Sobotni obisk tržnice je za mnoge postal ritual. Že zgodaj zjutraj se med ljubljanskimi stojnicami začnejo zbirati ljudje, da si priskrbijo sveže pridelke, ki so prišli naravnost z vrtov in njiv in iz katerih bo nastalo pozno sobotno kosilo; v vrečkah ali nakupovalnih torbah pa je tudi pogled vnaprej – na nedeljo, ko je tržnica zaprta, spomini iz otroštva pa kličejo po goveji župci, v kateri se skupaj s kakšnim govejim bočnikom kuha še mnogo korenja, koleraba, zelena, kakšen kolut pora in šopek peteršilja. Je pa obisk tržnice več kot samo nakup pridelkov … Za mnoge, med katere, mimogrede, sodim tudi sam, je to eden od ljubših pobegov. Medtem ko kupujem domače bučke, kumare in dišeča zelišča, vedno naletim na katerega od prijateljev ali znancev in večkrat pristanemo na kavi v enem od mnogih lokalov, ki so tam ravno zaradi teh, recimo jim, ritualov. Tržnica tako ni zgolj prostor nakupov, ampak tudi točka druženja.
