Nepal – Himalaja april 2024, 2. del

Vso noč sem preživel v nekakšnem limbu, prostoru med spanjem in budnostjo, z norimi vizualijami, ki so se stapljale in pretvarjale v ostro, kljuvajočo bolečino. Po nečem, kar se je zdelo dolgo kakih 1000 let, in v tem času sem bil povsod – od prostorov pred rojstvom do Ljubljane, K4, Filozofske fakultete, raznih knjig in podobnega, zjutraj sem pa lahko le obležal zvit v fetus položaj, v katerem me je krivila za višino in nespanje specifična mešanica norosti in bolečine. Blodnje, ki so podobne vročičnim, so me prestavljale iz različnih prostorov in časov, povsod, le v Himalajo ne, zato sem bil toliko bolj začuden, ko so me po nekaj aspirinih in podobnih tabletah in praških malce spravili k sebi in sem se začel zavedati okolice, ki pa je bila v podobnem razsulu kot jaz. Utrujenost in višina sta dotolkli več kot polovico ekipe, le 5 najmočnejših oziroma najbolj odpornih je šlo dalje. Ko so tablete prijele sem lahko le nemočno odracal pred hišico in v daljavo pomahal pogumni odpravi. Malo mi je bilo hudo, ker sem začel prihajati k sebi in sem že razmišljal, kako bi jih ujel, a vseeno je bila predolga tura in z ostalimi smo se odločili, da gremo lepo dol do Ghunse, kjer počakam na ekipo. Pred seboj smo vseeno imeli še več kot polovico trekinga. Tako smo po podobnem postopku – neskončna utrujenost, hoja brez konca in kraja in mraz ter kamenje, kamor pogledaš ali prideš – začeli sestopati. A z eno veliko razliko – spuščanje je, če odštejemo seveda bolečino v kolenih, tako blagodejno vplivalo na težave, povezane z višino, kakor bi vsak spuščen meter občutil v jedro same biti kot čisto ugodje. Tako smo čez 2 dneva prišli spet v Ghunso, zdaj že poznano vasico, kjer smo se končno konkretno spočili – naenkrat smo imeli naslednji dan fraj. A kaj narediš na prosti dan, ko si že popolnoma nor od konstantne hoje? Greš hodit, seveda!