Nerodni esej

Imam se za precej nerodnega človeka. Ne tako, da bi razbijal kozarce ali vaze, se pogosto spotikal ob privzdignjene tlakovce ali se zaletaval z avtom, ne na ta način; neroden sem v svojih vzgibih, namenih, hotenjih in sploh v vsem, kar je nekomu drugemu nepredstavljivo lahko.

Lahko bi rekel, da nimam reda in da je to glavni razlog, zakaj sem tako neroden. Vendar je takšnih, ki nimajo reda, pa so vse prej kot nerodni, na tem svetu gotovo veliko. Sam sem namreč neroden tudi takrat, ko se mi zdi, da imam vsaj nekakšen red, čeprav je to precej poredko; hitro podrem tisto, kar postavim, in to me dela živega; vidite, kakšen živi nesporazum je vse to skupaj. In vse to skupaj nositi, to je res nerodno. Tudi vse moje metafore, ki jih napišem ali pa ne napišem, so nerodne, a jim je oproščeno, tako kot je oproščeno poeziji, tudi kadar je nerodna. Ne narodna, nerodna. Ne sprašujem se, kdo mi bo oprostil, ker nisem ničesar storil, razen tega, da sem bil neroden.

Saj ne da bi komu hotel slabo, ravno nasprotno; hočem dobro, pa pogosto izpade drugače. Ljudje ne potrebujejo takšne nerodne pozornosti, vsaj ne tako zelo, kot so jo včasih. Pogosto se zgodi, da hočejo ostati takšni, kot so bili od nekdaj, četudi jim gre vse narobe; zato se ne razveselijo tistega, ki je tako neroden, da jim želi pomagati.

Najbrž imam to po očetu, čeprav je tudi to lahko izgovor in nič drugega; še en neroden izgovor. Morda pa on sploh ni bil neroden, kdo bi zdaj to vedel. Prepozno je soditi, sploh nekomu, ki tako uporno ponavlja stare napake, tudi njegove napake.

Saj ne da bi komu hotel slabo, ravno nasprotno; hočem dobro, pa pogosto izpade drugače. Ljudje ne potrebujejo takšne nerodne pozornosti, vsaj ne tako zelo, kot so jo včasih.

Preprosto se mu ni vedno izšlo, kot je želel. Navsezadnje bi lahko bila tudi ta ugotovitev le še en izgovor več. Tudi meni se vedno ne izide tako, kot sem si zamislil. Imel sem nekaj svetlih trenutkov, v njih veliko teme. Ne vem, kaj sem naredil prav, ker se preveč dobro zavedam, česar nisem naredil prav. To je ta nerodnost, o kateri govorim. Samo poezija jo lahko pretihotapi skozi sito razuma.

Zgodi se, da nekomu povem nekaj in ta človek mi noče, ne zna ali ne more odgovoriti; kot bi mu bilo nerodno, ker sem bil tako neroden. Občutek je res čuden. Težko opišem. Samo to vem, da se ne konča dobro, pravzaprav se potem vleče, še dolgo, in tega se kar malce ustrašim. Tudi tega, da se ne spomnim nobenega primera, vsaj ne v zadnjem času. Se pa še kako dobro spomnim njega, ki smo ga klicali Ljubo sirotinja.

Bil je eden redkih, ki je še živel v Cukrarni, še tisti stari, krhki, razpadajoči Cukrarni, ki se ni hotela do konca razpasti; zdela se je že kar veličastna v vsej svoji nerodnosti, ko je tako kljubovala skupaj s še nekaj njimi, ki so ostali v njej kot zazidane duše lastnih napak in zablod.

Mi pa smo takrat, na začetku sedemdesetih prejšnjega stoletja, živeli v barakah, nad to isto Cukrarno, na Živinozdravski ulici, torej v barakah, ki so imele svojo ulico in celo številko, s pogledom na Dinosov odpad, ki nam je zastiral pogled na nekdanjo tovarno in nesrečni kraj slovenskega pesništva; v bistvu smo bili prvo, kar bi videla Kette in Murn, če bi ostala živa, nas, prišleke, ki smo kazili pogled na širne poljane. Nič kaj pesniško ni bilo vse skupaj. To je treba priznati. In tudi Ljubo sirotinja ni bil noben naslednik pesnikov, ki so umirali v tistih zatohlih sobicah z okenskimi linami, skozi katere se je videlo daleč … no, vsaj tako se je zdelo, tako kot se je marsikaj zdelo Ljubu sirotinji, ki je nosil tisto svojo nepogrešljivo čepico tudi doma … bil je eden redkih prijateljev mojega očeta, kar je pomenilo, da je bil tudi moj prijatelj.

Zgodi se, da nekomu povem nekaj in ta človek mi noče, ne zna ali ne more odgovoriti; kot bi mu bilo nerodno, ker sem bil tako neroden. Občutek je res čuden. Težko opišem. Samo to vem, da se ne konča dobro, pravzaprav se potem vleče, še dolgo, in tega se kar malce ustrašim.

Vse to bi lahko bila zgodba o neki nerodnosti, pa tudi o tem, kako se konča nekaj, kar se še začelo ni, nekaj, kar je bilo tlakovano z eno samo veliko nerodnostjo. Ljubo je bil dober človek, ki ni imel sreče, in včasih se mi je zdelo, da nas je oče peljal k njemu predvsem zato, da bi videli, kako so na svetu tudi bolj žalostni ljudje od nas. Seveda mu ni uspevalo oziroma je bilo ravno obratno; šele tam, pri njem, smo videli, kako zelo žalostni smo vsi skupaj, ker nismo imeli sreče. Vzdevek sirotinja, kar v slovenščini pomeni siromak oziroma revež, mu je skoraj gotovo navesil ravno moj oče, vsaj tako sem slutil, kadar je vztrajno ponavljal, da Ljubo nima nikogar na tem svetu in je zato takšen revež (tudi sicer je bila beseda revež ena najpogostejših slovenskih besed, ki jih je uporabljal, in to skoraj brez tistega širokega e na prvem in drugem zlogu te besede, ki ga je izdajal, tako kot je njegovega prijatelja izdajala kapa), pri čemer je mislil na to, da nima družine; seveda se sam ni imel za reveža, vsaj ne takšnega, kot je bil Ljubo. Kaj sva si o vsem tem mislila z mamo, ga seveda ni prav nič brigalo. Njegov ponos je bil vedno pred nerodnostjo, zato je bil bolj ali manj slep. Kako zelo dobro poznam ta ponos, ki me tolikokrat izda.

In kaj je storil moj nerodni oče, ko smo neke nedelje spet enkrat obiskali edinega prijatelja? Ko je Ljubo sirotinja nič hudega sluteč sedel tam za svojo težko pesniško mizo, za katero je tudi sicer jedel, pil, razmišljal in počel bog si ga vedi kaj še. Ravno je nekaj razlagal o svojih sorodnikih tam nekje v Bosni, ko se je nenadoma privzdignil moj oče, ki mu tisti dan ni šlo najbolje, in ubogemu Ljubu sirotinji z glave potegnil pleteno kapo, najbrž edini spomin na rodno grudo. Ljubo se je instinktivno prijel za glavo, kot bi hotel preprečiti, da bi videli tisto, kar je leta in leta tako vztrajno skrival pred vsemi nami. Najprej sem mislil, da je bila pleša, ki je tako nesramno razgalila našega prijatelja. Pa seveda ni bilo tako.

Ljubo je bil dober človek, ki ni imel sreče, in včasih se mi je zdelo, da nas je oče peljal k njemu predvsem zato, da bi videli, kako so na svetu tudi bolj žalostni ljudje od nas. Seveda mu ni uspevalo oziroma je bilo ravno obratno; šele tam, pri njem, smo videli, kako zelo žalostni smo vsi skupaj, ker nismo imeli sreče.

Bil je sram in ne pleša, kot sem še dolgo mislil, sram, ki ga je skrival kot svoj največji zaklad. Zunaj je bil vroč julijski dan in očetu se je zazdelo, da mora priti poletje tudi v sicer hladno izbo. »Skidaj tu kapu, vidiš, da je vruče,« je osorno, z nasmeškom, ki ni bil zloben, dejal oče, ki je po pobalinsko skrival kapo za hrbtom, da je Ljubo slučajno ne bi vzel nazaj in si jo ponovno poveznil na glavo. Še danes ne vem, ali ni kape morda celo odnesel domov. Vsekakor je mislil, da mu pomaga, čeprav smo vsi vedeli, da ni tako. V resnici je storil ravno nasprotno. O tem govorim. O tej želji, naklepu brez premisleka, o prehitevanju samega sebe. Brez vsakega zavedanja konsekvenc, kajpada, posledic zase in svoje najbližje.

Ljubo sirotinja je tistega dne res postal sirota, z njim pa smo ostali sirote tudi mi; izgubili smo namreč edinega prijatelja, ker Ljubo ni nikoli pozabil, kaj mu je storil moj oče, moj nerodni oče, ki je želel samo dobro; tako vsaj je mislil, medtem ko smo vsi ostali vedeli, da temu seveda ni tako. Zato naju je bilo z mamo sram še za Ljuba sirotinjo, ki je skrival glavo ravno pred takšnimi nerodnimi ljudmi. Še zdaj, ko to pišem, mi je nerodno, čeprav se tako zelo trudim, da ne bi bil neroden. In ravno ta trud me izdaja, tako kot je Ljuba izdajala kapa, trud, zaradi katerega smo vsi skupaj včasih tako nerodni v svoji vnemi.