Nasilje, ki se ga ne vidi in kako izgleda v 'urejenih' družinah

O nasilju še vedno razmišljamo v podobah, ki jih je lahko prepoznati, recimo v povišanem glasu, v udarcih, v dogodkih, ki jih je mogoče dokazati. Veliko manj pa govorimo o oblikah nasilja, ki ne puščajo vidnih sledi in zato lažje obstajajo znotraj struktur, ki delujejo stabilno. Urejena družina, z vsemi zunanjimi znaki 'normalnosti', je lahko prostor, kjer se takšne oblike ohranijo najdlje. Antropološko gledano družina ni samo prostor intime, ampak tudi institucija. Ima svoje norme, rituale, razpored moči in pričakovanja, ki jim je treba zadostiti. V mnogih okoljih je družina še vedno temeljna enota družbenega ugleda, navzven videti kot skladna, funkcionalna in predvidljiva celota. V takšnem okviru postane nadzor nad vedenjem, govorom in čustvi del vsakdanjega reda. Ko govorimo o nasilju, ki se ga ne vidi, govorimo recimo o tem, da se nekomu sistematično jemlje veljavo, kar pomeni, da se njegove odločitve razveljavljajo, njegovi občutki relativizirajo, njegove besede preoblikujejo, dokler ne začne dvomiti vase. O tem, da nekdo določa, kaj je sprejemljivo in kaj ne, kdo lahko govori in kdo ne, kdo ima prav in kdo mora popustiti. O tem, da se odgovornost za napetosti vedno znova preusmeri na isto osebo, ki postopoma prevzame vlogo krivca, tudi takrat, ko ni ničesar storila. Gre za nadzor, ki se ne kaže v prepovedih, ampak v stalnem usmerjanju, na primer, kako se je treba obnašati, kaj je primerno reči, kaj obleči, kako naj človek razume to, kar se mu dogaja.

Gre za razvrednotenje, ki ni glasno, ampak vztrajno, pripombe, ki zmanjšujejo, popravki, ki brišejo pomen tega, kar je nekdo v resnici želel povedati, interpretacije, ki zamenjajo izkušnjo. 

Gre za ignoriranje, ki ni očitno, ampak ponavljajoče, kot to, da se pogovor prekine, da se tema spremeni, da vprašanje ostane brez odgovora. Vzpostavi se jasna delitev vlog, kdo razlaga in kdo sprejema, kdo določa pomen dogodkov in kdo se jim prilagaja in posameznik, ki odstopa, hitro postane problem sam po sebi, ne glede na to, kaj poskuša povedati. V tem kontekstu ima pomembno vlogo tudi okolje. Sosedje, širša družina, institucije, ki pogosto zaznajo le zunanjo podobo in če ni vidnih znakov nasilja, ni razloga za kakršen koli poseg, kajti zunanja urejenost deluje kot zaščitni sloj, kajti bistvo je v tem, da se nasilje kaže izključno kot del vsakdanjih odnosov, ki niso podvrženi klasični interpretaciji nasilja, ki je po navadi le fizične oblike. Otroci pa so občutljivi na dinamiko odnosov, njihova izkušnja sveta se oblikuje znotraj teh odnosov in če je v njih stalno prilagajanje enega od staršev drugemu, negotovost ali občutek, da nikoli ni povedal česa pravilno, da se mu jemlje kredibilnost, se to vgradi v njihovo predstavo o lastni percepciji, naučijo se, da je treba sebe prilagoditi, da je treba dvom zadržati zase in da so meje nekaj, kar določa nekdo drug. Ko razmišljam o tem, se mi zdi ključno, da nasilje razumemo kot strukturo, kot način urejanja odnosov, ki lahko obstaja tudi tam, kjer je vse na videz pravilno. Gre za ponavljajoče se vzorce, ki se sčasoma utrdijo, zato prepoznavanje takšnega nasilja ni enostavno in treba je vedeti, da urejene družine niso nujno varno okolje. Včasih je prav takšna navidezna urejenost tista, ki omogoča, da se stvari ne premaknejo.