Nova elita: ljudje, ki si lahko privoščijo digitalni odklop

Včasih mislim, da smo si svobodo predstavljali čisto drugače. Da bomo delali manj, imeli več časa, več miru. Pa smo dobili nekaj drugega: stalno dosegljivost. Telefon, ki nikoli ne utihne, sporočila, ki čakajo in občutek, da moraš biti ves čas nekje prisoten, sicer nekaj zamujaš. Zadnje čase opažam, da si pravi luksuz ne merimo več v denarju ali kvadratih, ampak v tem, kdo si lahko privošči, da izgine. Da za dva dni ugasne telefon, ne odgovori na maile, ne preveri novic. Da ga ni. Včasih smo govorili o tem, kdo ima boljši telefon, hitrejši internet, več naprav in več dostopa. Danes me veliko bolj zanima, kdo lahko vse to za nekaj časa odloži in pri tem ne občuti strahu, da bo nekaj izgubil. Sam telefon težko izklopim brez nelagodja. Novice, elektronska pošta, kratka obvestila, skupinski pogovori, vse teče vzporedno in zahteva odziv.

Zato digitalni odklop zame ni preprosta stvar, ker ni dovolj, da recimo rečem, da bom čez vikend brez telefona.

Treba je imeti okoli sebe sistem, ki to dopušča in predvsem delo, ki lahko počaka. In nenazadnje, seveda, ljudi, ki razumejo take vrste, recimo temu, zamik ali položaj, pri katerem odsotnost ne pomeni takojšnje škode. Poznam ljudi, ki to imajo. Za nekaj dni izginejo v smislu, da ne odpirajo elektronske pošte in sporočil. V ponedeljek se vrnejo spočiti, brez občutka krivde in brez večjih posledic. Nihče jih ne sprašuje, zakaj niso odgovorili. Nihče njihovega odmika ne razume kot nezanesljivost. To je zame ena najbolj konkretnih oblik današnjega privilegija. Večina ljudi živi drugače. Dosegljivost je postala del službe, tudi kadar ni zapisana v pogodbi. Hitrost odziva pogosto šteje kot dokaz resnosti in nekdo, ki odgovori takoj, deluje zanesljivo, nekdo, ki se ne oglasi, pa hitro postane vprašljiv. Gre za razmerja moči, za strah pred izgubo dela, priložnosti in zaupanje, zato me moti, kadar se digitalni odklop prodaja kot življenjski slog, kot nekaj, kar je odvisno od discipline, dobre volje in nekaj odločnosti. Seveda lahko vsak utiša obvestila in lahko izbriše aplikacijo. Lahko si kupi navaden telefon. Vprašanje je, kakšno ceno za to plača. Nadzor nad lastno dosegljivostjo ni enakomerno razdeljen, nekdo si primer lahko vzame dan brez ekrana in ga predstavi kot skrb zase, nekdo drug si pa tega ne more privoščiti, ker čaka na odgovor, naročilo, plačilo, klic, priložnost. Razlika med njima je v varnosti, kajti nova elita so ljudje, ki lahko izberejo lastno odsotnost, ki lahko za nekaj časa zaprejo vrata digitalnemu svetu in vejo, da jih bo njihovo mesto počakalo. To je privilegij, sploh v svetu, kjer smo skoraj vsi ves čas dosegljivi, zato postaja največji luksuz prav pravica do umika. Da odgovoriš pozneje in si vsaj nekaj ur brez preverjanja telefona, mailov, sporočil itn. Do dneva, v katerem ti ni treba dokazovati svoje vrednosti z odzivnostjo. In mogoče bo treba o tem začeti govoriti manj kot o osebni navadi in bolj kot o družbenem vprašanju, ker digitalni odklop ni samo stvar telefona, je vprašanje dela, razreda, varnosti in tega, kdo ima v resnici oblast nad svojim časom.