Nedotakljivi

Odsotnost resnega pregona v primeru Jeffreyja Epsteina ni pravna anomalija, ampak gre za racionalno odločitev sistema, ki zelo dobro razume lastne meje. Ne verjamem, da gre za pomanjkanje dokazov. Nasprotno. Prepričana sem, da je dokazov toliko, da postanejo neuporabni. Pa ne, ker bi bili šibki, ampak ker bi njihova dosledna obravnava sprožila verižno reakcijo, ki je nobena institucija ne bi zmogla več nadzorovati. Epstein ni periferna figura, njegova moč ni izhajala iz ideologije ali formalne funkcije, bolj je šlo je za pozicijo vozlišča, saj je bil posrednik, zbiralec, arhivar kompromitirajočih informacij. Njegov kapital v prvi vrsti ni bil denar, ampak dostop do političnih elit, finančnih centrov moči, akademskih krogov, tehnoloških milijarderjev, vplivnih medijev in članov aristokratskih ter kraljevih struktur. Njegov svet je deloval po logiki vzajemne kompromitacije in ko govorimo o Epsteinu, ne govorimo o eni sami osebi, ki zlorablja, v bistvu gre za infrastrukturo, za mrežo, v kateri so bili udeleženci iz različnih sektorjev,  tako iz sveta politike, kjer se sprejemajo zakonodajne in geostrateške odločitve, kot iz sveta financ, kjer se premikajo kapitali v obsegu državnih proračunov, iz tehnološkega sektorja, ki danes oblikuje ne samo ekonomijo, ampak tudi javni diskurz, iz filantropije, ki služi kot moralni filter za akumulirano moč in iz tradicionalnih elit, vključno z aristokracijo, kjer odgovornost nikoli ni bila vezana na demokratično legitimnost. Epsteinova posebnost ni bila v tem, da je imel stike z vplivnimi ljudmi, ampak, da je sistematično zbiral podatke o njih. Njegove rezidence so bile prizorišča zlorab, hkrati pa tudi prostori dokumentiranja in kar se je tam dogajalo, ni bilo naključno.

Takšna količina kompromitirajočega materiala ima samo eno realno funkcijo in to je vzpostavljanje dolgoročne kontrole. 

Ne neposredno, ne nujno z eksplicitnim izsiljevanjem, bolj z ustvarjanjem stalnega stanja medsebojne ranljivosti. Če bi do pregona v Epsteinovih zločinih zares prišlo, bi se moral premakniti veliko dlje od kaznivih dejanj in se dotakniti tudi vprašanja soudeležbe. Ne samo aktivne, tudi pasivne, recimo, kdo je vedel, kdo je bil tiho, kdo je omogočal logistiko, kdo je poskrbel za pravne poravnave in tudi, kdo je uporabljal svoj vpliv za znižanje pravnih tveganj. In predvsem, zakaj so bili ti mehanizmi učinkoviti tako dolgo. V tem trenutku pregon preneha biti pravni proces in postane institucionalna avtopsija. Ne razkriva samo posameznikov, ampak strukturo, ki je omogočila, da se določeni ljudje znajdejo zunaj dosega običajnih pravil. Ameriški pravosodni sistem, pa tudi širši zahodni institucionalni okvir, temelji na predpostavki, da legitimnost izhaja iz stabilnosti. Toda stabilnost, ki temelji na prikrivanju, je krhka. Če bi se razkrilo, da so bili v mrežo sistematično vpleteni predstavniki skoraj vseh centrov moči, bi to pomenilo, da ne gre za korupcijo sistema, ampak preprosto za njegovo delovanje. In to je razlika, ki je ni mogoče popraviti z reformami ali simbolnimi obsodbami. Zato mislim, da ne bo prišlo do obsodb, vse kar se bo ali se je zgodilo, je to, da se je javnosti omogočilo dostop do fragmentov dokumentov in imen, seveda brez kakršne koli strukture odgovornosti. Gre za nadzorovano razkritje brez transformativnega potenciala. Sistem s tem ne zanika resnice, ampak jo depolitizira. Če bi se pregon dejansko začel, bi se zaradi lastne koherence sesul, saj bi pokazal, da obstaja neformalna kasta nedotakljivih, katerih moč ne izvira iz ene institucije, ampak iz njihove pozicije v celotni mreži. Ko so vpleteni hkrati donatorji političnih kampanj, člani upravnih odborov, financerji medijev in partnerji državnih projektov, kazenski postopek preseže pravni okvir in postane politični potres. Vsaka aretacija bi zahtevala nadaljnja pojasnila, vsako pojasnilo nove odgovore, ti pa bi vodili do institucij, ki so leta zagotavljale zaščito ali molk. Na tej točki pregon deluje kot detonator, kjer  bi resnica razrušila družbo in razkrila, da sistem deluje na podlagi izjem, ki so postale pravilo. Takšno razkritje bi omajalo zaupanje ne le v posamezne akterje, ampak v legitimnost celotnega reda. Zato se sistem brani z mirovanjem. Primer se ne zaključi z oprostilno sodbo, zaključi se z izčrpavanjem pozornosti. Čas postane zaveznik, kot preverjena formula, ki vsakokrat deluje, namreč javnost se utrudi, mediji preidejo na nove teme, dokumenti obstajajo, a brez posledic. Gre za prilagojen način delovanja v primerih, kjer bi doslednost pomenila samouničenje, vzpostavi se meja med razkritjem in posledicami, javnost dobi dokumente, imena in namige, ne dobi pa procesa, ki bi zahteval odgovornost. Ta razkorak ni naključen, ampak je rezultat zavestne odločitve, da se ohrani struktura tudi za ceno moralnega bankrota. Epsteinov primer tako postane simbol sveta, v katerem resnica nima nikakršne teže, sploh, ker se je znašla v vlogi, kjer, ne samo razkriva, temveč resno ogroža arhitekturo moči.