NA POTI S PEROTOM LOVŠINOM - odlomek iz knjige

Cesta proti našemu cilju je vedno bolj strma. Na eni strani so nepregledni smrekovi gozdovi, na drugi pa daleč spodaj vidimo Mežo, ki se svetlika v mesečini. Pogled je lep, je pa tudi nevaren, moram reči. Tudi vožnja našega voznika se mi ne zdi preveč varna, a pravi, da mora imeti konstantno brzino, sicer ne bi prišel v hribe po precej zasneženi cesti. Če komu, bom pa ja zaupal gasilcem, se tolažim, nakar mojster na presenečenje nas vseh vklopi sireno. Modre luči utripajo v ritmu zvoka viijuuu viijuuu, ki osvetljuje in straši vse naokoli. Noro, še nikoli se nisem vozil v avtomobilu s prižgano sireno.   

»A gre bolj naglas?« je Riki prav tako navdušen kot jaz.   

Šofer odkima in spretno vijuga po zasneženi cesti. Smo na nujni vožnji, zgleda. Zgoraj nas že nestrpno pričakujejo.   

In res skozi sprednjo šipo zagledam luči, ki osvetljujejo naš cilj in množico ljudi pred veliko hišo. Medtem ko nas z aplavzom in nasmehom, ki je, v to sem prepričan, posledica tuljenja sirene, pozdravljajo, se sprašujem, kako so oni prišli sem gor. Ob strani sicer opazim ratrak, ampak dvomim, da so se vsi skobacali nanj.   

Voznik se na moje vprašanje samo nasmehne, organizator zabave pa nas ob glasnem spodbujanju pospremi v sobo, ki je namenjena za bekstejdž. Prostor je dobro založen z jedačo in pijačo, tudi precej udobna sedežna garnitura je tam, v kotu pa opazim celo namizni nogomet.   

»Večerja se še pripravlja,« reče gostitelj in doda, da bi bilo dobro, da bi se tudi nastopajoči počasi pripravili.   

Riki in Kosta gresta na oder, da pripravita ozvočenje in kar je še potrebnega za dober zvok in dober koncert, s Perotom pa se malenkost okrepčava. Ne preveč, kajti glavna jed, kot je napovedal dobrodušni gostitelj, še prihaja. Stopiva pa za namizni nogomet in odigrava eno partijo.   

»Menda si tudi veliko brcal?« ga spomnim, medtem ko si na sprednjih igralcih namešča žogo za strel na moj gol.   

»Ja,« reče. Verjetno je preveč osredotočen na mojega vratarja, ki dosledno sledi žogi.   

Iz njegovega zapisa vem, da je nekaj časa igral velik nogomet, pa mu je Marjan Rožanc dal na lep način vedeti, da ni ravno za ta štos.   

»Na Kodeljevem sem bil doma, tam sva se igrala jest in sestrca. Ona se je učila pr Slovanu rokomet, z očetam sva igrala mali nogomet ...« si prepevam v glavi, medtem ko sledim žogi.   

Pero ustreli proti mojim vratom in jaz ubranim njegov strel. Žoga se spet odbije k njegovemu rdečemu napadalcu in v drugo je uspešen. Udari iz prve in zadane. Ponosno se nasmehne, ko reče: »Ena nula!«   

Poleg Saša Udoviča, ki ga omenja v svojem zapisu, je igral tudi z Dušanom Kosičem in Alešem Čehom. Medtem ko se na sredini boriva za žogo, mi omeni, da je bilo svoj čas samo na Kodeljevem sedem malonogometnih klubov. On je začel v klubu Golovec, s katerim so bili mestni prvaki, potem pa so ustanovili svojo ekipo in se poimenovali Kodeljevo.   

»Igrali smo jaz, Grega Tomc, Emil Filipčič File je bil na golu, pa Sašo Bole iz benda Bombe je bil kar dober,« reče, medtem ko skuša spraviti žogo v napad, pa mu jaz to spretno preprečujem. 

»Igrali smo jaz, Grega Tomc, Emil Filipčič File je bil na golu, pa Sašo Bole iz benda Bombe je bil kar dober,« reče, medtem ko skuša spraviti žogo v napad, pa mu jaz to spretno preprečujem. »Nekaj časa je z nami igral tudi Janez Janša. Bil je pravi steber obrambe. Tisti koncert na Kongrescu smo Pankrti odigrali tudi zato, da bi ga dobili ven za derbi z Bizovikom. A potem na tekmo seveda ni prišel. In tudi na nobeno drugo več.«   

»Pa ti?« ga vprašam in isti trenutek popustim, da je žoga spet pri rdečem v napadu.   

»Jaz sem bil v špici napada,« mi reče in hitro sproži proti golu, a zgreši in žoga se od bande nekako odkotali k meni v napad. »V obrambi sem bil manj aktiven,« reče.   

»Prepustimo obrambo obramboslovcem,« rečem jaz.   

Njegovega rdečega vratarja ujamem povsem nepripravljenega in potisnem žogo v gol.   

Ena ena.   

In potem mi govori o tem, da so se na Kodeljevem vsako popoldne kar na dveh igriščih igrale tekme mestne lige in da so se on in prijatelji potem še desetletje, ko niso več tekmovali v nobeni ligi, dobivali vsako nedeljo ob dveh na igrišču in vedno se jih je nabralo vsaj za dve ekipi.   

»A so v vojski vedeli, da si v bistvu zelo športen tip, ne samo glasbenik?« ga vprašam.   

»Po moje si nobeden ni kaj takega mislil,« reče Pero, in medtem ko takole čvekava, mi on iz špice napada zabije še dva gola.   

Morda bi mi še kakšnega, a mora na oder. Tam je vse pripravljeno za koncert.   

Tudi Korošci poznajo vse njegove pesmi. In dobri pevci so, v to se prepričam, ko jih slišim prepevati znane uspešnice, s katerimi jih razveseljujejo Pero, Kosta in Riki. Občinstvo je pretežno starejšega datuma, je pa tam tudi nekaj mladih deklet, ki se vsaj na začetku držijo bolj v ozadju.   

Po koncu koncerta razgreto občinstvo zahteva Bandiero rosso in Slovenija gre naprej. Koroška je uporniška, nemško govoreči ljudje niso daleč stran, pesmi sta povsem na mestu, čeprav me izbira navijaške himne vseeno malenkost preseneti. Doslej je še nisem slišal na nobenem od Perotovih koncertov.   

Ustrežejo jim. Po koncu sedemo v veliko jedilnico, kjer nam postrežejo z večerjo. Lahko potrdim, da ima gostišče Plaznik dobro kuhinjo. Medtem ko mlaskamo, Perota povprašam o navijaški himni.   

»Začelo se je zelo spontano,« reče Pero. »Igor Vidmar je proti koncu devetdesetih angažiral mene, Predina in Kreslina, da bi bili na bežigrajskem štadionu predskupina Johnnyju Cashu ... No, Johnny Cash je potem zbolel, pa je Vidmar rekel, dejmo mi to naredit v Križankah, in smo ... In smo Križanke razprodali ... 

»Začelo se je zelo spontano,« reče Pero. »Igor Vidmar je proti koncu devetdesetih angažiral mene, Predina in Kreslina, da bi bili na bežigrajskem štadionu predskupina Johnnyju Cashu ... No, Johnny Cash je potem zbolel, pa je Vidmar rekel, dejmo mi to naredit v Križankah, in smo ... In smo Križanke razprodali ... In to je potem ratalo odmevno ... Igrali smo skupaj po celi Sloveniji, vsak s svojim bendom ... Hodili smo na športne prireditve, na fuzbal, čeprav je bil Predin bolj za basket. No, potem se je Slovenija leta 2000 uvrstila na svetovno prvenstvo v fuzbalu ...« pravi Pero.   

Prekine, ker na mizo prinesejo nove dobrote. Mislim, da že tretji hod.   

»In potem,« nadaljuje, medtem ko poplakne grižljaj, »so iz Nogometne zveze poklicali vsakega posebej ... Mislim, mene, Vladota in Zorana, če bi šli pozdravit naše fuzbalerje pred magistrat. Bili smo seveda za in smo se dobili pri meni doma vsak s svojo kitaro in smo malo brenkali, jaz pa sem imel takrat ravno komad Sam en majhen poljub, pa sem zapel: »Sam en majhen gol mi dej, Slovenija gre naprej« ... In potem so oni iz NZS-ja rekli, da naj naredimo himno iz tega, in ker je bila sama začetna ideja moja, sta se kolega strinjala, da bo najbolje, da sam dokončam pesem ... Prvi del mi je še nekako hitro ratal, za drugi del pa sem moral iti na Karibe, da sem dokončal svoje delo,« pove med smehom.   

Medtem se lotimo sladice in Pero nadaljuje: »In to je potem postal en tak velik dogodek! Spet smo imeli turnejo po vsej Sloveniji, pa sponzorje, reklamo na teveju, komad se je povsod vrtel, nas pa so predstavljali pod imenom Za vedno IN. No, še najbolj je odmeval tisti dogodek, ko smo Slovenci preplavili trg Dam v Amsterdamu ... Še danes je veliko takih, ki radi rečejo: Ja, tam sem pa bil.« Pero doda, da takrat ni bilo v navadi, da bi reprezentance imele svojo navijaško himno. »Bili smo ena prvih reprezentanc, ki je imela svojo himno. In za tako majhno državo tudi neverjetne navijače.«   

Ja, pomislim, samo pravi navijač in ljubitelj športa lahko naredi eno tako navijaško himno. Ni pa to bila njegova prva himna, mimogrede. 

Ja, pomislim, samo pravi navijač in ljubitelj športa lahko naredi eno tako navijaško himno. Ni pa to bila njegova prva himna, mimogrede. Na pobudo Marjana Rožanca so Pankrti že leta 1986 zložili himno Slovana. Grega Tomc je napisal besedilo, Pero pa glasbo. Himna je izšla na singlu in bila pravi unikum. Promocija himne Slovana je bila v menzi v Rožni dolini, skupaj s Perotom pa jo je na odru odpel tudi Rok Petrovič. Ja, reče Pero, Marjan Rožanc je imel strašansko rad fuzbal. In hja, hvala, Johnny Cash, dodajam jaz, ki si med drugim prispeval delež, da smo Slovenci dobili svojo navijaško himno.   

Ko se fino napokamo, se namenimo proti našim prostorom. Gostje na zabavi, za katero sem pozabil, čemu v čast je bila, nas trepljajo in se nam nasmihajo. Ko zapremo vrata, se konča koroška avantura. Velja nepisano pravilo: kar se v bekstejdžu zgodi, v bekstejdžu ostane.