Nekega zgodnjepomladanskega dne sem se s prijateljem Mohorjem nastavljal še sramežljivim sončnim žarkom, ki so padali na teraso pred njegovo hišo. Mogoče sva se tam že preveč zasedela, kajti najin pogovor je počasi zamrl, teme, ki so nama ljube, sva izčrpala in napočil je čas, da gostitelj, ki je svojčas delal tudi kot DJ, zavrti kaj iz svojega bogatega repertoarja. Po nekaj udarnih ritmih anglosaksonskih glasbenikov je iz zvočnikov zadonel znan glas. Greva, punca, v južne kraje, je vabil, glas pa je bil Perotov. Zelo prepoznaven. Raskav in sproščen, na trenutke len, predvsem pa kul.
Vsak k... ima že svojo biografijo, je rekel moj prijatelj. Pero pa ne!
Strinjal sem se in dodal, da sem prebral tudi nekaj zelo dobrih biografij. On tudi, je rekel, ampak Pero si jo pa res zasluži, je dodal in jaz sem se spet strinjal. Napolnjena s sončno energijo sva takoj stopila v akcijo. Mohor je poznal Perota in ga je takoj poklical. Jaz sem biografijo o Perotu predlagal Čandru, ki jo je z veseljem »požegnal«.
Dan je bil lep in vse se je zdelo tako enostavno. Pa ni bilo čisto tako.
Pero, skromen, ki se nikoli ni rad razgaljal v javnosti več, kot je bilo treba, in po vsej verjetnosti že fino naveličan pompa, ki se je že od najstniških let ustvarjal okoli njega, je menil, da to ni najboljša ideja.
A j... ga! Kaj pa zdaj? sva se vprašala. Nič, bom jaz govoril z njegovo ženo. Darja ga bo prepričala, je rekel Mohor, in nekako se je izšlo. Pero je popustil in še pred poletjem sva se dobila na kavici v eni od gostiln na Kodeljevem, kjer oba prebivava. Soglašala sva, da se morava bolje spoznati, da ga jaz kot pisec biografije začutim, on pa se mi mora odpreti, mi zaupati. Že po nekaj uvodnih besedah sva ocenila, da s tem ne bova imela težav. Še več: bil sva si edina, da vsekakor nočeva kakega špeha od knjige, kot je to v navadi pri biografijah, ki so polne nekih datumov in podatkov, ki si jih nihče ne zapomni, so pa na voljo na wikipediji itd. Da pa bi vse skupaj še bolj utrdila in potrdila, sva se zmenila, da me tu in tam vzame s seboj na koncert ali pa kakšno drugo zadevščino, ki je povezana z njim in njegovo glasbo. Tako sem na začetku poletja prisostvoval snemanju videospota za pesem z njegove nove, prihajajoče plošče in se čudil njegovi energiji, konec julija pa sem ga spremljal na zabavo ob rojstnem dnevu njegovega prijatelja Gašparja Gašparja Mišiča.
Tule je kratka foto in video reportaža s tega dogodka.
Pero je seveda izkušen moški, za njim je malone že 50-letna kariera glasbenika in je takih izletov že vajen. Predlagal je, da naju vozi Matjaž Zupan, glasbenemu občinstvu bolj znan kot pevec skupine Kalifornija, pa tudi kot solo izvajalec MZ Hektor, ki ne pije alkohola in je precej odgovoren človek. Sedli smo v njegovo kugo, in ker sem hotel združiti prijetno s koristnim, sem ga povprašal, kaj so njemu kot glasbeniku pomenili Pankrti.
Dejansko nisem verjel, da misli Pero resno s tem, ko mi je rekel, naj vzamem kopalke s seboj. Da se bomo kopali v našem morju. V Ljubljani je deževalo in dež je bil lep. Spral je prah z ulic in laže se je dihalo in nisem niti pomislil na kakršnokoli kopanje, ampak moje izkušnje vsekakor ne dosegajo Perotovih. Izkazalo se je, da je vedel, o čem govori. Vedel je tudi, kje na naši obali je najlepše mesto, da se malenkost osvežimo. Sam sem bil tam prvič, a sem mu zaupljivo sledil.
Rezidenca Vina Koper je fascinantna. Le streljaj stran od Hrvaške, od Dragonje, do koder sežejo vinogradi avtohtonega refoška, bele istrske malvazije, shiraza in rumenega muškata, ki veselo rastejo v tem submediteranskem podnebju. Sprejem je bil veličasten. Bolj ko ne so bili veseli Perota, jaz in Matjaž pa sva se hitro umaknila izpred objektiva fotoaparata lokalnega novinarja. Za dobrodošlico je bil šampanjec iz neke njihove trte, a jaz, ki sem bil tam »službeno«, in Matjaž, ki je odgovoren človek, sva sramežljivo namočila zgornjo ustnico v peneči se nektar, potem pa sva si vzela vsak svojo mineralno vodo.
Ker imam pri svojih letih marsikatero hibo, tu in tam pa tudi kakšno izkušnjo, sem takoj videl, da zabava diši po nevarnosti. Dobrote, takšne in drugačne (v detajle tukaj ne bi šel), so bile vsenaokoli in jaz sem samo človek iz krvi in mesa. Odločil sem se, da čim prej opravim, kar sem se namenil narediti, in vzel mobitel v roke. Glede na to, da imam glasbo zelo rad, sem takoj prepoznal nekaj akterjev z naših odrov. Tukaj je nekaj posnetkov, mogoče ne najboljše kvalitete, ker nisem ravno vajen takšnega početja, so pa dovolj zgovorni.
Slavko Ivančić pravi:
Tulio Furlanič pa:
Ti kleni možje, »legende z obale«, so brez težav povedali, kaj si mislijo o Perotu, Jan Plestenjak pa je prosil za 20 minut, da se pripravi. Takole pravi:
Po mojem skromnem mnenju je bil edini, ki je razumel »novinarsko delo«, ultramaratonski plavalec (ne vem, kako se temu v resnici reče) Martin Strel, brez katerega, kot kaže, ni prave zabave, pa kamorkoli že pridemo. Bil je edini, ki je rekel v mojo mobi kamero tisto, kar sem ga prosil (na posnetku se sicer malomarno vidi moj prst, ker, kot rečeno, nisem ravno vajen tega početja, ampak namen je vsekakor dober):
Pero, ki se je moral rokovati z vsakim gostom, me je kot svojo senco vseskozi predstavljal kot pisatelja. V nekem trenutku sem ga prijazno naprosil, če me lahko predstavi kot svojega novega kitarista, ker se mi je zdelo, da bi na ta način dobil več razumevanja, odobravanja in »ljubezni«. Pero je to z nasmeškom in brez vprašanj storil. Se mi zdi, da so se mi potem ljudje bolj odprli.
Ljubezni, takšne in drugačne … Ampak, samo ena je prava »ljubav« …
Matjaža sem vprašal, zakaj je toliko glasbenikov na Gašparjevi zabavi in odgovoril mi je, da je gospod Mišič, ko je bil poslanec, naredil veliko na področju avtorskih pravic za glasbenike. Bog v malem ... 😊In bogovi slavijo! Ob dobri glasbi, seveda.
Odgovorni Matjaž naju je ob prvem mraku pričel preganjati, ker je imel še neke zasebne zadeve. Odšli smo. Kot smo bili dogovorjeni. Niti jaz niti Pero se nisva kaj preveč upirala, kar mi daje upanje za nadaljnje sodelovanje … Če se nekaj zmeniš, se tega držiš. Meni povsem samoumevno. Na poti nazaj smo bolj ko ne molčali in poslušali glasbo po izboru MZ Hektorja. V to se ne bi spuščal. Lahko rečem, da je bilo vsemu navkljub lepo. Vse se je spet zdelo tako enostavno. Ko smo prispeli v temno Ljubljano, sicer lepo sprano od dežja, sem se v nekem streznjenem trenutku zavedal, da vendarle spet ni tako enostavno. Dobil sem občutek, da je Pero (pre)velik možakar in vsekakor (pre)velik zalogaj za eno kratko biografijo, kot sva na začetku dorekla. Izrazil sem svojo zaskrbljenost glede tega, Pero pa je vame uprl tisti svoj prst, ki sem ga že 100x videl v njegovih glasbenih spotih in vsaj 10x na njegovih koncertih. In potem je svojim hripavim, kul glasom rekel: Ti lahko!
P.S. Knjiga o Petru Lovšinu bo izšla spomladi leta 2025, ob njegovi sedemdesetletnici.