Načini poslušanja

Na eni svojih zgodnejših fotografij imam približno dve leti, moji lasje so še vedno kratki in presenetljivo svetli, sedim pred glasbenim stolpom (morda največjim tehnološkim ponosom naše družine v zgodnjih devetdesetih), ušesa pa mi pokrivajo velike slušalke. Pravzaprav je, vsaj vse odkar vem zase, pri nas doma v ozadju igral radio – navada moje mame, ki brez glasbene podlage ne zdrži dlje od minute in pol. In očitno, odkar sem se naučila natakniti slušalke, tudi sama glasbo poslušam, ne glede na to, kaj počnem. V bistvu marsikaj, nekoč predvsem učenje, danes pa v glavnem odpisovanje na maile ali vožnja, zame postane precej neprijetna izkušnja, če v bližini ne igra glasba.  

Ta nenehna obkroženost z glasbo se verjetno tudi smiselno kaže v mojem okusu zanjo, ki je precej eklektičen – čeprav največ časa poslušam zvrsti, ki se nagibajo v smer indie folka in indie rocka (oziroma žanra »stomp and holler«, ki to ni in ga je pred leti samovoljno izumil in poimenoval Spotify), me je oče okužil s klasičnim rockom, babica s slovenskimi narodnimi pesmimi, sošolci s popularno glasbo 2000-ih, inštruktor vožnje z Janis Joplin, mentor na študiju v ZDA s countryjem, prijatelji z balkansko in latino glasbo …