Zbudili smo se v drug dan, tokrat sem se celo naspal in vsi smo bili kar dobre volje, seveda so bile težave, ki pritičejo takšnemu teranju na takšni višini – zabuhli obrazi, kašljanje, ki je izdajalo pljučnico, zjebano koleno … Ampak ob uri smo bili vsi ready s palicami v rokah in z nasmehom na ustnicah. To tako občudujem – mnogo ljudi bi preprosto odnehalo (čeprav tu ne moreš odnehati) oziroma preprosto ne bi šlo sem, toda tudi kje drugje, takoj ko je majhen žulj na peti, je že cela scena. Tu pa vsi zjebani (vsak je kot svoj križ nosil svojo bolečino) in pripravljeni na dobesedno vse. Konec koncev smo sredi Himalaje, nad 4000 metri. Kakorkoli že, ta dan, je že prejšnji dan najavil Lakpa, bo posebno zajeban, najbrž najtežja tura te dogodivščine. Ampak pri Lakpi nikoli ne veš, kaj zares misli. Ima do potankosti izdelano prefinjeno psihologijo, kako držati kolikor toliko sproščeno vzdušje, zna pomiriti (ni malo paničnih napadov zaradi manka kisika ali zaradi izolacije ali zaradi česa drugega) in predvsem zna pripeljati ekipo do cilja. In za to uporabi vsa sredstva, ki jih ima. Ima pa »le« besede, in z njimi dela čarovnije. Ampak pri tej napovedi te ture je bil bolj resen kot ponavadi. Pot da je dolga in gre čez 3 prelaze. Ok, torej, 3 prelaze prehodimo, pa smo tam, idemo!
