Normalnost ali iluzija tega, kar naj bi predstavljala

Ko govorimo o normalnosti, se zdi, kot da imamo opravka z dejstvom. Beseda sama nosi prizvok nečesa objektivnega, v vsakdanjem jeziku pomeni nekaj, kar je takšno, kot mora biti. Vendar prav tu nastopi temeljni problem, namreč ali normalnost sploh obstaja kot neodvisna realnost, ali pa gre za koncept, ki ga ustvarjamo, da bi si poenostavili svet? Znanstveno gledano ima izraz normalno precej specifičen pomen. V statistiki označuje razporeditev, tako imenovano normalno porazdelitev, kjer večina vrednosti gravitira okoli povprečja. Ta ideja se je prenesla tudi v razumevanje človeka, saj naj bi bilo normalno tisto, kar je najpogostejše. Vendar se tukaj zgodi pomemben logični preskok. Iz dejstva, da je nekaj pogosto, sklepamo, da je tudi pravilno ali zaželeno. Ta prehod iz opisnega (kaj je) v normativno (kaj naj bi bilo) pa filozofsko ni upravičen. Povprečje je statistična kategorija, ne etična ali ontološka. Prav tu se odpre filozofsko vprašanje: ali normalnost opisuje realnost ali jo predpisuje? Filozofija znanosti opozarja, da nobeno opazovanje ni popolnoma nevtralno. Tudi znanstvene kategorije nastajajo znotraj določenih konceptualnih okvirov. Ko na primer psihologija določa, kaj šteje kot oziroma za normalno vedenje, se ne opira zgolj na empirične podatke, temveč tudi na implicitne vrednote kot so funkcionalnost, prilagojenost, družbeno sprejemljivost. To pomeni, da je tudi znanstvena normalnost delno normativna. To napetost je posebej izpostavil Georges Canguilhem, ki je v svojem delu o normalnem in patološkem pokazal, da normalnost ni univerzalno merilo, temveč sposobnost organizma, da se prilagaja. Po njegovem ni normalno tisto, kar ustreza povprečju, temveč tisto, kar omogoča življenje v konkretnih pogojih. S tem normalnost izgubi absolutni status in postane relacijska, to je odvisna od konteksta, okolja in funkcije. Podoben premik najdemo pri Michelu Foucaultu, ki normalnost razume kot rezultat zgodovinskih procesov in razmerij moči, v njegovem okviru je normalnost tehnika upravljanja. Družbene institucije, recimo medicina, šolstvo in pravo, ne le identificirajo odstopanja, ampak aktivno določajo, kaj šteje kot normalno.

S tem normalnost postane orodje regulacije, ne nevtralna kategorija. Ni nekaj, kar odkrijemo, temveč nekaj, kar proizvedemo.

Z vidika epistemologije to pomeni, da je normalnost koncept, ki stoji na meji med znanjem in vrednotenjem in ni povsem subjektivna, saj se opira na empirične podatke, a tudi ni povsem objektivna, ker vključuje izbiro meril. Ta dvojnost ustvarja iluzijo stabilnosti, namreč normalnost se zdi trdna, ker je podprta z znanstvenim diskurzom, vendar se v resnici nenehno spreminja. Kulturni relativizem to dodatno potrdi. Antropološke raziskave jasno kažejo, da se predstave o normalnem vedenju radikalno razlikujejo med kulturami. Kar je v eni družbi razumljeno kot racionalno, je drugje lahko nerazumljivo ali celo nesprejemljivo. To ne pomeni, da resničnost ne obstaja, temveč da so načini njenega interpretiranja vedno posredovani skozi kulturne filtre. Normalnost tako ni univerzalna kategorija, ampak lokalna interpretacija. V tem kontekstu postane družbeni pritisk ključen mehanizem stabilizacije normalnosti. Ker ni naravno dana, jo je treba nenehno potrjevati. To se ne dogaja samo skozi formalne institucije, ampak predvsem skozi vsakdanje interakcije. Posameznik ponotranji norme do te mere, da jih začne dojemati kot samoumevne. Tako normalnost deluje kot notranji kompas, čeprav je njen izvor zunanji in filozofsko gledano je zato normalnost bližje fikciji kot dejstvu, vendar vsekakor fikciji posebne vrste. Ne gre za izmišljijo brez posledic, temveč za operativni konstrukt, ki strukturira realnost, podobno kot obstajata denar ali na primer zakon, ker vanj verjamemo in ga uporabljamo. Njegova moč ni v ontološki resničnosti, ampak v kolektivnem sprejetju. Iz tega sledi ključna poanta. Normalnost ni nekaj, kar bi bilo mogoče dokončno določiti, ker ni lastnost sveta, temveč način njegove organizacije. Je odločitev , pogosto implicitna, včasih institucionalizirana in ko se tega zavedamo, se spremeni tudi naše razumevanje odstopanja. Nenormalno ni nujno napaka ali motnja, ampak lahko preprosto označuje mejo določenega sistema, zato vprašanje ni le, kaj je normalno, ampak zakaj to sploh potrebujemo. Najbrž preprosto zato, da bi svet naredili obvladljiv, saj nam normalnost daje orientacijo, čeprav nam hkrati omejuje možnosti. Je orodje razumevanja in v bistvu tudi njegova meja. Če to vzamemo resno, potem normalnost ni cilj, h kateremu bi morali težiti, ampak koncept, ki ga je treba nenehno reflektirati.