Nina Petek - Raziskovalka himalajskega budizma

SKRIVNOSTNA TRADICIJA V NAJSEVERNEJŠEM DELU INDIJE 

Nina Petek je v Ladakh prvič odšla leta 2018. Takrat se je navdušila nad spoznanjem, da še obstaja močna tradicija puščavništva. Menihi, ki jih je obiskala med raziskovalnim delom, so ji povedali, da v oddaljenih samotiščih visoko na pobočjih Himalaje še vedno bivajo puščavniki, jogiji, ki izvajajo tradicionalne prakse budistične meditacije. Leto kasneje se je Nina vrnila v Ladakh, odločena, da bo poiskala nekatere puščavnike in puščavnice in izvedela več o njihovih zgodbah.  

»Bolj kot filozofija v institucijah me zanimajo filozofije, ki se gibljejo na robu in tako ohranjajo avtentično jedro budizma. V vsaki instituciji se nauk na neki način priredi, je  omejen na skupino pravil, na neke strukture, puščavniki pa živijo budizem na najbolj avtentičen način,« mi pove Nina. Potovanja so v zadnjih letih bistveno vezana na njeno raziskovalno delo, ki zahteva odpravo na teren. Nina s svojo ekipo raziskovalcev raziskuje filozofsko šolo kagyu, ki se je razvila iz neodvisne oblike puščavništva. Že samo ime kagyu pomeni ustni prenos, torej z učitelja na učenca, kar tudi pomeni, da pripadniki te šole veliko svojih naukov še danes ohranjajo ustno. Ninino raziskovalno delo v Indiji zahteva veliko ekipo, v kateri sta tudi prevajalec in izkušeni plezalec.   

»Samotišča so na strmih pobočjih gora, zdijo se res popolnoma nedostopna, moram priznati, da do vseh ne morem sama, tako zaradi višine kakor zaradi neizkušenosti v plezanju. Zato imam s sabo tudi izkušenega plezalca v indijskem delu ekipe, ki je zelo pomembna, ker je lokalna. Do samotišč je pot precej težavna, do večine grem, ampak do nekaterih ne morem, in tam dokumentacijo opravijo drugi.« 

Čeprav je tovrstna pot izjemno zahtevna, se v zadnjem času Himalaja postopoma odpira, zato je nekaj lokacij v Ladakhu zdaj dostopnih tudi že z džipom. Ceste asfaltirajo. S tem bodo postali prej nevarni in nedostopni kraji prijaznejši turistom. Nina pravi, da je to grozljiv vidik trenutnega poseganja v naravo, ki med drugim služi tudi interesom turizma.  

»Vedno se šalim, da ima Himalaja absolutno boljši asfalt kot mi na Koroškem,« se nasmehne. Kljub temu ostaja puščavniška tradicija ovita v tančico skrivnostnosti. Teren pa je ponekod še vedno izjemno neprehoden, recimo v Zanskarju, najbolj izolirani dolini v Ladakhu, do kamor se vije strahotno težavna pot, polna prepadov, nepredvidljivosti, divjih zveri, potopljenih cest. Zaradi tega je to tudi najbolj avtentično področje budistične tradicije. Nina pojasni, da se puščavniška tradicija trenutno kleno upira naštetim spremembam, ker puščavnikov ne zanima stik z večjimi skupinami ljudi.  

Kako pa poteka delovni dan v Himalaji, me zanima. 

»Ponavadi se vozimo z džipom in ga pustimo v bližini kakega samostana, nato pa raziščemo okolico, da bi našli ermitaže. Ko jih najdemo, jih dokumentiramo, velikokrat so poslikani z razno budistično ikonografijo, kar služi meditaciji budističnih jogijev. Srečanje s puščavniki je zelo nepredvidljivo, nikoli nismo z nikomer dogovorjeni za obisk, ker to seveda ni možno. To je pravzaprav pot v neznano, tudi po vseh teh letih. Veliko vprašanje je, koga boš tam srečal, ampak vedno se zgodi kaj fascinantnega, doslej sem vedno srečala kakega velikega mojstra.« 

PUŠČAVNIKI IN NJIHOVO POSLANSTVO V DRUŽBI 

Ko mi Nina pripoveduje o svojih obiskih puščavnikov, me preseneti, da se je z enim od njih nekoč pogovarjala kar po telefonu. »Nekateri puščavniki imajo tudi telefon. To me je na začetku prestrašilo, kar zgrozila sem se. V Zanskarju smo iskali puščavnike tako, da smo spraševali ljudi, kje živijo, in nekega dne nam je menih rekel, da nam bo dal številko puščavnika. Rekla sem si, konec je tradicije, vse se je pokvarilo, ampak potem sem dojela smisel tega,« pravi. Puščavniki so namreč v današnjih, sodobnih časih prek telefona na voljo lokalni skupnosti. Kot pove Nina, je pomen puščavnikov za skupnost zelo velik.

»Ta puščavnik je ogromno let preživel v samotnih meditacijah, nato pa se je vrnil v skupnost, ker je začutil, da je njegovo poslanstvo pomoč ljudem. Telefon prižge v obdobjih, ko ne meditira. Ljudje ga pokličejo, in takrat gre v vas. Ob obisku jih uči Budovega nauka in jih zdravi, ker je vešč tradicionalne tibetanske medicine amči. Poslanstvo puščavnikov je tako tudi ohranjanje harmonije na ravni celotne družbe, ker z meditacijo odganjajo zle sile v naravi, delajo kot učitelji, preganjajo demone iz ljudi, zdravijo psihične bolezni. So nepogrešljiv člen skupnosti.«  

MEDITACIJSKE TEHNIKE, USMERJENE V PREMAGOVANJE STRAHOV IN NOTRANJIH DEMONOV

Puščavništvo v osnovi predstavlja eno najsvobodnejših filozofskih poti, tako v študiju in duhovnem napredovanju kakor pri sami odločitvi za vstop v puščavniške vrste. Včasih se ta odločitev oblikuje v kontekstu meniškega kurikuluma, kar pomeni, da se nekdo odloči za meništvo, nato pa se umakne iz institucij in odide iz samostana v osamo. Nekateri puščavniki imajo zato formalno izobrazbo, drugi pa prihajajo iz vrst laikov. 

 »Srečali smo puščavnika, ki je bil najprej poslovnež, 'v prejšnjem življenju', kot reče sam. Odločil se je, da se bo popolnoma izoliral od vsega in živel čisto svoj način življenja,« pripoveduje Nina. Razlike med teoretično bolj izobraženimi puščavniki in tistimi, ki najdejo puščavništvo brez predhodnega izobraževanja v meniških redovih, sicer so, vendar Nina poudarja, da težko posplošimo, kdo je uspešnejši v praksi.  

»Zato pa v tej tradiciji velja, da ima vsak učenec svojega učitelja, ker je vsak specifičen in zahteva specifični pristop, tako je že recimo pri hindujski šoli joge. In učitelj se posveti vsakemu učencu posebej, zato lahko tudi nekdo, ki prihaja iz vrst laikov, zelo hitro napreduje v budistični praksi.« 

Odločitev za puščavništvo je zelo zahtevna, ker terja popolno prekinitev običajnega načina bivanja. Nina pojasni, da vsak puščavnik, ki ga je srečala, ponovi isto: da tako radikalna odločitev prinese neverjetno osmislitev življenja. 

Kakšne jogijske prakse pa izvajajo? Na kak način poteka meditacija oziroma izpolnjevanje v filozofskem nauku? »Kagyu je posebna šola znotraj tibetanskega budizma, ker daje večji poudarek meditacijskim tehnikam tantričnega izvora, kar pomeni, da črpajo iz hindujske tantre, zlasti iz šivaizma,« pove Nina. To pomeni, da gre pri tovrstni šoli v prvi vrsti za odnos do telesa, ki je razumljen kot center spečih energij, v duhovnem prebujanju igrajo veliko vlogo.  

»Ortodoksnejše meditacije se ukvarjajo bolj z umom in mentalnimi vsebinami, tu pa je telo tisto, ki sodeluje. Ampak ne gre le za fizične tehnike, gre tudi za prakso sanjanja, prakso meditacije v smrti, znana je tudi praksa tummo, kjer gre za proizvajanje vročine v telesu, kar omogoči, da lahko puščavniki preživijo tudi zelo hude himalajske zime, in to na prostem. Iz te šole so znane Naropove joge, torej Naropovih šest tehnik, pogosto pa izvajajo tudi meditacije na pokopališčih, kjer je najkonkretneje prisotna smrt. Zveni morbidno, a to je dejansko praksa, ki osvobaja od smrti prek sprejetja te kot integralnega dela samega življenja. Že Buda je rekel, da telo kaže najočitnejše znake smrti, zato začnimo s telesom.« 

Nina omeni tudi jogo iluzornega telesa, vezano na meditacijo pozornosti, opazovanje svojega telesa in njegovo primerjanje s telesi budističnih božanstev. Nanaša se tudi na predstavljanje razpada lastnega telesa, s čimer presegaš strah pred smrtjo. 

»V tej tradiciji me je navdušilo, da ni nič hitro in instant. Učitelj je samo nekdo, ki te potisne v vodo, in moraš začeti plavati, tudi če ne znaš, ves čas te pušča samega. To je pot samotnega napredovanja, zaneseš se lahko samo nase, na nikogar drugega. Zato mislim, da je budizem najtežja pot – če hočeš prakticirati budizem, kot ga je res zastavil Siddharta Gavtama.« 

POSEBNA SPOKOJNOST IN OBČUTEK BREZČASJA 

Nina je doslej obiskala že kakih petnajst samotišč, kjer prebivajo puščavniki in puščavnice. Pravi, da ob obiskih čuti posebno spokojnost. Navadno puščavniki bivajo v votlinah, preurejenih v koče, da laže prezimijo.  

»Ko stopim v ta prostor, imam vedno občutek, kakor da sem pustila sebe nekje daleč zadaj. Čutim, kako se razblini svet. Tak občutek je, kakor da obstajamo v nekem brezčasju, kjer je samo tisti trenutek.« 

Vsaka trema pred puščavniki je odveč, dodaja Nina. »So na tako visoki duhovni stopnji, da so presegli ego, ne zanima jih, od kod si, zakaj prihajaš, niso sumničavi in te ne predalčkajo. To je zelo poseben občutek, ker ne želijo vedeti ničesar o tebi, od tebe ne pričakujejo ničesar.« 

Nekateri so zelo odprti, nekateri malo manj. Pripovedujejo tako o dobrih kakor o grozljivih izkustvih, ki jih doživijo v svojih praksah. Za Nino puščavništvo pomeni, da sediš s samim sabo, s kupom svojih notranjih demonov, ki pa jih skozi predano meditacijo lahko vztrajno premaguješ.  

»Zgodilo se je tudi, da je nekdo točno vedel, da bomo prišli. To je bil menih, ki je šel v votlino, kjer sta meditirala Marpa in Naropa. Šli smo k temu samostanu in glasno sem trkala po vratih, ker sem bila prepričana, da ni nikogar. Nato pa mi je odprl vrata ta menih in čisto mirno rekel: »Kako si?«, kot bi se poznala že leta. Vprašal me je, kako je v Sloveniji, takrat so bile ravno poplave, jaz pa sem bila zmedena, ker nisem dojela, kaj me sprašuje. Noro se mi ni zdelo le to, da ve za poplave v Sloveniji, ampak že to, da je vedel, od kod prihajamo.«  

Še posebej zanimive so ženske puščavnice, saj jih je manj in živijo še bolj na robu kot kolegi. Nina je leta 2021 v dolini Zanskar, najteže dostopnem poseljenem delu indijske Himalaje, srečala družino štirih puščavnic, ki živijo v srcu tamkajšnje majhne vasice. Skupaj so odrasle in nato petinštirideset let skupaj meditirale v Butanu. Nenadoma pa so se odločile, da se vrnejo v rodno vas, in si namenoma postavile hišo sredi vasi, da bi lahko izpolnile svojo dolžnost pomoči skupnosti.

PIONIRKA MED RAZISKOVALCI 

Profesorica Nina Petek se je kot prva pri nas lotila sistematičnega raziskovanja nedostopne in zagonetne puščavniške tradicije, s katero se večina seznani zgolj prek tekstov ali arhivskega gradiva. Takšno raziskovanje je tvegano in nepredvidljivo, zahteva osebnostno moč in dobre predpriprave.  

»Večkrat obvisim v kaki skali in si rečem, kaj mi je bilo tega treba, ker potovanja res niso enostavna. Ne morem narediti načrta raziskovalne poti, nikogar ne morem prisiliti, da me bo sprejel na lokaciji, zaradi tega so to vsakič spolzka tla. Najpomembneje mi je, da prispevam k raziskavam tega področja, a to je seveda treba početi zelo previdno. Do teh tradicij vedno pristopam z velikim spoštovanjem, spoštujem mejo, ki obstaja,« pove Nina in doda, da imamo na zahodu velikokrat zelo posplošeno predstavo o budizmu. Predstavljamo si, da lahko ponudi dopolnitev tistemu, kar nam manjka v duhovnem smislu, da lahko budizem v našo kulturo prinese nekakšno terapevtsko vrednost, ki nam lajša vsakodnevno življenje. Kot pravi, je indijska filozofska tradicija že zaradi količine tekstov veliko kompleksnejša kot celotna evropska, zato jo je nemogoče dobro poznati, če se z njo ne ukvarjaš na akademski ravni.  

»Sama se ukvarjam s šolo kagyu že leta, pa še vedno ne morem reči, da vidim celostno sliko. Mi se trudimo ustvariti zemljevid puščavskih naselbin in vemo, da ne bomo našli vseh. Trudimo se vsaj ustvariti splošno sliko, si pa ne delam utvar, da bom to raziskala do konca. Taka je narave same tradicije: nikoli je ne moreš popolnoma zapopasti, če nisi del nje. Lahko se ji samo čim spoštljiveje približaš.« 

Ninina pot je seveda v prvi vrsti raziskovalna, je pa tudi njena lastna, osebna pot. Da jo je usoda pripeljala v Indijo, je zanjo velik dar. Kadar je v Indiji, se počuti kot čisto drugačna oseba. Ljudje, ki jih tam srečuje, razblinijo njene strahove in jo izboljšujejo.  

Kako je torej srečanje s puščavniki vplivalo na njeno življenje doma? 

»Ko sem v Indiji, sem povsem druga oseba, celo drugače gledam na svoje življenje. A ko pridem nazaj, sem spet stara Nina, s svojimi starimi strahovi in težavami. Včasih zaprem oči in se vrnem v Himalajo, slišim tišino, ki govori. Ampak v meni je velik prepad med mojima identitetama – med Nino doma in Nino v Indiji. Tukaj tisočkrat premislim, kaj bom storila, ali je nevarno, ali lahko sledi kaj slabega moji odločitvi, v Indiji pa ti strahovi odpadejo. In že ko pridem nazaj v New Delhi, na letališče, je vse drugače. Stik s tisto tradicijo je prekratek, da bi lahko ves čas zadržala tiste občutke.« 

Kljub temu trdi, da ima včasih občutek, kakor da jo je v Indijo pripeljala prav usoda in da ji je bilo morda namenjen prihod v Himalajo. Šaljivo pripomni, da so jo puščavniki nekajkrat že povabili, naj se jim pridruži, da pa za zdaj ostaja predana svojemu raziskovalnemu delu in filozofskemu popisovanju njihove izjemne tradicije, ki vztraja vsa ta dolga stoletja. S svojim delom je prispevala pomemben drobec v mozaiku dolge zgodovine znanstvenega preučevanja, ki bo ohranilo znanje in vedenje o tako posebnem in dragocenem delu budističnega sveta.