S širimi mladimi ljudmi, komaj dobro polnoletnimi, smo se dobili v najemniškem stanovanju enega od njih v središču Ljubljane. Vsem štirim je skupno, da so odraščali v glavnem mestu, v odprtih, recimo jim bolj “levičarskih” družinah. Po imidžu sodijo bolj na Metelkovo, kot v kašen klub, a njihov videz ni kričeče izzivalen, prej sproščen, samozavesten. Na takšen način govorijo tudi o spolu in spolnosti: brez bojevitosti, provokativnosti, a s trdnim prepričanjem, da je LGTBQ+ odprta družba ne le mogoča, ampak nujna. Prav v tem tonu vidim sama – mama generacije X – njihovo moč.
Zdaj je bolj sramotno, če si homofobičen, kot če si gej, ker mediji to narekujejo. Vsak nagib k temu, da je manj sovraštva, se mi zdi pozitiven.
KAZI: Letos, ko je bil pride month, sem gledal dokumentarec, v katerem so govorili trans ljudje, kako so bili nekdaj predstavljeni v filmih in kako je to vplivalo na njihovo samopodobo. Šele zadnjih deset let je main stream filmska industrija začela prikazovati trans ljudi na način, ki ni dejansko ogaben oziroma ki jih ne reducira na punch line vica. Nekdanja filmska oziroma mediska reprezentacijam je trans osebam, kot so v omenjenem dokumentarcu povedale same, nabila samognus.
Meni je, kar se tiče gejevstva, pomagalo, da sem imel na youtubu na razpolago tako veliko videov vzornikov, ki so bili gayi in obenem ponosni na to. Denimo John Waters in podobni. To, da se lahko samoizobražuješ glede spolne identitete, da lahko prek vzornikov od zunaj pozitivno pogledaš nase, noro pomaga. Zagotovo sem zaradi tega tako hitro ugotovil, da sem gej in bil ponosen, da sem gej.
