»Anja, se dobiva na dvorišču čez deset minut. Preoblečem se in greva na igrišče. Čas je za nogomet!«
Ta dan ni bil kot drugi. Bil je poseben, svetel trenutek sredi vsakdana, prežetega s skrbmi, lakoto in negotovostjo. To je bil dan za nogomet. Peter mi je obljubil me, da mi bo, preden se vrnem domov, pokazal, kako kljub bolečinam v kolenu še vedno mojstrsko obvlada žogo. To je bil dan, ko je Peter na stadion prinesel veselje in, kot že tolikokrat prej, v očeh otrok prižigal iskrice upanja.
Madagaskar je otok, kjer se rdeča zemlja dviguje v oblake prahu pod koraki tistih, ki vsak dan hodijo dolge kilometre v iskanju boljše prihodnosti. Tukaj, v osrčju revščine, kjer so barake zložene druga ob drugo kot kocke otroške igre, kjer se otroški smeh prepleta s hrupom tlakovane ulice, kjer upanje trmasto kljubuje brezupu, že desetletja živi mož, ki je kot svetilnik sredi razburkanega morja – Peter Opeka.
»Malce sem se zamudil, ker sem iskal svoje najljubše nogometne hlače. Nisem jih našel, zato sem oblekel kar te – čeprav so mi nekaj številk prevelike,« reče in pokaže na spodnji del trenirke, ki mu sega skoraj do kolen.
»Videti so kot aladinke – pravzaprav si kar v trendu,« mu odvrnem.
Nasmehne se in z urnim korakom stopi mimo velikih zelenih vrat in se poda na pot proti stadionu.
Obut v črne kopačke, v črni trenirki, oblečen v svetleče belo-modri argentinski dres velikega Maradone, v rokah pa s spoštovanjem drži slovenski reprezentančni dres s številko 10 – dres Zlatka Zahovića. Z odločnim korakom in zanosom v očeh stopava po ulici, kjer se nama iz vsakega kotička približujejo mladi nasmejani obrazi. V koloni se za nama podijo otroci, vznemirjeni in polni pričakovanja.
Ulice Akamasoe so prašne, a kljub temu tlakovane poti vodijo do igrišča, kjer se revščina zdi nekaj vsakdanjega, vendar upanje kljub vsemu ne ugasne. Velika kovinska vrata so že odprta. Na igrišču imajo športno vzgojo osnovnošolci in srednješolci. Pred nama se razprostira atletska steza, otroci bosi tekajo naokrog, lahkotno, z nogami, ki v pesku puščajo komaj zaznavne sledi. Na zelenici dekleta z vedri zalivajo travo – skrbno, skoraj ljubeče, kot bi na tla polivale življenje samo.
»Govoril bom z učitelji, naj pomagajo zbrati nekaj strastnih nogometašev in nogometašic. Na koncu lahko še malo streljamo na gol.«
Peter se ogreva, nežno žonglira z žogo – kot bi z vsakim dotikom obujal mladost in stare sanje. Nato pokliče otroke – deklice in dečke, vse enako željne igre, enako željne trenutka, ko bodo zadeli gol in se za hip počutili kot svetovni prvaki. Razdeli jih v dve skupini, eni se pridruži sam. Igra se začne.
Žoga lahkotno poplesava med nogami, včasih leti proti golu. Peter podaja, teče, preigrava, strelja, spodbuja in se smeji. Otroci ga gledajo z občudovanjem. Njihova telesa so premočena od napora, a v očeh žari sreča.
Jaz ga skušam ujeti v objektiv – lovim tiste najbolj iskrive trenutke veselja in sreče. Vročina ne popušča, ob vse nižjem pritisku, ki vztraja v družbi oblačnega vremena, se prikrade do izsušene zelenice. Znoj mi polzi po čelu, žoge pa se še skoraj nisem dotaknila. Medtem se Peter pri svojih 75 letih giblje z neverjetno lahkotnostjo in deli znanje, kot bi bil eden izmed njih.
»Še igramo?« vpraša Peter in z nasmehom pomigne proti žogi.
Dekleta in fantje prikimajo. Na Madagaskarju ne vprašajo dvakrat, ko gre za nogomet.
»Oče Pedro, boste tokrat v napadu?« ga eden od njih izzove.
»Vedno sem bil napadalec. Pogosto med najboljšimi strelci,« se zasmeji in pomežikne.
Igra se nadaljuje. Fantje in dekleta se podijo za žogo. Peter jo vodi, preigrava, podaja. Otroci se mu postavijo po robu, a v njegovih očeh ni tekmovalnosti – le iskreno odobravanje in spodbuda.
»Daj, podaj! Gremo, hitreje!« spodbuja svojo ekipo in se usmeri proti golu.
Zabije gol in razširi roke, kot bi osvojil svetovno prvenstvo.
»Gooooool!« zavpijejo vsi v en glas.
Peter se nasmehne.
»Vidite? V življenju je kot v nogometu – če izgubiš žogo, ni konec. Moraš se vrniti, boriti in jo znova osvojiti.«
Na tribuni učenci vzklikajo njegovo ime. A on ostaja skromen.
»To ni odrekanje, to je zmaga,« reče, ko sede na rob igrišča in si obriše pot s čela.
Petinštirideset minut mine, kot bi mignil. Toda čas se nogometu še ni iztekel.
»Bi še malo streljali na gol? Kdo bo golman?« zakliče.
Najpogumnejši se postavi med vratnici in upa, da oče Pedro ne bo streljal z vso močjo. Peter se pripravi na še nekaj strelov.
»Koleno me vedno bolj boli, ne bi preveč silil. Ampak še zadnjič, za danes. Še zadnji strel na gol.«
Na betonskih tribunah sedijo otroci, bosi, v šolskih športnih uniformah, in navijajo za svojega nogometnega junaka.
»Pere Pedro,« vzklikajo s tribun.
Zadnji strel, zadnji aplavz. Peter poklekne na travo, se raztegne, naredi nekaj sklec, nekaj trebušnjakov, in se uleže na trato. K njemu pristopi Liva, njegov tihi pomočnik, ki poskrbi za stopala in razbremenitev pregretih mišic.
Nekaj trenutkov je Peter poležal, nato pa vstal, si otrl čelo in se nasmehnil.
»Vroče je. Že dolgo nisem igral. Čutim, da moje koleno ni dobro. Verjetno bo jutri prišla bolečina. Koleno mi bo zagotovo dalo vedeti. Pridi, greva domov. Nimam več veliko časa. Kmalu bo popoldanska maša.«
Kljub naporu je njegov korak še vedno odločen. Kljub izjemno intenzivni športni uri še vedno hiter. In kot vedno naju znova spremljajo razigrani otroci, ki lovijo njegovo roko za dotik pripadnosti na poti domov iz šole.
Vrneva se domov, jaz odhitim v sobo po vlažilne robčke, da se osvežim in ulovim sapo, Peter pa se odpravi domov, da se na hitro očedi in se še pred mano odpravi k maši, kjer ga že pričakujejo najmlajši.
Sedem na tla. Otroci me nemudoma obkrožijo. Tisti, ki najbolj hrepenijo po bližini, po objemu, po iskreni pozornosti.
Po maši sedemo pod drevo, ki nam daje vodo. Iz sobe prinesem razglednice in stopim do Petra, da ga prosim, ali mi lahko posodi barvice.
»Rada bi, da mi nanje otroci narišejo risbice, preden jih pošljem v Slovenijo.«
»Seveda. Barvic nimamo veliko, jih hranim za posebne priložnosti. Ko jih ne bodo več potrebovali, mi jih prosim prinesi v pisarno.«
Njihove drobne roke rišejo s srcem in predanostjo. Vsaka poteza nosi košček njihovega sveta. Dogovorimo se, da eno kartico porišemo, podpišemo in pošljemo v Slovenijo – in po prejemu jim jo bom vrnila. Majhna vez med svetovi – med njimi in mano. Med njimi in nami.
