Nizozemski niksen ali slovenski dolgčas

Otroštvo je v mojem spominu poznopoletno ali zgodnjejesensko popoldne, razmršeni lasje, ki silijo iz čopa na vrhu glave, nekoliko preveliko kolo, nekoč last mrzlega bratranca, in odrgnjena kolena. Pa tudi žametne pajkice, živobarvne majice z Mikijem Miško in superge na ježka – vse podedovano od neke sestrične, sosedovih vnukov ali otrok sodelavcev. Spomnim se, kako so tovrstne obleke prihajale domov v črnih vrečah za smeti, kako mi določeni fantovski kosi niso bili všeč (a so mi bili žal prav in je bil to konec debate) in kako se je vsake toliko iz gmotne izvil kak krasen komplet majice in krila z oranžnimi in modrimi rožami. Kako sem nato prav to krilo zvesto nosila vse poletje, dokler ni jeseni izginilo nazaj v tisto isto vrečo in v nek drug dom z mlajšo deklico. Ko vidim sebe na slikah iz prvih nekaj let svojega življenja, vidim otroka, oblečenega v najbolj naključne kose oblačil, otroka, ki se je zjutraj več kot očitno sfriziral sam, predvsem pa otroka, ki so mu pustili delati napake.  

Vedno bolj se zdi, da so takšni otroci izumrli, da se rojevajo vedno bolj popolne verzije majhnih ljudi, ki so že kot dojenčki oblečeni v popolno usklajene kompletke pastelnih barv, ki se igrajo z ročno izdelanimi igračami iz ekoloških materialov (zbogom čudovita kičasta kitajska plastika), ki ne konzumirajo sladkorja, se pridno držijo urnikov spanja in bodo svojo popolno kariero le še nadaljevali s tečaji plavanja, uricami tujih jezikov in glasbeno šolo. In čeprav sem tudi sama hodila v poletne tečaje in na plesne treninge, se vseeno, ko pomislim na svoje zgodnje otroštvo, spominjam predvsem počitnic pri babici – vonja pokošene trave, borovnic, dolgih opazovanj oblakov in predvsem občutka dolgčasa, ki je dneve razpotegnil v tedne in mesece in dalje v nekaj neoprijemljivega. 

Ko je odraščala moja generacija, to je generacija mlajših milenijcev, smo imeli časa, tudi dolgčasa, na pretek. Osvobojeni globalnega spleta, pametnih naprav in družabnih omrežij, smo se morali z njim spopadati dnevno in pred njim bežati v domišljijo in kreativnost igre.