NAJLJUBŠE ŽIVALI

Vsako jutro, ko se zbudim in si odidem pripravljat zajtrk, v jedilnici zagledam svoj in očetov portret. Simbolično darilo celjske ilustratorke Lile Prap. Kot nosorog se hitim prestavljat po kuhinji in si pripravljat kavo, ki po navadi prekipi, potem jo hitim nerodno pospravljat, da mi pade na tla zdaj gobica zdaj žlica, s katero v džezvo dajem kavo, in tako naprej, drugo za drugim, vse in povsod. Ko mi naposled uspe rešiti, kar se od prekipele kave rešiti da, ko se nekajkrat ponesrečim še pri pripravljanju jajc, pa z rušilno silo skozi vrata, ki se zaradi sunkov zmeraj bolj polegajo, prispem na balkon. Tam ponavadi zagledam novo razdejanje, ki ga na mizici pusti oče. Vse polno šalic, madežev in pepela. Kamorkoli se obrnem – dokazi o prebujanju dveh nosorogov. Drugače pa, ne kot nosorog, prej kot maček, vse skupaj na koncu za sabo pospravim in se odpravim na obisk, v pravljični svet Lile Prap. 

Prebivališče Lile Prap in Borija Zupančiča, njenega vseživljenjskega partnerja, slikarja in socialnega delavca, je na severu Celja. Ko tja prispeš, zagledaš pravo pravcato posestvo, zgrajeno iz štirih poslopij. Hišo obdajajo visoka drevesa in bujna živa meja, ki radovednim očem zakrivajo pogled. Zraven stoji garaža, za garažo potok, blizu pa so še Lilina delavnica oziroma galerija, obrnjena proti polju hmelja, in prenovljena hiška namenjena za oddajanje.