O Dublinu ne morem pisati, ne da bi pisal o Balkanu. Ravno namreč poslušam tiste dobre stvari: Zdravka, Josipo, Mostar Sevdah, Šabana, Bajago … Spomnijo me na kavo iz džezve, domače jedi in 12-urne vožnje po regionalnih cestah skozi bivšo Jugo. Nisem zares maral te glasbe, ko sem odraščal. Zdaj pa bolje razumem, zakaj so jo starši nenehno poslušali.
Iskanje znanega je bil velik del moje selitve v tujino. Tu ne slišiš veliko Slovencev. Sem jih pa prejšnjega oktobra slišal kakšnih 50 na kupu, ko je Vlado Kreslin prišel igrat v Cobblestone. Kot otrok balkanskih priseljencev doma nisem slišal veliko slovenske glasbe, sem se pa zaradi jezika vseeno počutil kakor v kaki simulaciji. Nekaj piv me je prepričalo, da sem spet doma. Ampak po koncertu sem iz puba stopil na neko ulico, kjer se je govorilo angleško in vozilo po levi, z mislimi sem pa stopil nekje na Mestni trg ali pa Slovensko cesto.
