Dan se na čuden, do sedaj še nikoli viden način preveša v noč, okoli mene se dvigujejo ogromni ledeniki, katerih vrhovi so zaviti v velikanske črne oblake in veter, brutalni veter me reže, kot bi bilo moje telo izpostavljeno množici nevidnih nožev, ki divje režejo sem in tja. Poskušam dojeti, kaj se dogaja, a edino, kar vedno znova in znova ugotovim, je, da sem sredi strme poti, po kateri, zaradi majhnih kamenčkov, vseskozi podrsujem navzdol, vsakič ko hočem ugotoviti, kaj se dogaja in kje točno sem, mi spodrsne, da se moram ujeti z vsemi štirimi. Okoli mene so nejasne postave nosačev, s katerimi potujemo, in nekakšen sanjski ekvivalent rdečo-črne podobe Coca-cole.
Hočem vdihniti, a ne gre, ni dovolj kisika, tu gori ni nikoli dovolj kisika, jaz sem pa preveč zadihan, da bi lahko umiril dihanje. Ker ne pride do mene dovolj kisika, svoje naredi še panika in še zaostruje vse že tako stimulirane čute, srce mi začne divje razbijati, nikakor ne morem do kisika, zdaj drsim že nekaj časa, pod mano dobesedno neskončne grape ter čisti absurd - vedno manj kisika, kot da bi letel navzgor, smrtni stran in panični napad me ukleščita hkrati, zakričim, a iz mojega grla ne pride niti zvok, naenkrat izgubim tla pod nogami in zalebdim nad himalajsko pokrajino, tako lepo, a tako zelo zelo daleč od vsega in tako zelo zelo osamljeno …
Živčno se zbudim in srce mi razbija kot noro. Vzdihnem in v zraku je čudno veliko – normalno – kisika, zrak je prijetne, sobne temperature, ugotovim, da nisem več v Nepalu, ampak na varnem v domači sobi v Ljubljani. Take in podobne sanje sem v zadnjem mesecu, odkar sem se vrnil s pohajkovanja po skrajno severovzhodnem delu Himalaje, doživel večkrat. To vsekakor nekaj pove o moji prvi izkušnji s Himalajo, ki povsem upraviči svoj sloves najbolj veličastnega, sublimnega in surrealističnega, neizmerno čudovitega in v enaki meri napornega in neizprosnega gorovja na svetu. Pa začnimo kar od začetka …
V gore zahajam praktično že od rojstva. Rojen sem v družino strastnih ljubiteljev gora, oče je tudi gorski reševalec in alpinistični inštruktor. Tako da sem vajen vsega hudega, na Triglav sem zlezel že v prvem razredu osnovne šole in v takšnem duhu, z nekaj trmasto najstniškimi prekinitvami, nadaljeval do danes. Za sabo imam kar nekaj vzponov, tako pri nas kot v tujini, in nekaj odprav, v zadnjih petih letih tudi v gruzijski Kavkaz, na turški Ararat, šetnja čez Libanon … Za letos spomladi pa je bil cilj ta napol mitični Nepal, povezan z mojo družino že od malega, saj je oče pred 34 leti tam prvič inštruiral Nepalce za gorske vodnike. Od takrat se, tudi v navezi z mojo mamo, tja vrača redno. Tako da sem res že veliko slišal o tem vsekakor čudnem in oddaljenem svetu, ki prebiva bolj med oblaki in kjer se pogosto svet šele začne, na višinah, kakršnih v Sloveniji ne dosega nobena gora. Kakorkoli – že na prvi pogled se zdi Nepal država ekstremov: v Himalaji, ki se razteza čez severno polovico države, so najvišje gore sveta, znana je tudi po dolgih in napornih trekingih (kar bom kmalu izkusil na lastni koži) ter tudi po res nezavidljivi revščini, ki te šokira, ne glede na to, kaj si že videl prej, in prebije še tako s cinizmom utrjeno kožo zahodnjakov. Penetrira skozi našo vsega hudega vajeno otopelost, kajti naenkrat si tam, v tej revščini, in jo doživljaš, jo živiš, ni več le nekaj, kar je od tebe ločeno z varnostjo zaslona in večtisočkilometrsko razdaljo. Kakršnakoli prisotnost konformnosti absolutno izgine, in ne le pred tabo, ampak s tabo vred se svet naenkrat pokaže kot nekaj absolutno drugega. Preseneti te, ker karkoli si prebereš in pogledaš, je vedno prisotna ta razdalja, in podobno je bilo s trekingom v Himalaji – mislim, da te nič ne more pripraviti na tak napor, na tako ogromno dogodivščino, edino, kar lahko storiš, kar je pravzaprav sploh pogoj za preživetje teh »počitnic«, je radikalna fizična utrjenost (tu vsekakor ne pride v poštev, da treniraš nekaj mesecev prej za to, za to moraš imeti t.i. »življenjsko kondicijo«), ostalo pa nekako »štukaš sproti«, seveda pa za to plačaš. Kako – v nadaljevanju.
Najprej je treba priti iz Ljubljane preko Istanbula v glavno mesto Nepala, v Katmandu.
Na letališču v štirimilijonskem Katmanduju nas pričaka neznosna vročina in neskončne množice ljudi.
Katmandu ima hkrati poteze standardnega velemesta, kot so gneča, množice domačinov in turistov, diši neverjetno podobno, kot diši v Londonu, nekakšna specifična mešanica orientalskih začimb (po domače: curry) in dima oziroma smoga ter zahodnjaškega tempa in povsem svoje singularnosti – nekakšne mitične esence hinduizma in budizma, ki preveva ulice in lebdi nad tem čud(ež)nim mestom. A več o tem kasneje, nismo se namreč dolgo mudili v Katmandu, prespali smo v hotelu in drug dan že odhiteli ponovno na letališče in s smešno majhnim letalom poleteli na skrajni jugovzhod države – v Bhadrapur, ki meji na Indijo. A treba je priti še na sever! Pred nami je bilo tako takoj po letalu še 9 ur vožnje do »hotela« (te evrocentrične kategorije smo počasi začeli puščati za sabo, tako konkretno kot metazifično) sredi niča, kjer smo prespali, drug dan pa v off-road džipe in po najbolj sesuti »cesti«, ki sem jo videl v življenju. Tako nas je metalo še nekaj ur in šele nato smo bili na uradnem izhodišču, torej začetku našega trekinga. Vsi zdemolirani in resnično utrujeni smo popadali iz džipov ter se začeli pripravljati na naš pohod. V trenutni utrujenosti mi je vse skupaj delovalo zares nadrealistično – zdaj šele zares začnemo? »Pa saj smo že 100 let tu«, ampak po drugi strani je pa pasalo se malce pretegniti. Šele ko smo začeli hoditi, sem zares začenjal dojemati eksotičnost okolja. Naenkrat smo se znašli v popolni džungli, ki preveva spodnjo plast himalajskega gorovja, torej ta limbo, prehodni del, vznožje. Prejšnjo nedefinirano tišino je zamenjalo barvno razkošje divjih glasov raznih živali, predvsem ptičev, ki so nas spremljali še ves dan. Mistična eksotičnost celotne zadeve je počasi prihajala na dan in tudi sam sem postajal drugačen, zahodnjaško naveličanost in spontano cinično držo je počasi, skoraj neopazno nadomeščala neka čudna, ampak spremembam skoraj predpisana zagnanost, navdušenje, skorajšnja evforija povsem novega, drugačnega okolja. Naša skupina je bila sestavljena iz 11 Slovenk in Slovencev ter enega Francoza, spremljala nas je pa še ekipa nosačev (6 nosačev) ter vodiča Lakpe.
