Najznosnejša lahkost bivanja

Ker se ne spomnim, od kdaj, bi lahko zapisal, da me že od nekdaj zanimajo možnosti nekonvencionalnih oziroma alternativnih stanj zavesti. Pravega vzgiba za ta interes ne znam najti, sumim pa, da izvira iz dejstva, da nočem – niti ne morem – dojemati življenja kot nekaj zgolj fizičnega, oprijemljivega, celo materialističnega. Povsem možno pa je seveda tudi, da je pri tem že od začetka šlo za dobri stari eskapizem.

Tega področja dolgo nisem raziskoval, niti se nisem o njem spraševal. Šele na faksu, ko sem postal obseden z The Doors ter se pričel gibati v nekoliko bolj intelektualno-zadetkarskih krogih, sem ta interes začel ozaveščati. Stonerska mentaliteta mi je nekaj časa zelo odgovarjala in ugotovil sem, da imam preprosto rad občutek zamaknjenosti, ki mi ga je dala trava. Eksperimentiral sem z različnimi settingi ter se v njih (razen socialnih) počutil hkrati doma in obenem daleč, daleč stran: na vse, kar sem poznal, sem pod vplivom trave ali hašiša lahko pogledal nekoliko drugače, iz drugačnega zornega kota.

Glasba je bila drugačna, moja čustva so bila drugačna, sámo telo se je čutilo drugače.

Vse je imelo večji pomen in hkrati manjšo težo.

Kljub tem eksperimentom v načinih zaznavanja pa dolgo nisem izkusil prave halucinacije ali tistega, kar so The Doors mislili s »prebojem na drugo stran«. Na travi bi navsezadnje karkoli od tega tudi težko dosegel. Toda neke lepe poletne noči, ko sem kadil hašiš (ki je vsaj v naših koncih veljal – in kolikor vem, še vedno velja – za precejšnjo redkost), so se moja vrata zaznavanja očitno odprla nekoliko bolj in znašel sem se sedeč na kavču svoje sobe, kjer sem osuplo opazoval nadrealistično, skoraj magično prelivanje barv na steni. Prizor ni trajal dolgo, in ko je stena spet postala bela, sem iz zakajene sobe šel na balkon na svež zrak in tam – kot nekaj čudovitega, a tudi povsem normalnega – opazoval, kako so se šibke sence dreves, ki jih na tla metala mesečina, nežno premikale. Bile so tridimenzionalne in človeških oblik. Tista slika se je nepreklicno vžgala v moj spomin. Poimenoval sem jo V sanjskem vrtu tekočih senc in je eden najpomembnejših eksponatov v galeriji »mojih trenutkov«. 

Po tem dogodku sem začel resneje raziskovati poti, ki vodijo v ta zamaknjena, drugačna stanja zavesti in dojemanja sveta okoli sebe, v svet, ki mu ne vladajo znani in dokazljivi zakoni materije. Vozovnica v ta svet je samo ena. Psihedelične droge. Na tej točki se je začela moja dolga odisejada s temi substancami, ki žal ni tako pestra in barvita, kot bi si kdo mislil. Odisejada v tem primeru namreč pomeni predvsem blodenje.

Hitro se je izkazalo, da se za kakršnekoli eksperimente v tej smeri gibljem v napačnih krogih, hkrati pa si nisem upal spustiti se povsem v neznane, in moja psihedelična ekspedicija je tako zaradi nedobavljivosti robe za kar nekaj let ostala na stranskem tiru. Do teh substanc enostavno nisem mogel priti na način, ki bi se mi zdel varen. Čakal sem na pravi trenutek. Med čakanjem sem veliko bral o tej temi in razvil svoje približno pozitivno mnenje o sintetičnih substancah ter veliko boljše o naravnih – še posebej o gobah. Tistih zloglasnih norih gobah, ki po naši zakonodaji še vedno sodijo v isto kategorijo prepovedanih substanc kot heroin, kokain in podobni težkokategorniki. Bolj sem bral o tem, bolj sem verjel – in še vedno verjamem – da je psihedelična izkušnja nekaj, kar je človeku zelo naravno (zgolj pozabljeno), zato sem vedno želel, da je naravna tudi pot do nje.

V zadnjih desetih letih mi je nekajkrat vendarle uspelo priti do gobic.

Prvič sem jih vzel sam. Poskrbel sem za primerno glasbo in se umiril. In čakal. In čakal. Zgodilo se ni nič. Tudi naslednjič je bilo isto: nič. Nič, razen tega, da sem se tistega dne pozneje zastrupil s pokvarjenim mesom. Dogodka sta bila mogoče povezana, mogoče ne. Tretjič sem jih vzel s prijateljem. Skoraj do jutra sva popivala in grizljala gobe. Gram po gram. Bila sva daleč od kakršnekoli jasnosti, toda tripal ni nobeden. Gobe so bile sveže in zdaj vem, da sva jih imela premalo. Globoko razočaran nad tem, da se mi tista slavna »vrata zaznavanja« nočejo odpreti, sem začel brskati za možnimi vzroki, da gobe name nimajo vpliva, in ugotovil, da je bil verjetno problem v antidepresivih, ki sem jih v tistem obdobju še jemal. Antidepresivi menda onemogočajo kakršenkoli trip. V luči tega dejstva mi ni ostalo drugo, kakor da svojo ekspedicijo spet preložim za nedoločen čas.

Četrtič sem dobil gobe v dar za rojstni dan. Priloženo je bilo navodilo, kako si iz njih pripraviti čaj. Ker nisem več jemal antidepresivov, sem ves vzhičen sledil tem navodilom – in verjetno s prevročim pripravkom uničil psilocibin v njih. Zgodilo se ni nič, jaz pa še vedno nisem obupal. Kak mesec pozneje smo si z gobami spet prekrižali pot in … V peto je delovalo. Petič je uspelo. Na lep avgustovski večer leta 2024 se mi je po skoraj dvajsetih letih poizkušanja končno uspelo prebiti na »drugo stran«. In bilo je čudovito.