgelije umirala za tuberkulozo. Higienske navade so prišle med ljudi z nauki zdravnika Andrije Štamparja, še enega od dunajskih študentov, ki je leta 1919 postal načelnik urada za higieno pri Ministrstvu za narodno zdravje Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev ter bil leta 1946 eden od ustanoviteljev Svetovne zdravstvene organizacije. Česar ni bilo mogoče do konca izpeljati v kraljevini, ker vladajoči politični sistem ni mogel ustvariti učinkovite skrbi za reveže, se je v celoti udejanjilo v socialistični Jugoslaviji.
Telesno higieno je mogoče uresničiti, z duševno pa je stvar dosti težja. Pri slednji se je socializem pokazal kot popolnoma neučinkovit. Kakor bo neučinkovit tudi vsak prihodnji politični sistem.
Duševni higieni se posvečajo ljudje, kakršen je bil Laščak beg, ki pripovednikom ponujajo svoje življenje kot večno nedokončano zgodbo o tem, iz česa vse lahko sestojijo človeške identitete in po čem vse koprni duša, da bi bila celovita. Drugače kot telesna higiena, ki teži k čistosti, duševna higiena teži k nečemu, za kar žal še vedno ne premoremo izraza, vendar je prav nasprotje čistosti. Medtem ko telo terja odsotnost vsega, kar škoduje zdravju, pa duša hlepi po prisotnosti vsega, kar zmore sprejeti vase.
Prevedla Sonja Polanc
