Normalizacija nevednosti pod pretvezo vednosti

Kot mama hčerke, ki obiskuje gimnazijo, vsakodnevno spremljam proces njenega šolanja, tako s čustveno vpletenostjo kot z vedno bolj razumsko distanco. Zdi se skoraj paradoksalno, da v času eksponentnih tehnoloških sprememb šolski sistem vztraja v skoraj nespremenjeni obliki in še vedno deluje po načelih, ki so jih oblikovali konec 19. stoletja, medtem ko živimo v družbi 21. stoletja, na robu neverjetne digitalne revolucije. Umetna inteligenca, globalizacija, psihološke spremembe v družbi, vse to so dejavniki, ki zahtevajo popolnoma nov pedagoški okvir, medtem ko šola kot institucija ostaja skoraj nedotaknjena. Moja hči se vsakodnevno uči, oziroma kot bi sama rekla pifla, to pomeni učenje podatkov pogosto z občutkom nuje, ne pa notranje motivacije, priča sem učenju dejstev, letnic, definicij in formul, katerih uporabnost je pogosto vprašljiva že v trenutku, ko zapusti učilnico. To ni kritika učenja kot takega, ker znanje seveda ima svojo vrednost, vseeno pa se je treba vprašati, kakšno znanje? In v kakšnem kontekstu? V času, ko imamo neomejen dostop do podatkov, se zdi vztrajanje pri memoriranju vsebin skoraj anahronistično. Šolstvo še vedno meri uspešnost na podlagi količine pravilnih odgovorov, ne pa globine razumevanja, zmožnosti kritične presoje, povezovanja znanja med področji ali sposobnosti ustvarjalnega mišljenja. Ocena postaja cilj sama po sebi, ne pa rezultat procesa intelektualne rasti. Dijaki znajo pogosto ponoviti, redko pa razložiti, problematizirati ali postaviti pod vprašaj in to ni njihova krivda, temveč simptom sistema, ki ne nagrajuje razmisleka, ampak pravilnost. A prav ta razmislek je tisto, kar bodo v resničnem življenju najbolj potrebovali, šolski kurikulum pa se obnaša, kot da je svet moteči zunanji  dejavnik, ne pa dinamičen kontekst, v katerem mora znanje zaživeti. Kje v gimnazijskem programu je prostor za razumevanje kompleksnih pojavov, kot so umetna inteligenca, dezinformacije, duševno zdravje mladih, kritično mišljenje, medijska pismenost, čustvena inteligenca, socialna odgovornost in sprejemanje kompleksnih moralnih dilem? Kje dijaki pridobivajo kompetence za svet, v katerem bodo morali navigirati skozi poplavo informacij, prepoznavati manipulacije, razvijati empatijo in sprejemati premišljene odločitve v tehnologiji, ki je celo za odrasle še velikokrat nerazumljiva? 

Šola, kot bi rekla Hannah Arendt, zamuja svojo osnovno nalogo, ki naj bi bila uvajanje mladih v svet, namesto tega jih vpeljuje v sistem, ki je sam sebi namen, zaprta zanka ciljev, standardov, pravil in pričakovanj, ki pogosto nimajo več nikakršnega stika z realnostjo. Šolski sistem še vedno deluje po modelu en program za vse, čeprav so dijaki različni, ne le po sposobnostih, temveč po interesih, načinih mišljenja, ritmih učenja.

A sistem, v katerem se mora trideset dijakov hkrati naučiti enake vsebine na enak način, njihove različnosti ne priznava, temveč jih sistematično izravnava.

Posledica? Izguba motivacije, dušenje ustvarjalnosti, pasivnost in občutek, da učenje nima notranjega smisla. Pojavi se sindrom učenja za oceno, namesto učenja za življenje in to je tragedija, ki se ne meri v številkah, temveč v izgubljenih potencialih celih generacij otrok. Jasno je, da šolski sistem redko sistematično uči mišljenja samega; logične povezave, analiza argumentov, prepoznavanje pristranskosti, etično presojanje, razumevanje kompleksnih sistemov, to so temeljne kompetence za razvoj mišljenja učencev in njihovo prihodnost, vse to pa ostaja postranskega pomena, namesto tega se oblikuje generacija, ki zna odkljukati pravilen odgovor, ne pa oblikovati premišljenega stališča. In to je tvegano, ne le za posameznika, temveč za družbo kot celoto. V nekaterih državah (Finska, Estonija, Nizozemska) so že začeli opuščati predmetni sistem in uvajati projektno, problemsko in trans disciplinarno učenje. V šolski sistem vključujejo komunikacijo, empatijo in etiko kot temeljne gradnike izobraževanja, pri nas pa, kljub redkim svetlim izjemam, še vedno prevladuje paradigma preverjanje znanja in to je največji izziv, ki ga je težko ignorirati. Pomemben del težave se skriva tudi v prepričanju, da so učitelji nosilci znanja in mentorji razvoja, saj je popolnoma spregledano, kako omejene možnosti imajo sami, tako v izobrazbi, ki so jo prejeli, kot v prostoru, ki jim ga sistem omogoča. Mnogi med njimi niso bili nikoli usposobljeni za pedagoško delo, ki bi bilo usklajeno s časom, v katerem živimo.

Njihova vloga je pogosto reducirana na mehanski prenos učbeniške snovi, na linearno razlago podatkov brez konteksta, brez refleksije in brez dialoga. To je simptom sistema, ki v temelju ni bil zamišljen kot prostor miselne avtonomije. 

Če želimo resnično spremembo, potem ni dovolj prenova šolskega kurikuluma, temveč je potrebna celostna transformacija izobraževanja bodočih učiteljev, šolanje učiteljev mora postati intelektualno in etično zahtevno, usmerjeno v razumevanje družbenih sprememb, tehnologije, psihologije mladih, kulturne raznolikosti in pomena pedagoškega odnosa. Učitelj prihodnosti ni zgolj podajalec snovi, temveč kritičen mislec, mediator idej, spodbujevalec radovednosti in etični zgled. Če učitelje še naprej pripravljamo za sistem, ki je že popolnoma okostenel, potem bo tudi izobraževanje ostalo slepo za svet, ki prihaja, resnica, ki si je pogosto ne upamo izreči, pa je ta, da šolski sistem v veliki meri ne vzgaja mislečih posameznikov, temveč oblikuje mlade ljudi, ki vse bolj spominjajo na humanoidne izvrševalce, disciplinirane, standardizirane, brezpogojno prilagojene zahtevam sistema. Otroci se naučijo ubogati, slediti navodilom, ponavljati znane obrazce in uspešno reproducirati podatke, a pri tem zelo redko razvijejo sposobnost dvoma, kritične distance ali ustvarjalne refleksije. Namesto da bi jih opremili za kompleksnost sveta, jih pripravljamo na logiko storilnosti in prilagodljivosti, kjer šteje predvsem zmožnost nemotenega delovanja v obstoječem okviru. Takšno izobraževanje ni oblikovanje svobodnega duha, ampak je dresura za vlogo v stroju, ki ne mara nepričakovanega. In če temu rečemo priprava na prihodnost, si moramo najprej pošteno odgovoriti: prihodnost koga? 

Moja hči bo maturirala čez dve leti in pol. Do takrat se verjetno ne bo zgodilo veliko sistemskih sprememb, čeprav si želim, da bi v delu izobraževanja, ki ga je in še bo deležna, začutila, da šola ni zgolj institucija nadzora in ocenjevanja, a če bo sistem še naprej zanikal realnost časa, v katerem živimo, bo mladim ponujal le vstopnico za svet, ki ne obstaja več in mogoče je prav zdaj, ko se zdi, da svet beži pospešeno naprej, trenutek za temeljito refleksijo o tem, kdo v resnici vzgaja prihodnost in kakšno prihodnost sploh vzgajamo. Če se izobraževanje ne bo osvobodilo logike poslušnosti, bo še naprej proizvajalo zgolj tehnično usposobljene, a intelektualno pasivne posameznike, pripravljene, da brez odpora služijo interesom tistih, ki bodo oblikovali strukturo njihove prihodnosti. 

***

Refleksija predstavlja introspektiven pristop k raziskovanju lastnih čustev, odzivov in spoznanj. Je prostor, kjer avtorji delijo svoje osebne misli, občutke in izkušnje. Vabljeni, da se skupaj z njimi poglobite v razmišljanje.