Večkrat imam občutek, da je tesnoba postala nova normalnost. Nekaj, kar omenimo mimogrede, kot slabo vreme ali pomanjkanje časa. »Vsi smo malo anksiozni,« rečemo, in gremo naprej. Kot da gre za drobno nevšečnost, ne pa za stanje, ki ti lahko počasi, a vztrajno krči življenje. Tesnobe se nismo več naučili prepoznavati kot znak, da je nekaj narobe. Naučili smo se živeti z njo. In v tem je težava. Problem je, da je pritisk postal stalen, mi pa smo se temu prilagodili do te mere, da stiske sploh ne problematiziramo več. Pri sebi sem to opazila precej jasno. Dolgo sem imela občutek, da sem samo malo pod stresom, pač tak tempo življenja. Šele ko sem se zalotila, da ne znam več zares počivati, da imam v telesu stalno rahlo napetost, tudi takrat, ko ni nobenega konkretnega razloga, sem začela razmišljati, da to mogoče ni več samo stres. Da sem se enostavno navadila biti v stanju notranje pripravljenosti.
Danes živimo v svetu, kjer je stalna zaskrbljenost skoraj racionalna.
Novice, delo, odnosi, prihodnost, vse je povezano z neko obliko negotovosti. Če nisi vsaj malo zaskrbljen, si skoraj videti neodgovoren. Tesnoba je dobila funkcijo. Postala je znak, da ti je mar, da si vključen, da razumeš resnost sveta. In ko nekaj dobi družbeno potrditev, se hitro neha zdeti problem. Opazila sem tudi, kako pogosto tesnobo zamenjujemo za osebnost. Rečemo: »Tak/a pač sem.« Ali: »To me žene naprej.« In včasih res. Tesnoba zna biti pogonsko gorivo. Te drži budnega, zbranega, produktivnega. Ampak cena je visoka. Ker telo ne loči med kratkotrajnim alarmom in dolgotrajnim stanjem. Kar je bilo mišljeno kot opozorilo, postane stalna podlaga bivanja. Najbolj zahrbtno pri vsem skupaj pa je to, da se tesnoba normalizira tiho. Ne pride z velikim zlomom, ampak z majhnimi prilagoditvami. Malo slabši spanec. Malo več razdražljivosti. Malo manj veselja do stvari, ki so te včasih veselile. In ker vsi okoli tebe delujejo podobno utrujeni, si rečeš, da je to pač realnost. Ampak vprašanje je, ali smo res postali bolj odporni ali samo bolj otopeli. Prilagoditev na stisko ni isto kot zdravje. Če se znaš navaditi na hrup, še ne pomeni, da hrup ni škodljiv. Če se znaš navaditi na tesnobo, še ne pomeni, da ti ne jemlje energije in globljega občutka miru. Zame je bil pomemben trenutek, ko sem si priznala, da ni normalno, da sem ves čas malo napeta. Da ni treba, da je osnovno stanje rahla zaskrbljenost. In to, da dogodki v svetu že nekaj časa vzbujajo nelagodje, še ne pomeni, da se morem tudi sama temu prilagoditi. Normalizacija tesnobe je na nek način razumljiva reakcija na svet, ki nas skoraj da ne pusti pri miru. A če jo sprejmemo brez vprašanj, tvegamо, da pozabimo, kako je videti stanje, ko nisi v stalnem notranjem krču. Tako se mi zdi, da ne bi potrebovali niti tiste popolne sproščenosti, ne evforije, samo občutek, da smo tukaj in da je to dovolj.